Išči

Tags

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zlati prinašalec potegnil v smrt

Slovenske novice, 03.07.06 - Boštjan Fon: med vzpopnom na 2394 metrov visoko Planjavo

Eva Žagar in Eva Dimnik sta se z zlatim prinašalcem Ullyjem poskušali povzpeti na 2394 m visoko Planjavo — Kot je mogoče razbrati iz sledov o tragični smrti 21-letne študentke medicine nad Repovim kotom, jo je čez previs v skalno drčo potegnil njen kuža — Dimnikova je negibna obležala na jugovzhodnem delu ostenja gore — Študentki sta nabirali kondicijo za vzpon na Triglav


Ljubljana, Kamniška Bistrica, 2. julija: Prvo julijsko soboto, ko se še ni obetala prehuda vročina v gorah, sta najboljši prijateljici Eva Žagar in Eva Dimnik iz Ljubljane poskušali izkoristiti za izlet v pogorje Kamniških Alp. Njuna širša družba prijateljev je načrtovala čez dva ali tri tedne vzpon na Triglav in zato sta 21-letnici pridno nabirali kondicijo za pot na najvišjo slovensko goro.
Nista bili izkušeni gornici, saj sta čas koristili za druge aktivnosti, a sta kljub temu toliko poznali razmere v gorah, da sta se opremili z ustrezno obutvijo, oblačili, nahrbtnikom in pohodnimi palicami. Odšli sta proti 2394 m visokemu vrhu Planjava, ki ima na severni strani razsežno ostenje, z južnega dela pa je mnogim zelo priljubljen pristop skozi Repov kot, saj je potem mogoča vrnitev proti Kamniškemu sedlu ali čez Šraj peske. Dimnikova je s seboj na povodcu peljala psa Ullyja, osem let starega zlatega prinašalca. Pozneje se je izkazalo, da je miren družinski pes, šolan in nič kaj muhaste narave, povzročil tragedijo, ki se je zgodila v skalovju nad Repovim kotom.
Nekaj pred tretjo popoldne, tako so pozneje predvidevali reševalci, naj bi Evi zgrešili uhojeno pot na jugovzhodnem delu Planjave. Poskušali sta se vrniti na pravo planinsko pot. Med hojo po nevarnem delu brezpotja je pes potegnil za povodec. Trenutek nepazljivosti, morda živalskega strahu na previsnem predelu gore, je v prezgodnjo smrt potegnil Evo Dimnik. Nekaj deset metrov nižje je negibna obležala na skalah, poginila je tudi žival.
Klic na pomoč je z brniškega letališča dvignil dežurno posadko reševalcev. S policijskim helikopterjem so prihiteli nad Repov kot, med domačini bolj znanim kot Zatrep. Spustili so se na Požgancu, predelu Planjave, in se potem z vrvjo odpravili do planinke. Zdravniška pomoč žal ni mogla obuditi ponesrečenke, Eva Dimnik se je tako hudo poškodovala, da se je njena življenjska nit pretrgala v trenutku.
»Še preden smo do njiju prileteli s helikopterjem, je na pomoč že plezal eden od alpinistov odseka AO Železničar,« je povedal reševalec letalec Rado Nadvešnik s postaje GRS Kamnik. »Primož Štular, zdravnik letalec s postaje GRS Ljubljana, ki se je v soboto nahajal v helikopterski reševalni posadki, in ostali smo lahko le pospremili na zadnjo pot z gora Ljubljančanko, ki je umrla na kraju nesreče, v dolino pa smo prepeljali tudi njeno prijateljico in jo prepustili zdravniškemu osebju.«
Dan pozneje so pri Žagarjevih dejali, da so Evo odpustili v domačo nego. Študentka pravne fakultete je ob nesreči doživela takšen šok, da je potrebovala čas zase. Misli so ji nenehno uhajale k prijateljici iz gimnazijskih let. Spoznali sta se v prvem letniku na Gimnaziji Vič in od takrat je bilo njuno prijateljstvo čedalje trše. Tako so povedali na Kodeljevem, pri Dimnikovih, ki so poskušali zadržati solze ob mislih na njihovo Evo, študentko medicine. »Obe z Žagarjevo sta bili zlati maturantki, prijetni dekleti z jasnimi cilji in urejenimi življenjskimi načeli,« je povedal oče Janez Dimnik: »Eva je bila v drugem letniku medicinske fakultete, želela je postati splošna zdravnica.«
Kot je še dejal oče, je bil pes vedno zraven, toda razlog, da sta ga dekleti vzeli skupaj v visokogorje, mu ni bil znan: »Morda sta slabo ocenili razmere, saj nista bili izkušeni gornici. Kuža ni bil problematičen, poznal je ukaze, in zakaj je prišlo do nesreče, verjetno ne bomo nikoli prav dobro vedeli.« Trdna prijateljska naveza, o kateri priča kopica fotografij s prisrčnima dekletoma, ki sta bili uspešni vsaka v svoji smeri študija, hkrati pa priljubljeni v krogu družbe, ki ju je cenila zaradi odkritosti in vedrine, se je za vedno pretrgala pod vrhom Planjave.

