Urban Golob: Alpinizem in plezanje imata danes veliko pojavnih oblik. Večine teh alpinističnih dejavnosti se med seboj lepo dopolnjuje in se z njimi lahko ukvarja tudi en sam človek, le redki pa se lahko z več njimi ukvarjajo tudi vrhunsko.
Nekaterim celo uspe kombinirati različne alpinizmu (morda) podobne športe tudi na vrhunskem nivoju.
Ko sem zadnjič pisal o Matterhornu in njegovi severni steni, sem se namreč spomnil na pokojnega francoskega alpinista Jean Marca Boivina. Možakar ni bil samo odličen plezalec (in diplomirani matematik s pariške Sorbone), pač pa je bil tudi izjemen alpinistični smučar, zmajar, jadralni padalec (prvi je poletel z vrha Everesta), padalec in BASE jumper. Že v osemdesetih letih je opravil nekaj še danes težko ponovljivih podvigov, v katerih je združil svojo vsestranskost v gorskem okolju.
Takšen primer je bil njegov podvig na Matterhornu. Leta 1980 je namreč v enem dnevu najprej presmučal vzhodno Matterhornovo steno, potem v štirih urah sam preplezal slovito severno steno in končno z vrha te gore še poletel s padalom v dolino.
Prav tako se je marca 1986 v 20 urah preplezal severne stene Aiguille Verte, Les Droites, Les Courtes in Grandes Jorasses, med katerimi se je »vozil« z jadralnim padalom, s katerim je za konec že v temi poletel z »Žorasov« naravnost domov v Chamonix. Čeprav sam ne letim z nobeno pripravo razen s potniškim letalom, pa zaradi svojih letečih prijateljev vem, da so takšni poleti že zaradi slabih in omejenih štartov, prostorov za pristanek in negotovih zračnih razmer rezervirani le za najbolj izkušene jadralnopadalske pilote. Na vprašanje, zakaj zvečer ni raje bivakiral in naslednje jutro v boljših razmerah v miru odjadral v dolino, je Boivin rekel: »Veliko raje, kot da drgetam zunaj na mrazu, spim pri svoji ženi v topli postelji.«
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>