Naša žena, oktober 2004, priloga Ljudje odprtih rok: Tanja Pirš: Zvone Šere iz Ljubljane
Zvone Šere iz Ljubljane
ZVONE JE TRMAST
Člani Planinskega društva Drago Bregar iz Ljubljane so prepričani da bi njihovo društvo brc/ predsednika Zvoneta Šereta delovalo drugače. Zagotovo ne bi pripravljali toliko akij in se tako pogosto srečevali. Dvanajst let je že v vodstvu društva, štiri leta je bil tajnik in zdaj teče osmo leto kar je predsednik.
»Mogoče je to te malo dolgo. Včasih se počutiš, kot da je društvo tvoja last. Menjave vedno tudi pripeljejo novega duha. A povsod iščejo vola ki vleče… Ponosen sem na naše društvo eni redkih smo, ki nosimo ime po našem preminulem članu planincu Dragu Bregarju.«
Zdaj šteje njihovo društvo sto petindvajset članov, v najboljših letih, ko so se združevali pod okriljem podjetja Ljudska pravica jih je bilo okoli tristo. Ko je podjetje leta 1998 propadlo, so vsi pričakovali, da bo tudi planinsko društvo prenehalo delovati, saj je bilo v njem le še sedemdeset planincev, toda »Zvone je pač trmast!« se zasmeje moj sogovornik in mi pripoveduje, kako vse se je trudil, da je društvo obstalo in je število članov počasi spet naraščalo. V to smer deluje še naprej, za delo v planinskem društvu porabi ves svoj prosti čas in velikokrat porabi zanj tudi precejšen del svoje pokojnine.
»Pritegnili bi radi čim več mladih, to je naš največji cilj, to je naša prihodnost. A nam nekako ne uspeva najbolje, manjka nam dobrih mentorjev. Te je treba izšolati kajti to je odgovorno delo in veliko poslanstvo. Na ministrstvu za šolstvo se dogovarjamo, da bi planinstvo uvedli v zunajšolske dejavnosti, opozarjamo, da smo pač alpska dežela in naj ima torej planinstvo vsaj majhno prednost.
Tako pa iščemo nove mlade člane na najrazličnejše načine. Na izlete nosimo s seboj planinske izkaznice, srečni smo za vsakega novega člana, ki se nam pridruži! Najlepše pa bi seveda bilo, če bi lahko bili zraven že v sami osnovni šoli. V tistih letih se mladi radi odločajo za planinstvo, kasneje v srednji šoli pa marsikdo odneha, imajo pač drugačne interese. Lepo je v tistih društvih, kjer imajo močne mladinske sekcije,« nadaljuje.
»Včasih se mi zdi da planinsko ozračje uničujejo televizija in igrice, meni gre to na živce, ampak kaj hočemo, čas gre naprei…«
V Planinskem društvu Drago Bregar so najbolj ponosni na svoje zavetišče na Viševniku in prav zdaj si prizadevajo, da bi jim ga uspelo vpisati v Triglavski narodni park. Zbrali so že skoraj vsa soglasja. Zvone je namreč tudi eden tistih gorečnežev, ki si ves čas prizadevajo, da bi planina ostala neokrnjena. Njihovo zavetišče je bivša sirarna in ko so jo dobili je bila v zelo slabem stanju. Skupaj z domačini so jo preuredili, tako da jim je zdaj v ponos in da k njim na Viševnik vse poletie neskončno radi prihajajo ne samo člani njihovega društva ampak tudi številni drugi planinci in naključni popotniki. Zvone ima pri obnovi in ohranjanju zavetišča nesporno ogromne zasluge, a o tem. koliko ur in dni dela je opravil tam, skromen kot je, noče govoriti. To se mu zdi tako samo po sebi umevno, da je kar začuden, ko ga o tem sploh sprašujem.