Povodec v pest!

Načelnik GRS Kamnik Janez Podjed je ob nesreči nad Repovim kotom dejal, da lahko razmere v gorah presenetijo tako človeka kot žival, ki je nevajena hoje po planinah: »Potrebna je previdnost. Vse več je lastnikov psov, ki svoje domače ljubljence vodijo v gore, kar pa je po eni strani zelo delikatna stvar. Vzpon v visokogorje je tudi za žival huda obremenitev, zato bi vsem predlagal dober premislek, preden se odpravijo v gore v spremstvu domačih živali.«
Vodnik lavinskih psov Igor Potočnik s postaje GRS Jesenice je dejal, da lastnikom psov za poti v gorah priporoča predvsem sredogorje Karavank, odsvetuje pa visoke gore Kamniških Alp in Julijcev: »S psom je treba hoditi tja, kjer ni prepadnih sten. Če planinci hodijo s psom po hribih, naj ga imajo na daljšem povodcu, ki lahko ublaži poteg živali. Pomembno je, da držijo povodec v stisnjeni pesti, da ga lahko ob sunku takoj spustijo, nikakor pa ne smejo imeti zanke povodca okoli zapestja, kajti to je smrtno nevarno. Naši lavinski psi so šolani za razmere v visokogorju, večinoma hodijo brez povodca za nami, če pa je treba imeti žival na vrvi, potem vsi vodniki držimo povodec v roki, ne da bi ga imeli ovitega okoli zapestja ali pripetega na pasu.«

Boštjan Fon

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

11 komentarjev na članku "Zlati prinašalec potegnil v smrt"

Boris Strmšek,

Nesreče se dogajajo in se še bodo. Kljub prepovedim in vsemu. Ljudje smo pač takšni, da prepovedi vselej tudi radi kršimo. Vsekakor pa je jasno, da imajo neizkušeni več možnosti, da doživijo v gorah kaj nepredvidenega oziroma nesrečo. Če poznamo nevarnosti, ki nam tam grozijo, se jim lažje izognemo. Torej bi bilo dobro, ko bi Slovenske novice (glede na obširne članke o nesrečah in da je to po statistikah najbolj bran dnevnik v Sloveniji) pisale tudi na splošno o gorah in ob tem opozarjale na nevarnosti in kako se jim izognemo. Ne samo ob nesrečah. Vsekakor pa tega ali psa v gore ali ne, ne moremo posplošiti. Vsak bi se moral sam zavedati, kaj in kako. Torej imeti izkušnje, poznati poti, razmere in podobno. Preden vzamemo v gore še psa, moramo imeti torej sami dovolj izkušenj. Na žalost tega ti dve dekleti nista vedeli. Verjetno jima tega tudi nihče ni povedal. In res je tudi, da sta izbrali zanju v tem primeru zelo neustrezno pot. Mogoče bi morale biti na začetku poti (najbolje kar vseh) nekoliko večje oznake ali table z opozorili o težavnosti in osnovnimi nasveti. To ponekod v svetu imajo. Saj to stane in se nam izkušenim gornikom zdi neumnost, vendar če na ta način obvarujemo eno življenje, je vredno. Kako naj sicer neplaninci in neizkušeni vedo, kaj je za njih primerno? Pa pozabim na kup gorniške literature, internet in vse ostalo.

