Iz časa / Mlado Jutro (1931) - Josip Vandot: Čudno in skoraj neverjetno se vam bo zdelo, da je imel Zlatorog, slavni triglavski divji kozel, brata, ki je bil močnejši in lepši od Zlatoroga. A vse to je bilo res. Saj starejši ljudje pod Martuljkom še danes pripovedujejo o Zlatorogovem bratu.
Res je bil Zlatorogov brat lep divji kozel. Omanov oče iz Rut je vedel povedati marsikaj o njem. Nikoli ni trdil, da ga je srečal gori nekje med skalovjem Martuljkovih snežnikov. Vendar smo bili prepričani, da ga je bil gotovo že videl. Omanov oče pa žal ni vedel, kako je bilo Zlatorogovemu bratu ime, in zato še danes nihče ni mogel poizvedeti, kako so mu rekli naši dedi.
Zlatorogov brat je bil velik, velik in krepak, da noben divji kozel tako po vsem triglavskem pogorju. Imel je črne oči, ki so se čudovito svetile, zlasti ponoči. Rogovi mu niso bili zlati kakor Zlatorogu, marveč srebrni. Ni bil rjav kakor druge divje koze, ampak črn. A poleg tega je bilo najčudovitejše, da je imel perutnice, krasne, srebrne perutnice, ki so se svetile v sončnih in mesečnih žarkih daleč naokoli. Toda pravili so, da je mogel letati samo ponoči, da ni brez potrebe plašil ljudi v dolini. A ponoči so ga vaščani večkrat videli, ko je letel preko speče doline in izginil za gorami na koroško stran. Še bolj čudno pa je bilo, da se mu je izpod silnih parkljev usipalo suho zlato, kadar se je raztogotil in s parklji grebel po trdi skali. To zlato je bilo najlepše, kar ga je po širni zemlji. Vaščani so pač tu pa tam zagledali sredi skalovja veliko kepo tega zlata, a ga niso pobrali, ker so se bali nečednih čarov. Zato so se rajši prekrižali in zbežali, da bi jih ne premagala skušnjava.
Zlatorogov brat se je svobodno sprehajal po divjih, s snegom posutih Martuljkovih gorah in ni poznal nad sabo gospodarja. Ljudem se mu ni bilo treba umikati, ker so ljudje preplašeni pobegnili, če so ga zagledali.
A v starih letih je stanoval na planotici za Akom poleg modrega jezerca silen čarodej; ki je bil prišel v gore kdove od kod. Čarodej je bil velik mož, nosil je črno, košato brado in je s kačami čaral kraj jezerca. Ta čarodej je ukroti Zlatorogovega brata, da mu je bil popolnoma vdan in mu je služil kakor pohleven psiček. Treba mu je bilo samo zažvižgati, pa je divji kozel že pritekel in tiho čakal, kaj mu čarodej naroči.
No, čarodej ga ni mučil z nepotrebnimi deli. Samo v mesečnih nočeh ga je zajahal, divji kozel je moral razpeti perutnice in zleteti s čarodejem z gore. Brzela sta preko doline in koroških gora in sta se ustavila šele na vrhu Dobrača. Tam ju je pričakovala čarovnica, zavita v belo haljo in z vencem iz rdečega rušja na glavi. In do jutranjega mraka so tam čarali ljudem srečo in nesrečo, kakor je pač naneslo. Petelini so že prepevali po dolini, ko sta se vračala čarodej in njegov kozel in sta se potuhnila v rušje kraj modrega jezerca za Akom.
Sam Bog ve, kdaj in kam je izginil čarodej z Martuljkovih gora. Resnica je, da ga zdaj ni več tam gori, saj ga izmed današnjih ljudi še ni bil videl nihče. A vaščani pravijo, da kozel s srebrnimi perutmi še danes hodi po Martuljkovih gorah. Samo zaradi predrznih turistov se je umaknil med nepristopne pečine sredi Špika ali Široke peči. Včasih pa se prikaže na planoti za Akom kraj davno že usahlega jezerca. A s parklji ne grebe zlata več.
Vendar pa pravijo, da je takega zlata po Martuljku v zvrhani meri, samo da ga ne more videti nihče. Vidi ga le oni, ki je rojen pod deveto zvezdo in pod devetim oblakom. Otroci, morda ste rojeni prav vi tamkaj. Zato pa pojdite v Martuljek. Če že Zlatorogovega brata ne zagledate, zagledate pa prav gotovo kepe zlata in jih prinesete poln nahrbtnik domov. Samo pod deveto zvezdo morate biti rojeni in pod devetim oblakom, pa bo vse prav.
Josip Vandot
Mlado Jutro, 6. december 1931
Pojasnilo k pripovedi
Zlatorogovem bratu je bilo ime Srebrnokrilec
Prvo znano delo Josipa Vandota o črnem kozlu s srebrnimi krili Za Akom nad Martuljkom je Zagorska pripovedka (revija Naš obzor, 1930). Bil je močan, da je lahko podrl macesen. Lahko je letel po zraku in je služil v starih časih čarovniku, ki ga je jahal vsak dan in letel na njem po zraku k botri čarovnici daleč na koroški Dobrač. Ko je drgnil rogove ob skalo, so se utrinjale žareče iskre in so se odkruški spremenili v zlato kepo. Videti ga bo mogoče šele čez sto let. Njegovega imena Vandot ni zapisal.
