Dnevnik, Objektiv - Tanja Lesničar Pučko: Ko v luftu ne bom več slišal glasbe ...
Matevž Lenarčič je biolog, alpinist, fotograf in pilot. Zaradi svojih poletov z majhnim Pipistrelovim letalom okoli sveta in zdaj še preko severnega pola je, proti svoji volji, postal še eden izmed nacionalnih junakov, s katerimi ta družba blaži frustracije ob velikem spodletelem družbeno-političnem projektu.
Ob tem, da ga novinarji označujejo za ekstremista in da je nedavno prejel Bloudkovo nagrado, le zamahne z roko: »Za nekoga je ekstrem že zlesti na Šmarno goro. Vse je odvisno od tega, koliko energije posvetiš temu, kar si si zadal. Nagrade pa, to je brez zveze, tako kot tekmovanja, čemu to služi?«
Veliko let ste se preživljali s fotografijo, tisto horizontalno, pa tudi ono vertikalno, izdali ste enajst monografij o slovenskih in drugih pokrajinah. Je danes na ta način še mogoče preživeti?
Ne, nič več. Na tem področju se je položaj, odkar je tehnologija tako napredovala, zelo spremenil. S poceni, a dobrimi aparati in telefoni je izjemno veliko ljudi dobilo možnost posneti odlične fotografije, možnost izražanja, ki je bila prej dostopna le tistim, ki so imeli dobro in drago opremo. Danes lahko s pametnim telefonom vsakdo naredi vrhunsko fotografijo in jo tudi prosto distribuira – in to je super. Prej je bilo vse zamejeno z avtorskimi pravicami, te pa bodo morale po mojem doživeti neko spremembo, ker so njihove omejitve neznosne in privilegirajo tiste, ki se pravno zaščitijo kot avtorji.
Bo torej poklic fotografa izumrl? V ZDA so novinarji v nekem časopisu že prevzeli fotografske naloge. Kaj pa kakovost?
Fotografi bodo morali spremeniti pogled na svoje delo, to vem tudi sam, saj sem nekaj časa živel predvsem od fotografije in knjižnih monografij, danes pa te prinašajo le izgubo. Založništvo propada, pa ne toliko zaradi elektronskih knjig, mislim celo, da se bo papir vrnil, ampak ravno zaradi avtorskih pravic. Dobro fotografsko obrtniško delo bo gotovo iskano tudi v prihodnje, ga bo pa manj. Izpovedna fotografija, ki je zdaj dostopna vsem, pa ne bo več posel, avtorska imena ne bodo več imela pomena, ne bodo več sama po sebi dvigovala cene, kot jih na primer v slikarstvu, kjer vedno plačate tudi ime: prav vsaka Picassova slika je draga ko hudič, četudi vsaka gotovo ni dobra.
Vi fotografirate iz ptičje perspektive, je to vaša niša?
Tu je res malo manj konkurence, ker je letenje vse dražje in fotografi danes težje zastonj prisedejo v kakšno letalo.
Pred letom dni ste imeli v bernskem Centru Paula Kleeja fotografsko razstavo z naslovom Alpe, kot jih vidijo ptice; enako se je imenovala tudi vaša knjiga. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Razstavljal sem pred, ne v muzeju, noter je težko priti! (smeh) Šlo je za izbor fotografij, ki naj bi očarale ljudi, da bi dojeli, kako lepe so Alpe in kako jih lahko tudi uničimo. O tem govorijo tudi teksti, ki so jih napisali strokovnjaki z različnih področij, nikakor ni šlo samo za fotografsko razstavo, ampak za ozaveščevalen, pedagoški projekt, za nekakšno mešanico fascinacije z razlogom.
Pri nas so sporni posegi v Alpe pogosti. Kako pa je Švici, imajo pri njih prav po švicarsko vse strogo »pošlihtano«?