Boris Strmšek


Igor Pavlič,

g. Potočnik ima, kar se tiče hoje po hribih s psi, popolnoma prav.

Sam hodim s psom v hribe že desetletja, vendar ne vedno in za vsako ceno! Na vrvici ga imam le tam, kjer pričakujem npr. ovce ali druge pse. Včasih je pes nevaren tudi za druge planince, proži kamenje in po ozkih stezah hodi gor ter dol in odriva druge, nevarno je zlasti za otroke, ki jih nehote spravi iz ravnotežja. Pri večjih psih je iluzorno, da ga boš na nevarnih mestih varoval na povodcu, moj pes (zdaj imam rotweillerja, prej sem imel 14 let madžarskega ovčarja (kuvasz)..) tehta več kot 50 kg, to je toliko kot kakšna nežna dama. Nekateri psi tudi zalezujejo gamse in drugo divjad, napredujejo po grapah in policah, nazaj pa ne morejo, pri sestopih je pes mnogo nerodnejši kot navkreber! Potem ga je treba reševati v kakšnih strmih šodrih in večkrat utegne biti nevarno, nimaš vrvi, pes se boji itd.. Na ledu so pa psi itak nebogljeni, pa v vročini tudi, torej ne za vsako ceno jemati psa s seboj, včasih je bolje, da ostane doma, v senci in udobju, se bo imel lepše in bo ves vesel mahal z repom, ko se vrneš iz hribov.

V sončni pripeki je npr. vzpon na Planjavo čez Srebrno sedlo za psa izreden napor....


Igor Pavlič,

Nikakor nisem imel namena poditi psov iz gorskega sveta! Vsako čistunstvo in uvajanje reda kar tako mi je tuje. Končno lahko oblasti vse prepovedo, ljudi pošiljajo le na organizirane, vodene, merljive in ne vem še kakšne aktivnosti, ostali naj pa sedijo doma za TV-jem in računalnikom ter opazujejo ter komentirajo rezultate /zgled: fuzbal/.

Pes je vendar človekov najboljši prijatelj, ne obnaša se pač tako kot človek, ki tudi proži kamenje, se izgublja, ravna neracionalno, včasih je celo hudoben, kar pes ni nikoli, vsaj ne na ta človeški način!. Tako ne moremo razmišljati! Želel sem le opozoriti na nekatere probleme, večino od teh zadev, ki jih lahko povzroči pes, lahko napravi tudi človek. Vsak nesreča je primer zase, tu s statistiko ne pridemo nikamor, kot pri samomorih ali še pri kakšnih drugih fenomenih.

Pes vsekakor sodi (DA) v hribe, tako kot človek, konj in še marsikdo in marsikaj, ljudje počnemo tam še večje probleme in neumnosti kakor živali. Večina nesreč je splet okoliščin, vsaka je nekaj posebnega in enkratnega, razred zase, na osnovi njenih vzrokov si ne moremo dovoliti sodbe in zaključkov, kaj bi bilo treba in česa ne bi smelo biti, še najmanj pa ukrepov v smislu prepovedi, dovoljenj, omejitev in podobnih zadev. Življenja in različnosti vendar ne smemo "kanonizirati" kar vsevprek in "kar tako".

