Med Grintovci: Na gorskih reševanjih imamo včasih srečo, da spoznamo ljudi, ki jim pomagamo, obenem pa se potem še dobro počutimo. Spoznavanje novih ljudi, iz katerih veje pozitiven duh, pač dobro dene.
V Delovih književnih listih se na veliki fotografiji smeji že starejši gospod. Glavo ima nekoliko postrani obrnjeno, a le zaradi zornega kota, v katerem ga je zajel fotograf. Skozi leče očal veje pronicljivost in nekaj pripoveduje. Njegova pripoved ni nič povezana z gorami. Njegov svet so knjige, pisateljevanje, prevajanje … Rad posluša in prisluhne. Nam se je kot tak dobro vtisnil v spomin in trojici, ki mu je nekoč pomagala (drugi reševalci so šli po drugi poti), ko je s stanovskim kolegom prepozno sestopil s Korošice, se je nasmeh ob pogledu ponudil kar sam.
Eno izmed gorskih reševanj
Zgodba je že malo starejša in seže še v čas pred uveljavitvijo mobilne telefonije. Pozno zvečer, v samem začetku jeseni, je prišel zaskrbljen »klic«, da se dva starejša moška nista vrnila s ture v Grintovcih. Po preverjanju se je izkazalo, da sta bila nazadnje videna v koči na Korošici, od koder sta se napotila v dolino. Sestopila naj bi v Kamniško Bistrico. …
Takrat še ni bil tako uveljavljen pristop čez Podvežaka, ki sedaj prevzema največjo obremenitev dostopa do Korošice. Markirana steza čez Presedljaj je bila še ravno toliko dolga kot danes, bližnjica pod Vežico in čez Skok ali deveto lovsko stojišče pa malo verjetna možnost, ki bi jo lahko gospoda ubrala. Kljub temu smo se v Beli razdelili v dve skupini. Tokrat smo si izbrali daljšo možnost Vilko, Genadij in Boris. Trojica, ki več ali manj rešuje skupaj in skupaj počne še marsikatero »drugo« stvar. Ne navsezadnje je treba omeniti, da takrat s seboj še nismo jemali psičk, ki so sedaj naše zveste sopotnice.
Takrat nismo hiteli. Ubirali smo ovinkasto pot in se pogovarjali o vsemogočem. Temno noč smo osvetljevali z naglavnimi svetilkami. Na prehodu čez grapo smo se ustavili. Mogočna stena Rzenika nudi poleg mogočnosti tudi dober »eho«. Če zavpiješ: »Kaj nam rabi domovina?«, dobiš nazaj ravno tisto, kar ne rabi. Vino pač ni rešitev. Mi smo takrat skozi tri usta glasno zavpili: »Ohoj …!«, nato pa prisluhnili odmevu. Za odmevom ni prišlo nič, kar bi nas razveselilo. Še Orglice se niso slišale. Molče smo stopili čez skale v grapi in redek gozd nas je spet sprejel v svoje zavetje. Odcep, ki popelje na lovsko pot, smo prešli in nadaljevali po bližnjicah, da nismo preveč dolgovezili po sicer lepi stezi, ki pa je prepoložna. Mimo »Slončka«, ki je bil tedaj še precej manjši, smo stopili na rob in se usedli na klopco. Tu na »Počivalu« smo zopet zavpili v noč. Glas trojice je bil usmerjen proti Presedljaju. Ko se polegel odmev in smo že mislili, da zopet ne bo odgovora, pa smo presenečeni zaslišali odgovor: »Hej …!«
Del zgodbe se ob srečanju konča. Možakarja sta potem, ko ju je ujela noč, preprosto sedla ob pot. S seboj sta imela dovolj oblačil in povsem brez težav bi noč preživela ob pogovoru, saj jima verjetno snovi za premlevanje ne bi zmanjkalo. Tako pa se je pojavila trojka in ju iztrgala iz tega mirnega prebivanja. Ko smo »pogreli« to »štorijo«, se je Vilo takoj spomnil, da se gospoda nista mogla načuditi, da smo imeli s seboj svetilke tudi zanju, pa še nekaj za »rezervo«. Izkušnje, ki jih sčasoma pridobiš, so najboljša šola.
Preko radijskih zvez smo poklicali še ostale reševalce in jim povedali, da se lahko vrnejo. Sestop je potekal brez težav in kar prehitro je mineval, saj se je pogovor napletel na marsikatero zanimivost in skupno mišljenje.
Zahvala
Kaj pričakujemo gorski reševalci v zameno za svoje delo. V bistvu nič! Denar odklonimo in materialne stvari nas ne zanimajo, kljub temu, da nekaj sredstev potrebujemo za svoje delovanje! Pa vendar dobro dene lepa beseda.
Naslednji teden sta se gospoda oglasila in s seboj sta nam v zahvalo prinesla nekaj »svojih« knjig. Tega darila smo bili res veseli. Še bolje pa je to, da veš, da se bo človek spominjal tega, da ko bo potreboval pomoč, jo bo tudi dobil. Je ta vzajemnost še živa?!
Človek skozi čas zori, današnji pogovori so drugačni. Danes se na nočnih poteh pogovarjamo druge stvari. Premlevamo, kaj bi napisali, kaj bi spremenili. Če omenim Vilotu, da je kdaj v preteklosti mislil, da bo izdal knjigo ali celo več, kot mu jih je uspelo, se le nasmeji in odkima z glavo. No, tu pa je razlika. Ko sem nekoč vprašal Tomaža, ali si je že ob začetku plezanja mislil, da bo dosegel to, kar je, je odgovoril, da je to vedel že od vsega začetka. Od takrat, ko smo se prvič spogledali. Tudi o Tomažu, skupnih reševanjih, plezalnih začetkih se pogovarjamo na nočnih poteh …
Hvala reševancem za lep spomin, ob srečanju, pa čeprav je le virtualen!
Boris Štupar