Kolikor jaz vem, nobena druga država Alp ne uničuje v takšni meri kot Švica: nobenih zadržkov nimajo, ko je treba zgraditi železnico na Jungfrau, akumulacijsko jezero na 4000 metrih … Švica je prav pošteno zasrala ta prostor in zato tudi noče sodelovati v nobeni konvenciji za zaščito Alp; tam je kapital prvi, vedno je bil in vedno bo. Švica ni to, kar je, zato ker bi tam živeli le dobri, pošteni in pridni ljudje, ampak zato, ker nimajo zadržkov. Od romantičnih Alp pri njih praktično ni ostalo nič več. Pri nas so veliko bolj ohranjene, nedotaknjeni so deli francoskih Alp, a tam, kjer so smučarski centri, je ravno tako kot v Švici, vse uničeno. In ker se meja snega pomika navzgor, bodo tudi te centre povsod gradili vse višje.
Le pridni, dobri in pošteni, ste rekli, kje so takšni ljudje v večini? Vi nanje naletite vedno le v najbolj odročnih krajih, v zadnji afriški vasici.
Res so izginjajoča vrsta. Poglejte, kaj se je pri nas dogajalo v minulih dvajsetih letih. Zgodila se je nekakšna legalizacija človekovih temnih sil.
Med drugim so sredi Rečice, vaše občine, najmanjše v državi, postavili sončno elektrarno in povsem uničili veduto. Korak s časom ali zaostalost?
Norost. Lokalni politiki, ki si domišljajo, da je napredek elektrarna sredi naselja. In da pogled, krajina nimata vrednosti.
Kakšen je severni pol? Moje predstave o njem so določili dokumentarci in dve knjigi: Jančarjev Severni sij in Ransmayrjeva knjiga Grozote teme in ledu o avstro-ogrski odpravi leta 1873. Vi ste prvo knjigo fotografij Aljaske objavili že leta 1998.
Meni je bil sever vedno romantika, na Grenlandiji sem bil, ko sem imel devetnajst let, in takrat me je začaral, takrat smo ga vsi v skupini dojemali idealistično, entuziastično, bilo je eno samo veselje odkrivanja. Zame je sever še vedno tak in vedno bo. Kar se tam dogaja danes, je pa druga zgodba: Rusi marca sto kilometrov od pola splužijo pisto, kamor z iljušini vozijo turiste, zraven pripeljejo še helikopter in z njim jih nato odpeljejo na severni tečaj. Turisti potem lahko rečejo, da so bili tam. To je današnja realnost oziroma ena izmed njih. Druga je iskanje nafte, tako na Arktiki kot na Antarktiki, oziroma postavljanje zastavic: s podmornico gredo na dno, zapičijo svojo nacionalno zastavico in razglasijo: To je moje! In nihče ne more proti temu nič.
Kot otroška igra zemljo krast! Zdi se, da so Francozi pred časom za Antarktiko dosegli pravno ničnost takih ravnanj?
Lahko, da je v pravnem smislu to preklicano, a baze so tam, tam so ljudje, vojska, in ti ne bodo odšli. V svetovnem merilu ni nikogar, ki bi to preprečil, nobenega arbitra, na koncu je samo puška. Nikoli se ne bodo zmenili za pravila, ker bo močnejši vedno uveljavil svojo voljo. Zato pa tudi gre človeštvo k svojemu propadu, ne more biti drugače, ker so ljudje pokvarjeni.
Raziskovalne ekspedicije, od tistih v starem veku do Ameriga Vespuccija in Columba, pa vse do omenjene avstro-ogrske odprave, ki je skušala raziskati možnost plutja do Kamčatke, so imele poleg raziskovalnega vedno tudi gospodarski motiv. Zapikovanje zastavic na tistih redkih koncih, ki še niso nacionalizirani in sprivatizirani, ni nič novega, če se ne motim, vihrajo slovenske tudi na Himalaji.