Prepovejmo še plazove, opasti, potrese, padajoče kamenje in še kaj!! Ko bo vzgoja intenzivnejša, oprema razvita, ljudje osveščeni, natrenirani itd., pol jih po tam pohajalo v spremstvu izurjenih ter certificiranih /ISO 9000?/ gorskih vodnikov, v gorah menda sploh ne bo več nesreč, nič ne bo prepuščeno naključju, vse bo predvideno, na podlagi analiz in temu sledečih ukrepovl.

Ko bomo še živeli zdravo in odgovorno /bio prehrana, avtogeni trening, samouresničevanje, osebnostna rast, pozitivni način mišljenja - "to zmorem!"!/ , preganjali tiste posameznike, ki se pa ne bodo prilagodili, primerno obvladali, pse bomo seveda puščali v pesjakih, z nadetimi nagobčniki, se nam menda obeta približek skoraj večnega življenja že kar tu, celo v hribih?! KRASNI NOVI SVET?


Dušan Škodič,

Zgolj s prepovedmi se pri nas ne bo prišlo nikamor! Kako naj se prepove nekomu jemati s seboj njegovega najboljšega prijatelja? Ker je nevaren za okolico? Takoj se bo javila truma ljudi, ki bodo zatrjevali, da se njihov pes v skalah bolje znajde od večine neizkušenih gornikov in proži tudi manj kamenja od njih. Med vzponom na Marmolado smo imeli priložnost opazovati očitno dobro šolanega zlatega prinašalca, ki je spremljal (brez povodca) nekega italijanskega reševalca (vsaj po oznakah na anoraku sodeč). Mimo nas sta po najtežjem delu zdrvela skoraj s hitrostjo žičnice. Kako sta sestopala žal nisem videl, dvomim pa da ga je fant odnesel na ramah.

Ko smo bili na vrhu, pa je prišlo do nekaj ostrih besed, ker sta dva od naših udeležencev prižgala cigareti. Meni sicer ni jasno, kako lahko to nekomu prija po napornem vzponu, a to nikakor ni osamljen pojav. Nekateri se pač na tak način nagradijo in polemike nekaterih o prepovedi kajenja v gorah, (izven koč seveda) so izzvale le njuno obrambno reakcijo v negativnem smislu. Prav nalašč sta zasmodila še vsak po enega.

Ob tem bi se lahko dotaknil še primera objestnežev s štirikolesniki na Uršlji gori. Tem bi bilo morda res potrebno stopiti na prste. Ampak, kako? Prepoved je najlažje izdati in zagroziti recimo s 50k kazni. Hudič pa jo je tudi izvajati. Država ne bo zagotovila tisoč policistov, ki bodo hodili po hribih in preganjali objestneže na nekaj tisoč kilometrih poti (markiranih, nemarkiranih, kolovozih, gozdnih cestah, drčah...). Če pa se bodo preganjalci že pripeljali pod Uršljo goro, bodo kvečjemu kakšno soboto napisali 100 obvestil za napačno parkiranje, kot se to dogaja v Pirničah pod Šmarno goro. Tam menda še nikoli pa niso lovili nikogar, ki se je gor odpeljal s krosovcem ali štirikolesnikom In zakaj bi ga? Po tem bi morali preganjati tudi vse gorske kolesarje, ker z zaviranjem kopljejo jarke na planinskih poteh. Ampak tu bi se zopet dvignil vihar (le poglejmo na forum PZS, kako se lahko razvijejo tovrstne polemike). - Ker "naš" pa tega že ne dela tako, ampak se vozi lepo in previdno, med tem ko množice neobzirnih planincev ubirajo bližnjice in poskrbijo za dodatno erozijo. Tudi tem bi se dalo stopiti na prste. Ampak, ali naj jih organi pregona lovijo in kaznujejo tako kot v Tatrah, kjer (vsaj včasih se spomnim da je bilo tako) te lahko oglobijo, če stopiš s poti? Bojim se da je edina rešitev le v stalnem vzgajanju in ozaveščanju, čeprav si občasno ob nekaterih vpijočih primerih tudi sam zaželim bolj represivnih ukrepov. Vendar opažam, da je podobno tudi s smetmi in trganjem planinskega cvetja. V sedemdesetih so planinci nosili skoraj obvezne klobučke blindirane z značkami in še kakšno zataknjeno planiko. Sedaj se jih gotovo ne potrga več toliko, kot včasih. Morda tudi zato, ker klobučki in značke niso več moderni. In tudi prazne konzerve gredo večkrat nazaj v nahrbtnik, ne le pod prvo skalo ali za njo, kot je bilo skoraj pravilo. Res pa je vedno več ozaveščencev, ki odnesejo v dolino tudi tisto, česar niso sami prinesli. Vendar pa je iluzorno pričakovati, da bo nekoč čisto tako, kot si morda zamišljamo. Vzgoja je stalen in neskončen proces.

