Kitajska odprava
... je od konca septembra izvajala raziskave na gori Čo Oju. 1. oktobra so bili tudi na vrhu. Obilo znanstvenih rezultatov, ki so jih pridobili, naj bi koristili za zaščito "strehe sveta".
Gora Čo Oju se nahaja na meji med Kitajsko in Nepalom in je šesta najvišja gora na svetu, z nadmorsko višino 8201 metrov. Ledenik Gyalpolha, ki leži na tem osemtisočaku, je eden izmed ledenikov v Himalaji z največjim umikom. Zato je to najboljše območje za preučevanje vprašanj, ki ga prinaša usihanje ledenika, na strukturo in funkcionalne spremembe periglacialnih ekosistemov, vira ogljika in procesov ponora ter na ekologijo regije. Ekipa odprave je prvič vzorčila in spremljala metan in ogljikov dioksid v zraku šestih jezer v bližini ledenika Gyalpolha.
Vrh Čo Oja je še posebej širok in podoben nogometnemu igrišču, kar je zelo redko med najvišjimi vrhovi na svetu. Predhodne raziskave so pokazale, da je na njem vršna ledena plast najdebelejša med vrhovi nad 8000 metrov, z vidno debelino preko 70 metrov. Vzorci snega in ledu na vrhu so bili zbrani prvič, da bi razkrili proces spreminjanja in mehanizem kriosfere "azijskega vodnega stolpa", ki zagotavlja znanstveno podporo za ekološko zaščito planote Qinghai-Tibet.
Raziskovalci so tokrat za merjenje debeline ledu in snega uporabili precej večji radar v primerjavi z majhnim radarjem (manj kot pol metra), ki je bil uporabljen med ekspedicijo na najvišjo goro Čomolungmo. Odprava v izjemno visoke gore je sicer zelo omejena. Na planoto Qinghai-Tibet pa je nujna zaradi nadaljnje zaščite lokalnega okolja, kot najpomembnejšega in občutljivega "azijskega vodnega stolpa" in izogibanje katastrofam, ki jih povzroči taljenje ledenikov, kot so poplave in snežni plazovi. Oktobra 2018 sta dva ledna plazova v spodnjem toku reke Yarlung Zangbo, med katerima so ledeniški odpadki, blokirala reko in ogrožala dolvodna območja. To je vodilo k streznitvi, raziskavam in nameščanju opreme. Tako so uspešno dosegli zgodnje opozarjanje na poplave in snežne plazove na tem območju.
Na nadmorski višini 4950, 5700, 6450, 7100 in 8201 metrov so na gori Čo Oju raziskovalci postavili pet avtomatskih vremenskih postaj, na spodnjih dveh postajah pa je nameščena oprema za kontrolo padavin. Naprave lahko spremljajo ogljikov dioksid v zraku, da zabeležijo stanje in spremembe v ponoru ogljika.
Skupaj z že vzpostavljenimi vremenskimi postajami Čomolangma-Šišapangma bo ta razširjena mreža meteoroloških opazovanj pomagala razkriti več značilnosti podnebnih sprememb v tej izjemno visoki regiji. Od začetka druge obsežne znanstvene odprave na planoto Qinghai-Tibet leta 2017 je kitajska znanstvena raziskovalna skupina zabeležila vrsto pomembnih znakov napredka, ki kažejo, da je skupni ponor ogljika celotne planote Qinghai-Tibet 120 do 140 milijonov ton na leto, emisije ogljika pa znašajo približno 55 milijonov ton na leto - presežek ogljika v višini več kot 65 milijonov ton. Celotna planota Qinghai-Tibet je v ogljični nevtralnosti in bo s splošnim ekološkim izboljšanjem postala vse pomembnejša za kitajske dvojne ogljične cilje ...