Vsekakor, nič novega, vedno so bili ti motivi povezani. In severozahodni prehod na Aljaski, ki so ga toliko časa iskali, je danes končno zares možen – ironično – zaradi taljenja ledu. Že kakšno leto se da iz Kanade do Aljaske pluti brez ledolomilca. Danes se dva metra in pol debel led stali v dveh tednih, si predstavljate? Tudi na severnem tečaju nastane luknja, stotine kilometrov dolga, z danes na jutri, to se lepo vidi na satelitu. In to je vsekakor nekaj novega, pa naj je posledica izpustov ali pa vzorca, ki se skozi zgodovino planeta ponavlja.
Zdi se, da se bolj nagibate k drugi interpretaciji?
Res je, zdi se mi bolj verjetno. Govorimo namreč o izjemno kratkem obdobju planeta, sto let ni v obstoju Zemlje nič, pa če še tako svinjamo.
Toda ali ni možno isti argument uporabiti tudi pri presojanju vremenskih sprememb: tudi te so, če jih gledamo z vidika tisočletij, minimalne, a nam vseeno povzročajo vse več zelo resnih težav, pol srednje Evrope je trenutno pod vodo?
Vsekakor je možen tudi takšen argument. Kakorkoli že, ukrepanje in zaustavitev svinjanja bi bila nujna. Še posebej perverzno pa je, da se tudi z onesnaženjem zdaj na veliko manipulira, trgovanje s CO2 je dejansko popolnoma izrojena ideja, kjer se planeta sploh ne ščiti, ampak eni celo služijo z njegovim onesnaževanjem. To se bo gotovo slej ko prej zgodilo tudi s črnim ogljikom, postal bo biznis.
Kaj je ta črni ogljik, ki ste ga merili že na vaši poti okoli sveta, zdaj pa tudi nad severnim tečajem? Zakaj smo doslej slišali predvsem za CO2?
To so saje vsega, kar izgoreva, premog, nafta, plastika, to so delci nepopolnega izgorevanja, nanj pa so znanstveniki postali pozorni v zadnjih letih; poleg CO2 je največji povzročitelj tople grede. Ko pade na sneg, ledenike, se ti zaradi večje absorpcije sončne svetlobe hitreje talijo.
Je ta ekološka komponenta dodatno osmislila vaše početje v zraku?
Smisel, hm, to bi bilo pretirano. No, lahko bi šel le lovit svetovne rekorde, na tem poletu bi jih zlahka ulovil kakšnih 35, s takšnim letalom to ni težko. A to se mi je zdelo res bebavo, rekordi, zmagovanja, to je popolnoma brez zveze. Kakšen smisel ima biti olimpijski zmagovalec?
Je več smisla v tem, da človek naredi nekomu nekaj dobrega, da je z nekom dobro?
To pa ja, to so dobre zgodbe. Za to gre. Če se uspemo v življenju spraviti v red, če nam je jasno, da nam ni treba ničesar posedovati, pa smo lahko vseeno dobro, da se dobro počutimo tudi brez razloga, smo naredili največ, kar lahko. In zato je manj brez zveze nekaj malega prispevati k neki vednosti; to je vse, kar sem naredil. Pred dvema letoma takšne meritve, kot smo jih opravili zdaj, še niso bile možne, ker so bile naprave bistveno večje, zdaj pa je bilo to možno.
Kaj so meritve pokazale? Kaj bo s temi rezultati?
Dr. Griša Močnik iz Aerosola je pri nas edini, ki se s tem ukvarja, in on veliko predava po svetu, podatki o količinah črnega ogljika s področij, kjer ga do zdaj niso merili, so vsem na voljo, tako da mislim, da so lahko koristni. Aerosol je bil sprva povezan z ameriško firmo, kasneje pa so prodrli s svojim programom in menda danes z desetimi zaposlenimi pokrivajo 80 odstotkov svetovnega povpraševanja po teh merilnikih.
