Kdaj štartava? Ob petih?
Blaž Tratnik
Ne ob treh. Ok ob treh na Reki. Budilka mi zazvoni ob 1:45. Poljubim drago in sedem v avto. Na Vršiču ni nobenega mraza, švicava do pod smeri, začne se svitati. Kdo bi si mislil, da zatem, ko sem štiri dneve plezal v primorskih skalah, lahko tako hitro občuduješ snežne lepote gora. Idealno, zakaj ni sneg ciu lit!
Predhodniki so že dobro utrli dostop, sam vstop v smer je zabrisal sneg. Vendar sem letos že plezal Debelakovo in se spomnim smeri. Kdo bo prvi? Ajd bom probal. Vlečem vrv nikjer ni videti da bi se lahko zavaroval, vijak vtaknem v led, vendar vem, da nebi zdržal, za psiho bo. Nadaljujem, zagledam klin verjetno na polovici štrika, uf oddahnem si. Vlečem, mimo sidrišča konec štrika, bo treba nazaj na sidrišče. Izmenično plezava in nad votlino se začne malo bolj zares. Ledolomilec rabi kar nekaj časa, da se prebije. Bal sem se da bom rabil dalj časa na tankem ledu po gladki skali, vendar kar gre. Prej naju je skoraj dohitela žirovska naveza. Logarju rečem, kar ti vleci naprej, če ne ne bova do teme ven. Naprej kar gre, so odseki, ki so bolj tanki in so odseki kjer ni snega, prejšne naveze so imele boljše razmere, ampak kaj češ. Prečka je psihotična. Vendar po zaslugi kamerata teče gladko, sam verjetno nebi tako suvereno odpikal marsikaterega suhega odseka. Tema se že bliža, še en cug. Štrik teče tako hitro da ga komaj uspem podajati. Pader, se glasi povelje. Podrem, in že me vleče gor. Pačak ka čene bam use mogu ta pustit. Za nekaj minut ga zagledam na vrhu. Wuhuu, vrh, in to kakšen razgled.
V dolini je morje, nebo je rdeče. Zato se pa res splača potrudit. Kakšen dan, hvala. Od teme do teme je trajala odisejada, še dobro da sva tako zgodaj vstala, če ne bi za vrat dobival še žirovski led.
P.S. srečno, zdravo, veselo in debelo 2024, pa kej dejte zlizt ne sam sejnet, skute