Slovenske novice, 03.07.06 - Boštjan Fon: med vzpopnom na 2394 metrov visoko Planjavo
Eva Žagar in Eva Dimnik sta se z zlatim prinašalcem Ullyjem poskušali povzpeti na 2394 m visoko Planjavo — Kot je mogoče razbrati iz sledov o tragični smrti 21-letne študentke medicine nad Repovim kotom, jo je čez previs v skalno drčo potegnil njen kuža — Dimnikova je negibna obležala na jugovzhodnem delu ostenja gore — Študentki sta nabirali kondicijo za vzpon na Triglav
Ljubljana, Kamniška Bistrica, 2. julija: Prvo julijsko soboto, ko se še ni obetala prehuda vročina v gorah, sta najboljši prijateljici
Eva Žagar in
Eva Dimnik iz Ljubljane poskušali izkoristiti za izlet v pogorje Kamniških Alp. Njuna širša družba prijateljev je načrtovala čez dva ali tri tedne vzpon na Triglav in zato sta 21-letnici pridno nabirali kondicijo za pot na najvišjo slovensko goro.
Nista bili izkušeni gornici, saj sta čas koristili za druge aktivnosti, a sta kljub temu toliko poznali razmere v gorah, da sta se opremili z ustrezno obutvijo, oblačili, nahrbtnikom in pohodnimi palicami. Odšli sta proti 2394 m visokemu vrhu Planjava, ki ima na severni strani razsežno ostenje, z južnega dela pa je mnogim zelo priljubljen pristop skozi Repov kot, saj je potem mogoča vrnitev proti Kamniškemu sedlu ali čez Šraj peske. Dimnikova je s seboj na povodcu peljala psa Ullyja, osem let starega zlatega prinašalca. Pozneje se je izkazalo, da je miren družinski pes, šolan in nič kaj muhaste narave, povzročil tragedijo, ki se je zgodila v skalovju nad Repovim kotom.
Nekaj pred tretjo popoldne, tako so pozneje predvidevali reševalci, naj bi Evi zgrešili uhojeno pot na jugovzhodnem delu Planjave. Poskušali sta se vrniti na pravo planinsko pot. Med hojo po nevarnem delu brezpotja je pes potegnil za povodec. Trenutek nepazljivosti, morda živalskega strahu na previsnem predelu gore, je v prezgodnjo smrt potegnil Evo Dimnik. Nekaj deset metrov nižje je negibna obležala na skalah, poginila je tudi žival.
Klic na pomoč je z brniškega letališča dvignil dežurno posadko reševalcev. S policijskim helikopterjem so prihiteli nad Repov kot, med domačini bolj znanim kot Zatrep. Spustili so se na Požgancu, predelu Planjave, in se potem z vrvjo odpravili do planinke. Zdravniška pomoč žal ni mogla obuditi ponesrečenke, Eva Dimnik se je tako hudo poškodovala, da se je njena življenjska nit pretrgala v trenutku.
»Še preden smo do njiju prileteli s helikopterjem, je na pomoč že plezal eden od alpinistov odseka AO Železničar,« je povedal reševalec letalec
Rado Nadvešnik s postaje GRS Kamnik. »
Primož Štular, zdravnik letalec s postaje GRS Ljubljana, ki se je v soboto nahajal v helikopterski reševalni posadki, in ostali smo lahko le pospremili na zadnjo pot z gora Ljubljančanko, ki je umrla na kraju nesreče, v dolino pa smo prepeljali tudi njeno prijateljico in jo prepustili zdravniškemu osebju.«
Dan pozneje so pri Žagarjevih dejali, da so Evo odpustili v domačo nego. Študentka pravne fakultete je ob nesreči doživela takšen šok, da je potrebovala čas zase. Misli so ji nenehno uhajale k prijateljici iz gimnazijskih let. Spoznali sta se v prvem letniku na Gimnaziji Vič in od takrat je bilo njuno prijateljstvo čedalje trše. Tako so povedali na Kodeljevem, pri Dimnikovih, ki so poskušali zadržati solze ob mislih na njihovo Evo, študentko medicine. »Obe z Žagarjevo sta bili zlati maturantki, prijetni dekleti z jasnimi cilji in urejenimi življenjskimi načeli,« je povedal oče
Janez Dimnik: »Eva je bila v drugem letniku medicinske fakultete, želela je postati splošna zdravnica.«
Kot je še dejal oče, je bil pes vedno zraven, toda razlog, da sta ga dekleti vzeli skupaj v visokogorje, mu ni bil znan: »Morda sta slabo ocenili razmere, saj nista bili izkušeni gornici. Kuža ni bil problematičen, poznal je ukaze, in zakaj je prišlo do nesreče, verjetno ne bomo nikoli prav dobro vedeli.« Trdna prijateljska naveza, o kateri priča kopica fotografij s prisrčnima dekletoma, ki sta bili uspešni vsaka v svoji smeri študija, hkrati pa priljubljeni v krogu družbe, ki ju je cenila zaradi odkritosti in vedrine, se je za vedno pretrgala pod vrhom Planjave.
Povodec v pest!
Načelnik GRS Kamnik
Janez Podjed je ob nesreči nad Repovim kotom dejal, da lahko razmere v gorah presenetijo tako človeka kot žival, ki je nevajena hoje po planinah: »Potrebna je previdnost. Vse več je lastnikov psov, ki svoje domače ljubljence vodijo v gore, kar pa je po eni strani zelo delikatna stvar. Vzpon v visokogorje je tudi za žival huda obremenitev, zato bi vsem predlagal dober premislek, preden se odpravijo v gore v spremstvu domačih živali.«
Vodnik lavinskih psov
Igor Potočnik s postaje GRS Jesenice je dejal, da lastnikom psov za poti v gorah priporoča predvsem sredogorje Karavank, odsvetuje pa visoke gore Kamniških Alp in Julijcev: »S psom je treba hoditi tja, kjer ni prepadnih sten. Če planinci hodijo s psom po hribih, naj ga imajo na daljšem povodcu, ki lahko ublaži poteg živali. Pomembno je, da držijo povodec v stisnjeni pesti, da ga lahko ob sunku takoj spustijo, nikakor pa ne smejo imeti zanke povodca okoli zapestja, kajti to je smrtno nevarno. Naši lavinski psi so šolani za razmere v visokogorju, večinoma hodijo brez povodca za nami, če pa je treba imeti žival na vrvi, potem vsi vodniki držimo povodec v roki, ne da bi ga imeli ovitega okoli zapestja ali pripetega na pasu.«
Boštjan Fon