So Pipistrelova letala zares tako enkratna, kot jih slika njihov PR?
Vsi proizvajalci letal nekoliko pretiravajo, je pa res, da ne poznam aviona, ki bi pokuril tako malo goriva. To še posebej velja za tega, ki so ga naredili posebej za moj let in je res popoln unikat, edini primeren za to, kar počnem.
Koliko torej porabi ta tristo trideset kilogramov težek insekt, ki lahko nese več, kot sam tehta?
Približno toliko kot avto, šest litrov na sto kilometrov, pri hitrosti 250 km/h. In to je tehnični dosežek, brez katerega ne bi mogel preleteti tisoče milj v enem kosu.
Javnost je ves čas mislila, da je letalo last Pipistrela, saj mu delate prvovrstno reklamo, a v resnici ste ga kupili.
Da. Zato, ker je Boscarol tak, kot je, in zato, ker sem jaz tak, kot sem. Če bi delal zanj, bi mu bil odgovoren, to pa so taki poleti, ki se jih ne da plačati. Seveda so na Pipistrelu vse modifikacije na letalu naredili brezplačno, prav tako so zagotovili tehnično podporo med poletom.
Kdo pa plača vse to vaše načrtovanje in potem podporo, tukaj v Ljubljani, ki vam nenehno pošilja nujne podatke o vremenu? Sponzorji?
V resnici je bolj enostavno, kot se zdi. Celotno pot in etape načrtujem sam, izhodišče so letalne sposobnosti letala in vzdržljivost pilota. Temu je prilagojen načrt, ki ga nikoli ne navijem do skrajnosti; na poti okoli sveta je bila najdaljša etapa blizu 3800 kilometrov, iz Čila na Velikonočne otoke, kjer so bile razmere res težke, na neki točki sem se že hotel obrniti, a se nisem. Odločitve so včasih zares težke. Ekipo v Sloveniji so sestavljali sami entuziasti, ki so včasih tudi sami krili stroške, da je šel projekt naprej. Brez njih ne bi šlo. Pri prejšnjih projektih smo že poskusili, da bi koga plačali, pa vzdušje nikoli ni bilo ta pravo. Imamo pa tudi nekaj sponzorjev, ki si upajo tvegati z nami, saj pri takšnih projektih lahko kdaj gre tudi hudo narobe.
Entuziazem – sva pri eni najbolj pozabljenih modrosti, da človek največ dobi, kadar da, in ne, kadar prejme?
Da. In zato pravim, da so stvari, ki se jih ne da plačati. Tako kot ga ni denarja, za katerega bi bil pripravljen iti čez severni pol še enkrat.
Ker je bilo tako preklemansko naporno, nevarno, ali ker je to zgodba, ki je končana, ki ji ni več kaj dodati?
Vse skupaj. Kot bi posnel dobro fotografijo ali narisal dobro sliko. Dobiš navdih in narediš. Ne dobiš navdiha za isto stvar dvakrat. Takih stvari ni mogoče ponoviti.
Svojih poti torej ne načrtujete dolgoročno?
Že precej let nimam nobenih velikih ciljev pred seboj. Če pride kakšna ideja, dobro, če ne, pa je prav tako dobro. Ko pa se enkrat odločim, vsako pot zelo natančno načrtujem.
Torej vas ne bom vprašala, kaj bo vaša naslednja pot. A ves teden, ko sva bila v stiku za ta intervju, ste bili v zraku. Kaj to pomeni?
Tam sem malo za denar, malo pa zase. Imamo majhno podjetje Aerovizija, kjer se ukvarjamo z aerosnemanjem za kartografijo, film in termografske analize.
Ste raje v zraku kot na zemlji? Je to odvisnost?
Vsekakor sem raje zgoraj, iz različnih razlogov, tudi zato, ker tu spodaj postajajo stvari strašno banalne in je dobro, če ima človek distanco, do sebe in drugih.