»Invalidsko sem upokojen in rečem lahko, da se takole mesec ali dva pred sezono ne ukvarjam z ničimer drugim kot s planinstvom. Seveda pa tu ni samo naš Viševnik, tu so še številne akcije, pohodi, izleti, kot recimo Rokovnjaški pohod, pa tabor ljubljanskih planincev na Polževem, saj sem tudi namestnik predsednice medobčinskih planinskih društev Ljubljane, pa spominski Bregarjev pohod itd.«
Počasi se najin pogovor tudi preusmeri v boli osebne vode. Zvem, da je pred devetimi leti zbolel za rakom.
»Onkolog dr. Hribar mi je rekel: V hribe pa ne boste več hodili. Jaz pa sem mu odgovoril: Če tako mislite, me sploh ni treba operirati, ker potem je zame življenje tako ali tako brez pomena. Vsi so mi govorili, da sem prišel tik pred zdajci. Brez Nadje, moje partnerice, ne bi šlo. Ves čas mi je stala ob strani. Ko me je dr. Hribar spraševal, če sem se sprijaznil s tem, da ne bom več hodil v hribe, sem mu rekel: Dva tisoč metrov visoko bom v tem življenju še prišel, čez tri tisoč metrov pa tudi prej nisem rinil.
Bilo pa je hudo, čeprav sem bil v sebi trden in sem imel Nadjo, ki je skoraj pregorela ob meni. Približno pol leta po operaciji sem šel iz Fužin, kjer stanujem, na Golovec, po enem letu pa na Šmarno goro. Nadja me je vzpodbujala na vsakem koraku kadar sem hotel nazaj me je prepričala, da sem naredil raje korak navzgor.«
Zdaj mu zdravje služi in zavzeto dela v planinskem društvu, kot da je na bolezen in tiste res hude čase že pozabil. Drugo leto bodo volitve in nekako se mu zdi, da bi bilo dobro, če bi svoje predsedniško mesto predal komu drugemu. »Mare, Tomo, Janez, Jože pa še nekateri drugi bi to zagotovo dobro opravljali, jaz pa bi jim pomagal kolikor bi zmogel in kolikor bi me potrebovali. Pravijo mi tavžent roža, delam vse, nimam pa dlake na jeziku in povem kar mislim. Vzeli so me takega, kot sem, in dobro sodelujemo. To je pač moj značaj, to ni nič povezano z mojo boleznijo.«
Zvone Šere se zaveda, da je njegova trma tako velika, da ne bo odnehal. Člani planinskega društva Drago Bregar so tega samo veseli. Zaradi njega niso sami in so tudi bolj zdravi, saj gibanje krepi telo in duha.
Tanja Pirš
Žana Repanšek, članica Planinskega društva Drago Bregar, Kamnik: »Zvone je sicer zelo tovariški, a hkrati od svojih fantov, ki gredo delat na planino, zahteva, da res delajo! Ker veliko zahteva od sebe, toliko pričakuje tudi od drugih. Vse ga spoštujemo in hkrati tudi občudujemo zaradi njegove bolezni, saj mu je zdravnik pred devetimi leti prepovedal kakršenkoli fizičen napor, ampak on se je odločil, da bo hodil v hribe, dokler bo živel! In ne samo to, za hribe in v hribih tudi gara. Vse organizacijsko delo je njegovo ion verjemite, da tega ni malo, skrbi tudi za to, da se čim več ve o našem društvu, organizira tradicionalne pohode … Vsako leto je treba pripraviti naše zavetišče na Viševniku za zimo, pred sezono pa spet za poletno obdobje. To zavetišče je bilo, ko smo ga prevzeli, prava podrtija. Vse so potem prostovoljno uredili člani našega društva. Zvone pa je bil seveda zraven od samega začetka. Vsako leto gre za nekaj časa, navadno čisto na začetku, po prvi delovni akciji, za oskrbnika na planino in tam ostane dva ali tri tedne. Društvo nima svojih prostorov, vsa pošta, vsa dokumentacija prihaja na njegov naslov. Kadar govorimo o pisarni društva, najbrž kar vsi mislimo na Zvonetovo zasebno stanovanje. Mislim da brez njega našega društva ne bi bilo več.«