Malo sem zašel od nesreče v Planjavi. Hotel sem le povedati, da je smrt mladega dekleta tragedija, ki se je ne bi dalo preprečiti s paragrafi.


Igor Zlodej,

Kot ugotavljata g. Podjed in g. Potočnik pa tudi ostali, psi ne sodijo v visokogorje. Navedel bi primer izpred več let, ko je neki lastnik vodil psa v triglavskem pogorju in si je tako poškodoval blazinice na nogah, da ga je moral v dolino odpeljati helikopter. Da je tudi pes lačen in žejen ni za izgubljati besed. Seveda pa ge je prav tako kot človeka strah pred premagovanjem določenih ovir. Skratka v takih primerih gre za mučenje živali.


Filip Janžekovič,

Prav je, da se pove, kaj je prav in kaj ne, čeprav vsi, ki imajo nekaj izkušenj s hribi te reči vedo. V tem primeru pa je šlo za povsem neizkušeni dekleti, ki, kolikor vem, na Planjavo sprva niti nista nameravali, nato pa sta zašli s poti. Kriv je bil seveda pes, lahko bi se pa zgodilo v vsakem primeru. Žal se je tako tragično in na tak način.

To razpravljanje tukaj nima nobenega pomena, saj neizkušeni na to stran niti ne pridejo, drugim pa nima smisla o tem govoriti, najmanj pa pridigati tistim, ki sem jim je nekaj že zgodilo.

Upam, da je to zadnji post na to temo....


Aleš Hočevar,

Že tako se pogosto zgodi, da ljudje kam zaidejo (primer: planinec me na tretjini poti na Kamn. sedlo vpraša, če so tukaj Žmavčarji ??), potem pa še v Novicah piše "pa je mnogim zelo priljubljen pristop skozi Repov kot, saj je potem mogoča vrnitev proti Kamniškemu sedlu ali čez Šraj peske".

Še to nam manjka, da bodo vsi čez Šraj pesek hodili - nikjer ne piše da je tam tudi skalni skok za preplezat, razen če greš...

Aleš


Jernej Lasbaher,

Zakaj bi sploh hodil v visokogorje s psom?

Ne vem, ampak mislim da je g. Igor navedel dovolj razlogov, da se hoja v visoke gore s psom prepove:

"Včasih je pes nevaren tudi za druge planince, proži kamenje in po ozkih stezah hodi gor ter dol in odriva druge, nevarno je zlasti za otroke, ki jih nehote spravi iz ravnotežja. Pri večjih psih je iluzorno, da ga boš na nevarnih mestih varoval na povodcu,...Nekateri psi tudi zalezujejo gamse in drugo divjad, napredujejo po grapah in policah, nazaj pa ne morejo,... potem ga je treba reševati v kakšnih strmih šodrih in večkrat utegne biti nevarno, nimaš vrvi, pes se boji itd.. Na ledu so pa psi itak nebogljeni, pa v vročini tudi, ... za psa izreden napor...."

očitno bo še potrebnih nekaj človeških žrtev, da...