Toda ali je za to notranjo, psihološko distanco potrebna ta fizična distanca? Kaj pa eremiti?
Je, ja. Predstavljajte si človeka, ki je ves čas v Ljubljani, ves čas bere Dnevnik, Delo in Reporterja. Saj se mu zrola!
(smeh) To pa res! Pa vendar: nekje ste rekli, da srečate izjemne ljudi predvsem v tujini, predvsem v tretjem svetu. Ker je to tudi moja izkušnja, sem se morala vprašati, ali se nam to dogaja zato, ker smo tam tudi mi drugačni, bolj odprti, bolj ranljivi?
Da srečaš super ljudi, jih moraš potrebovati, če jih ne, ne moreš ugotoviti, kakšni so. In jaz na poti nenehno nekoga potrebujem, kar naprej so težave. In takrat vidim, ali je človek samo prijazen ali pa je tudi res človek.
Ki mu ostanete dolžni…
Točno. Kako naj kdaj vrnem uslugo ženski v afriški vasici? In kaj je lepšega, kot biti nekomu dolžen? V tem je smisel, saj ni mogoče vsega plačati. Tako se gradijo odnosi, vedno smo komu kaj dolžni, zato je tako lepo narediti komu uslugo. To so ljudje že zdavnaj vedeli, a smo pozabili.
In zato je danes ves svet obseden od razmerja dolžnik/upnik.
To pa je tako skozlano, ker vse postaja trgovina. To globalno trgovsko obsedenost je treba sesuti, kakorkoli že, na ulici...
Vso zimo je trajal protest na ulici, potem pa je vse zamrlo.
Verjetno še ni dovolj hudo, upam, da je to razlog. Večina ljudi je še vedno zavita v navidezen balon materialne varnosti in so v bojazni za svoje privilegije substrat za politične stranke, s katerim se te igrajo. Ljudje brez lastne izkušnje ne morejo ali nočejo razumeti. Kot zdravnik, ki ne bi bil nikoli bolan; kako bi razumel bolnika?
Kdo pa vas zdravi, ko ste tam gori, dneve in dneve sami, v mrazu? Aspirini?
Aspirini so pomembni, redčijo kri, smo že kar v letih, in strdek ni nemogoč. Drugače pa – manj ko poješ, bolje je.
Človek je v boljši kondiciji, če je malo, asketsko?
Vsekakor. A človeštvo je požrešno, tako je naše okolje, ekonomija bi propadla, če bi bolj obvladovali svojo pogoltnost. Živalska prehrambna veriga je največji madež človeštva, strašljiv biznis z živimi bitji. Vojna koncentracijska taborišča so po obsegu precej nedolžna v primerjavi z vsakodnevnim načrtnim živinskim masakrom. Požrešnost je prispodoba še za marsikaj drugega. Vendar so zadeve strašno enostavne: človek se dobro počuti, ko je v ravnotežju, v notranjem miru. Da to doseže, ne potrebuje nič, razen miselnega preskoka.
Kako se fizično pripravite na take ekstremne poti, kjer je ogromno sedenja in prisilne drže, tečete, telovadite?
Vsekakor, dvakrat na dan, joga. Tiste vaje, ki so dobre za križ. Pomaga pa tudi fokus, če si zelo osredotočen na to, kar počneš, tudi telo sodeluje; če nisi fokusiran, te vsaka taka prisila ubija. In ta fokus je ena vrsta joge, meditacije: odplavati drugam...
... in se prilagoditi tako majhnemu prostoru. Se sploh lahko stegnete? Jeste, lulate, kakate?
Vse, kar človek počne vsak dan. A prostora je res zelo malo, desetina kakšne kabine tovornjaka, zato se je treba znajti in iznajti možnosti. Ljudem se večkrat zdi neverjetno, kaj vse počnem notri, a gre, če najdeš način. Ko je vreme lepo, letalo pelje avtomatski pilot in takrat se da marsikaj nenavadnega početi na tako majhnem prostoru. Takrat telovadim. In vse ostalo.
