Mogočna gora zahodnih Julijcev.
Še v mraku odpeljeva iz mesta. Po daljši vožnji pri Rabeljskem jezeru prisede v avtomobil prijatelj, skupaj odbrzimo na sedlo V Žlebeh in po strmi a asfaltirani cesti se nato povzpnemo do parkrišča na planini Pecol. Po govorici sodeč je večina pohodnikov Slovencev. Stopimo v pohodne čevlje, oprtamo nahrbtnike in se s prvimi sončnimi žarki na vrhovih Kanina lotimo današnje ture.
Planina je v senci, ki jo mečejo vrhovi Špikom mogočnega grebena od Špika nad Policami do Špika nad Špranjo in svetloba ni idealna za fotografiranje. Sprva gremo v levo do hlevov in staj, kamor ravnokar ženejo živino na molžo, kmalu pa spremenimo smer hoje po planinski cesti in stopimo proti vzhodu a le za kratek čas. Odločimo se za prečnico in jo uberemo preko pašnikov proti severu v smeri sedla med vrhovoma Jof dei Disters (Vrh Strmali) in Špika nad Policami. Po daljšem vzponu dosežemo stičišče obeh slabo označenih poti s planine in po njej stopamo navzgor skoraj do sedla. Spotoma naše oči vidijo veliko število kozorogov, ki se mirno pasejo ali pa pogledujejo okoli sebe ne meneč se za pohodnike.
Pod sedlom odvijemo v desno in pred prvim ostenjem se opremimo s pasovi in samovarovalnimi kompleti. Čelade romajo na naše glave. Mimo kozorogov stopimo do skalnatega pobočja in prvih varoval, se povzpnemo v stalnem spremstvu kozorogov ne vedoč kdaj bo priletel kakšen kamen izpod njinovih nog. Višje dosežemo svet drobiža in pred seboj zagledamo grapo in okno pod grebenom, levo od nje pa že vidimo novo Pipanovo lestev. Povrne se spomin na nekdanjo lestev, preko katere sem s preminulim prijateljem dosegel vrh gore pred več destletji. Stopimo pod lestev, preko katere se vzpenjajo obiskovalci gore in pričnemo vzpon s stalno uporabo varovalnega kompleta. Hitro se vzpenjam in spremljevalca nekoliko zaostaneta, ko prileti prvo kamenje. Žal enega sprožim nehote tudi sam kljub previdnosti in eden od njih zadane hči pod menoj, na srečo brez posledice, če odmislim neprijetni udarec. Še bolj previdno stopam dalje, se pripenjam ali prijemam za pletenice in stope. Za menoj prideta hči in prijatelj ter skupaj gremo po grebenu dalje. Tudi tu je nekaj štirinožnih prebivalcev gora, ki nas zvedavo pogledujejo ali pa se niti ne menijo za nas. Po grebenu se nekoliko spustimo in nato pričnemo zadnji vzpon na vrh 2753 m visoke gore, kjer nas na vrhu pričaka kdo drug kot prijazen kozorog v krogu drugih pohodnikov.
Razgledi kljub nekaj meglicam so izredni. Vidim tako Dve špici in Poldašnjo špico nad dolino Zajzere, pa vrhove Nabojsov in Viša in za njim mogočni Mangart in očaka Triglava, proti jugu se vrstijo preko Jezerske doline Črnelske špice, Lopa, Prestreljenik, Vršiči do obeh Kaninov ter naprej Grubje in Žrd. Prav tako z vrha vidimo sedlo pod nami in vrhove do Strme peči in dalje na zahod. Veseli smo kljub vetru, ki nas hladi in pleše z meglicami in oblaki, ki le popestrijo že tako lepo nebo nad gorami in dolinami.
Naredimo premor, se okrepčamo, fotografiramo in nato vzamemo pot pod noge in pričnemo sestop, tudi tokrat v spremstvu kozorogov. Hoja po grebenu z nekaj varoval hitro mine in že dosežemo prvo do dveh lestev, po kateri pa se vzpenja večje število pohodnikov. Prve počakamo, nato pa stopimo na lestev in pričnemo spust, ki ne gre brez srečevanja in previdnega mimohoda do naslednje lestve. Tudi tu nismo sami. Vzpenjajoče počakamo, nato hitro stopimo na lestev in sestopimo. Tudi tokrat prileti nekaj kamenja a na srečo le prižvižgajo mimo nas. Podvizamo se kar se da in hitro zapustimo nevarno področje in se oddaljimo od vzpenjajočih na lestvi in od navpičnega ostenja.
Naši stalni sopotniki so kozorogi. Kar verjeti ne moremo, koliko jih domuje v stenah Špika in pod njim. Veseli smo, da jih vidimo, jih občudujemo in številne fotografije bodo obujale spomin nanje, ko bomo v prihodnosti pokukali v preteklost. S pomočjo varoval se spustimo na melišče in trave pod skalnatim pobočjem gore in stopimo do sedla, kjer naredimo zadnji daljši odmor v pogledih na planino daleč spodaj in na gore nad Reklansko in Jezersko dolino, ki ju loči preval V Žlebeh.
Po odmoru nadaljujemo spust v želji, da ugledamo še svizce, katerih pisk se nam oglaša sem ter tja. Tokrat gremo v smeri koče Brazzo in ker mi žilica ne da miru, odvijem proti pobočju Špika pod Nosom, da bi prišel do domovanja svizcev, medtem ko spremljevalca stopata po stezici dalje. Povzpnem se na travnato in delno kamnito pobočje, vidim številne luknje in s tem domovanje svizcev, a njih ni od nikoder. Sedem na večjo skalo in čakam in čakam. Čas mineva, toda svizcev ni od nikoder in zato vstanem in se spustim po pobočju navzdol do stezice in pridem do koče, kjer sta že moja sopotnika na turi.
Privoščimo si hladno pijačo v vrvežu majhne koče in nato se po bližnjici spustimo na spodnje pašnike in po cesti gremo do parkirišča, kjer zaključimo čudovito pot. Parkirišče je popolnoma zasedeno in vozila so parkirana še dolgo ob cesti, po kateri se vrnemo na prelaz V Žlebeh in odpeljemo do Rabeljskega jezera, ki nas premami, da okusimo hlad, ki niti ni pretiran, ko zaplavamo in se osvežimo. V vodi ostanemo dalj časa kot smo nameravali, tako nam godi osvežitev. Nato pa se le vrnemo do avtomobilov, kjer se tretji član naše odprave poslovi, midva pa odpeljeva v Kranjsko goro na obisk v dom, da razveseliva starejši par, ki tam preživljata dneve in dneve.