Miha Glavič,

Jaz pa se sprašujem, kaj počneta dve neizkušeni planinki v Repovem kotu, po vrhu vsega še s psom. Pot v Repov kot je namreč nemarkirana (tako da niti ni čudno, da sta zašli), vsaj tako je bilo do nedavnega in upam, da se ni spremenilo, razen tega pa je pod Srebrnim sedlom pri vzponu na Planjavo z Repovega kota treba tudi malo poplezati. Menda ni treba poudarjati, da tam ni klinov in jeklenic... Le kako bi prišel tam preko pes v družbi dveh planink, ki se pripravljata na vzpon na Triglav (verjetno po eni izmed zavarovanih poti, ki so praviloma precej enostavnejše in bolj varne od Repovega kota). !?

Torej... turo je treba načrtovati, se nanjo pripraviti, pridobiti podatke... pa žal niti to ni zmeraj zadosti za izognitev nesrečam. Žal.

In iskreno sožalje svojcem....


Miha Glavič,

Spoštovana gospa Tina!

Morda malo grobo rečeno; ampak ko se odpravljamo v svet vršacev, hočeš nočeš moramo prevzeti tudi tveganje, da se nam kaj zgodi. Tudi najbolj izkušenim se dogaja, saj vseh vplivov še s tako dobrim znanjem in opremo pač ne moreš predvideti in se vsem nevarnostim izogniti.

Namen moje pripombe ni bil prvenstveno poudarjanje neizkušenosti deklet (očitno sta se res izgubili), pač pa tega, da je vsaj po mojem mnenju mnogo preveč poudarka na tistega zlatega prinašalca, premalo pa na to, KJE sta se gibali planinki. Na poti na Kamniško sedlo bi bilo pač bistveno manj možnosti, da bi zlati prinašalec koga potegnil v smrt.

Pri tem se mi zdi tudi popolnoma nekorektna in zavajajoča navedba Novic "...z južnega dela pa je mnogim zelo priljubljen pristop skozi Repov kot...", ki kar kliče še kakšnega neizkušenega v tiste kraje, ki bo (brez psa) prepričan, da se mu prav nič ne more zgoditi.

Tako... kar se mene tiče, se ne mislim več odzivati na ta članek. Tudi Vam, gospa Tina, pa iskreno sožalje ob izgubi Vaše mame. Prav tako tudi ostalim, ki so izgubili svojce v gorah, pa sem s pripombo morda prizadel njihova čustva.


Tina Prosen,

Spoštovani G. Miha!

Običajno ne pišem pripomb, tokrat pa se moram odzvati. Verjetno niste še nikoli izgubili nikogar v kakšni nesreči, predvem gorski. Vsaj iz vaše pripombe se razume, da se postavljate v vlogo opazovalca, ki modro ocenjuje, kako nepripravljeni in neučeni sta bili dekleti.

Pred natanko dvema letoma sem v gorah izgubila mami. Na Begunjščici. Na MARKIRANI poti. Povsem opremljena (odlični planinski čevlji, palice....), izkušena, ter v zelo dobro kondiciji. V idealnih razmerah (suha pot, nebo brez oblačka). Pa se je kljub vsem dejavnikom, ki so kazali na še en čudovit , v gorah preživeti dan , zgodilo..... Še danes ne moremo razumeti zakaj in kako in nam ni bilo jasno tudi takrat, ko smo si ogledali mesto padca... Očitno se je moralo zgoditi...

Verjemite, da močno čutim, kar v teh dneh preživljajo svojci deklet in kaj jih še čaka. Številne polemike o "krivdi" NE KORISTIJO in nimamo pravice razpravljati o tem. Res je, mnogokrat v gorah srečujem ljudi, ki so povsem neprimerno opremljeni in nepripravljeni. A taka tragedija se, verjemite mi, lahko zgodi tudi tistemu, ki je v vrhunski formi in povsem primerno opremljen. Tudi vam ali pa tistim, ki jih imate najrajši.

Tina

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Značka, oznaka, tag

Značk imamo veliko in jih še dodajamo, zato njih pregleda/uporabe še ne moremo predstaviti.

Arhiv alpinističnih novic

  • Število objav: 27683