Leta 1941 je Vandot še enkrat pisal o bajnem divjem krilatem kozlu v članku Od divje koze do Zlatoroga (PV 1941, št. 2, stran 42). Označil ga je kot domačo povest in si je ni lastil. Imena Srebrnokrilec tudi tokrat ni omenjal. O njem je slišal od Janeza Omana, bistrega kmeta samouka iz Rut, povest se je žal ohranila le v odlomkih in imena kozla žal nihče več ni vedel. Prekašal je Zlatoroga po plemenitosti uma kakor po telesnih prednostih. Živel je na planoti Za Akom, velik in močan, da je lahko rušil skalovje, bil je črn in je imel srebrne perutnice, da je letal od stene do stene in bil zvest čuvar svojih čred. Bil je prijatelj vsem ljudem, ki so ga pustili pri miru, posebno mladeniču, ki ga je v gore pognala nesrečna ljubezen. Mladenič je postal čarodej in prijatelj kozla s srebrnimi krili. Ta ga je na svojem hrbtu nosil nad Dolino in proti Dobraču, kjer je nesrečni fant imel ljubico, žal čarovnico.
Še isto leto je planinski pisatelj Ivan Bučer zbrane drobce pripovedi uredil in uvrstil v svojo knjigo Koča na Robu (1941, stran 147–156, pojasnilo na koncu; risba Srebrnokrilca, str. 143, avtor Zmagoslav Snoj). Pravljico je našel v razmetanih odlomkih v vasi Gozd in v pogovoru z drvarjem v Martuljku (v knjigi mu je največ pravil o njem Tinač, Dolžanov drvar, ki po mnenju Stanka Koširja verjetno ni resnična oseba). Črn kozel s srebrnimi krili, imenovan Srebrnokrilec, je kakor orel letal od stene do stene, se sprehajal po grebenih in čuval čredo svojih koza. Videli so ga le takrat, ko se je kaj hudega zgodilo, ko je pogorel stan v planini in se je ubil pastir v grapi ali preden je udarila strela. Rešil je fanta, ki se je zaplezal v pečevju. Fant je v zahvalo šel zasnubit belo kozo z zlato krono na glavi. Žalik-žena mu je pokazala pot na strmo in visoko goro. Pod njo je bil grad prežeče Jage-babe. Preden se je sonce odlepilo od obzorja, ji je uspel uiti in priti do Belinke v zlatem gradu na vrhu. Dala mu je zdravilnih zeli in zlat rog, s katerim je premagal jago-babo in rešil žalik-žene.
Mladenič se je zaljubil v Mojco, dekle iz sosednje vasi, in ta si je želela vedno več in nazadnje zlato krono koze Belinke. Fant se je spozabil, ustrelil Belinko ter ji vzel krono. Priletel je Srebrnokrilec, zgrabil dekle in fanta in ju treščil v bučeči slap. V grapi še danes slišiš vekanje deklice za krono in jok fanta, ki je izgubil prijatelja.
Leta 1942 je v PV v pohvalni kritiki Bučerjeve knjige ocenjevalec Marijan Lipovšek omenil tudi ljudsko bajko o Srebrnokrilcu, ki je svareč opomin ljudem.
Leta 1946 je Evgen Lovšin v knjigi V Triglavu in njegovi soseščini, omenil, da sta Vandot in Bučer na sledi Zlatorogovemu bratu Srebrnokrilcu.
Leta 1986 je Branko Slanovic izdal Pesmi o gorah in Srebrnokrilcu (samozaložba, Jesenice).
Leta 2005 so bili nanj opozorjeni etnologi.
Leta 2007 je dr. Stanko Klinar objavil povzetek pravljice in angleški prevod (Koledar Slovenske gore, PZS 2007). Poudaril je, da je iz pravljice čutiti globok strah pred pohlepom. Njeno sporočilo je jasno: za naše brezobzirno izkoriščanje naravnih bogastev, za naš nebrzdani pohlep, za našo zaslepljeno sebičnost se nam bo narava bridko maščevala.
Leta 2008 je pisateljev nečak Vojko Bučer v samozaložbi pripravil novo faksimilirano izdajo knjige Koča na Robu (še vedno je na voljo pri Planinski zvezi Slovenije, na Dvoržakovi 9 v Ljubljani).
Istega leta je etnologinja prof. dr. Monika Kropejeva v knjigi Od ajda do zlatoroga (Slovenska bajeslovna bitja, Mohorjeva družba Celovec, 2008, str. 135), na kratko predstavila Srebrnokrilca v primerjavi s sorodnimi bajeslovnimi bitji.
Leta 2009 je PD Gozd-Martuljek v svojem jubilejnem zborniku objavilo Bučerjevo pravljico in jo na proslavi tudi uprizorilo.
France Malešič