Verjetno je v tej samoti in praznini najhujši motilec hrup. Je zelo glasno?
Veliko hrupa je, to drži. Slušalke sicer nekatere frekvence prestrežejo, a je vseeno zelo glasno. Na začetku me je to najbolj motilo, potem se tega hrupa navadiš. Za pilota začetnika je to gotovo ena najbolj motečih stvari, poleg vročine in turbulenc, saj ves ta hrup moti komunikacijo in se je treba izuriti, da izločiš samo tiste zvoke, ki jih želiš slišat. Sprva sploh ne razumeš, kaj ti sporočajo iz kontrolnih stolpov, potem pa narediš selekcijo hrupa in gre. Enako, kot če živiš ob železniški postaji in ne slišiš več vlakov, zavest jih ne beleži več.
Prava stvar v tem smislu je torej jadralno letalo? Le zvok vetra?
No, tudi tam je še zvok trenja, pa škripanje, ni tiste lepe tišine. Zato je treba znati zvoke odmisliti in zato je lahko tudi ob prižganem motorju tišina, prekrasna tišina. Ali pa je muzika.
Kakšna muzika?
Vsega malo, kar mi pripravita Živa in Luka, hvalabogu imamo podoben glasbeni okus.
Wagnerja verjetno ne poslušate, niste na vojaški misiji Apokalipse zdaj?
Ne, Wagnerja na mojem MP3 ni. Čeprav imam v avtu tudi kakšne klasične komade. So pa tudi dnevi, ko ne poslušam čisto nič, dnevni depresije, neobčutljivosti, in ravno zato je letenje dobro, tam zgoraj ni nikoli depresije.
Depresija je torej samo spodaj, zgoraj je ni?
Ne, tam je ni. Tam se vedno dogaja kaj zanimivega. Tam ima življenje vedno smisel, najbrž zato, ker se zavedam, da ga lahko tudi zelo hitro izgubim.
Se človek, ki se dobro nauči samote, potem večkrat bolj samotno počuti v družbi?
Meni samemu še nikoli ni bilo dolgčas, sploh ne vem, kaj je to dolgčas. Res pa je, da so mi žurke muka. Ne moreš se pogovarjati in odvisen si ob bebave muzike – groza. In zdaj mi je prišlo na misel, da v zraku muziko vedno slišim, tu spodaj, na primer v avtu, pa so dnevi, ko ne slišim nič.
Ker je več drugih, vidnih dražljajev?
Dražljajev je tudi v letalu ogromno, a so res drugačni, predvsem pa je tam fokus, nenehna čuječnost, biti ali ne biti, ne moreš zapeljati ob cesto, se pretegniti ali malo zadremati. Zato večina pilotov ne glede na izkušnje vedno ohranja določen rešpekt do letenja. Če zaideš v rutino, je to lahko konec. Točno, ko v luftu ne bom več slišal glasbe, bo to mogoče znak, da je treba ...
Založništvo propada, pa ne toliko zaradi elektronskih knjig, mislim celo, da se bo papir vrnil, ampak ravno zaradi avtorskih pravic.
Švica ni to, kar je, zato ker bi tam živeli le dobri, pošteni in pridni ljudje, ampak zato, ker nimajo zadržkov. Od romantičnih Alp pri njih praktično ni ostalo nič več.
Če se uspemo v življenju spraviti v red, če nam je jasno, da nam ni treba ničesar posedovati, pa smo lahko vseeno dobro, da se dobro počutimo tudi brez razloga, smo naredili največ, kar lahko.
Da srečaš super ljudi, jih moraš potrebovati, če jih ne, ne moreš ugotoviti, kakšni so. In jaz na poti nenehno nekoga potrebujem, kar naprej so težave. In takrat vidim, ali je človek samo prijazen ali pa je tudi res človek.