Počastitev pomembnega jubileja se je še bolje posrečila, kot si je bilo mogoče misliti - Tone Škarja
110 let Aljaževega stolpa – slavje na Kredarici
Počastitev tega pomembnega jubileja se je Planinski zvezi Slovenije, ki ga je organizirala skupaj s kranjskogorsko občino, planinskima društvoma Ljubljana Matica in Mojstrana ter slovensko Cerkvijo, še bolje posrečila, kot si je bilo mogoče misliti. Pokazalo se je, da si Jakoba Aljaža ni treba nič »deliti« po njegovih dejavnostih. Na vsakem področju je storil dovolj, najsibo na planinskem z gradnjo koč in potov, na cerkvenem kot dober dušni pastir, na lokalnem kot organizator krajevnega društvenega življenja, na narodnostnem kot zaveden Slovenec in ne nazadnje še kot glasbenik. Ena dejavnost je podpirala drugo, med njimi ni bilo nasprotij, saj je bil Aljaž celovita in v sebi skladna osebnost. Tako je zlahka deloval »državotvorno«, kar je pri Slovencih še danes redka, čeprav zelo potrebna lastnost; mnogo raje se delimo kot pa združujemo sile za skupno dobro. Skupno delo, dobra organizacija in tudi usoda so poskrbeli, da je dogajanje ob tem jubileju preseglo prvotni namen in poskrbelo, da ni bilo le slavje skupno, pač pa tudi delovanje za sedanje dobro.
Uradno se je slavje pričelo s Sveto mašo pred kapelico Marije Snežne na Kredarici v soboto 6. avgusta ob 11. uri. Daroval jo je slovenski metropolit in ljubljanski nadškof mnsg. Alojz Uran ob somaševanju sedanjega dovškega župnika Franceta Urbanije in drugih duhovnikov. K besedi je bil povabljen predsednik PZS mag. Franci Ekar, ki se je zahvalil nadškofu za to zgodovinsko priložnost, čestital županu Kranjske Gore Juriju Žerjavu za občinski praznik (ki je vezan na datum postavitve Aljaževega stolpa), pozdravil Janeza Janšo, predsednika slovenske vlade, Franca Cukjatija, predsednika parlamenta, ameriškega veleposlanika v Sloveniji Thomasa Robertsona ter seveda druge častne goste, nastopajoče umetnike, reševalce, markaciste in nasploh planince. Slovesno maševanje so popestrili pritrkovalci Rovtarski penkarji, Obrtniški mešani pevski zbor Notranjske (zborovodja Janez Gostiša), tenorist Janez Lotrič ob spremljavi organista Toneta Potočnika in baritonist Marko Kobal ob spremljavi Tomaža Plahutnika.
Prav te dni je čakal Tomaž Humar v južni steni Nanga Parbata rešitev na en ali drug način. Nadškof in dovški župnik sta vse navzoče pozvala k molitvi zanj, politične poteze pa so potegnili slovenska vlada, PZS, GRS preko IKAR, ameriški veleposlanik in drugi. Tako je bilo slavje na Kredarici pomemben sprožilec reševanja slovenskega alpinista predvsem na mednarodni, torej politični ravni.
Napoved slabega vremena za nedeljo 7. avgusta – torej na samo obletnico – je povzročila, da je bila slovesnost ob stolpu na vrhu Triglava takoj po maši. »Bil je resnično vrh na vrhu«, je rekel predsednik PZS Franci Ekar. Izkoristil je priložnost in Janezu Janši kar tam izročil spominsko priznanje za vzpon po Čopovem stebru, ki ga je ta opravil pred 19 leti. Ameriški veleposlanik je za prvi vzpon na Triglav doživel običajni krst, ob nagovorih predsednika slovenske vlade in PZS sta zapela Janez Lotrič in Marko Kobal, in še celo megle so se razkadile. Ob naštetih in Francu Cukjatiju so bili na vrhu še gorski reševalci, markacisti (ki so prejšnje dni obnovili in popravili triglavske poti), vodniki in drugi podjetnejši planinci, ki se niso ustrašili vremena. Slovesnosti se je udeležil tudi Marko Bradač, pravnuk kleparja Belca, ki je stolp izdelal.
Spominski planinski večer na Kredarici je bil kulturni dogodek. Vodila ga je gospa Rada Polajnar, tudi sama pesnica, nastopali pa so še pevci moškega pevskega zbora Razpotje (zborovodja Lojze Bajc), dramska recitatorja (poleg vsega drugega) Tone in Jernej Kuntner, Tone Potočnik, organist vatikanske katedrale Svete Cecilije, baritonist Ljubljanske opere Marko Kobal in svetovno priznani tenorist Janez Lotrič. Ker so bili na večeru prav vsi častni gostje (z izjemo nadškofa), je pogovor nanesel tudi na širšo planinsko-družbeno problematiko. Predsednik Ekar je izpostavil pogoj države, da pomoč društvom veže na deljen prenos lastniške pravice na državo, s predsednikom Antonom Jegličem se je govorilo o sodelovanju med GK Skala in PZS, omenjena je bila morebitna gradnja postojanke na zahodni strani Triglava (Zaplanja, Triglavski podi), stekla pa je tudi mednarodna akcija za reševanje Tomaža Humarja iz Rupalske stene v Nanga Parbatu (končna odločitev je bila v rokah predsednika pakistanske države in nikjer drugje).
Na koncu se je predsednik Franci Ekar zahvalil, ob vseh že naštetih, postaji GRS Mojstrana in načelniku Dušanu Polajnarju za red in varnost, PD Ljubljana Matica za oskrbo in organizacijo, obrambnemu ministrstvu za potrebne prevoze s helikopterji, novinarjem za medijsko pokrivanje dogodka, markacistom za varno urejene poti. Izrazil je upanje, da bo Aljažev stolp, spomenik kulturne dediščine prve kategorije, tudi uradno predan v last in upravljanje pravnim naslednikom Slovenskega planinskega društva, ki mu ga je Jakob Aljaž izročil pred 110 leti. S tem se je končalo zadnje pomembnejše slavje med obletnicami, ki jih je letos počastila PZS: 110 let Planinskega vestnika, 60 let prvega vzpona po Čopovem stebru, 110 let Aljaževega stolpa in 30 let prvega slovenskega pristopa na osemtisočak (Makalu).
Ker bo podobnih slavij še nekaj, bi morala PZS razmisliti o dvigu svojega protokola na raven, primerno dogodku in gostom. Planinstvo ne simbolizira le domačnosti in družabnosti, temveč tudi resnost in višino.
Tone Škarja