Delo: ... Borut Peršolja je geograf, vodnik PZS, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije.
Borut Peršolja je geograf, vodnik PZS, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Je soavtor gorniških priročnikov in učbenikov ter urednik dnevnika Mladi planinec. Za članek o Triglavskem ledeniku je dobil priznanje našega časopisa za najboljši prispevek v Znanosti za leto 2003.
Žepni nožek ima Borut ves čas s seboj. Je spomin na starega očeta in mamo (ki mu ga je izročila v varstvo). Na neki izjemno praktičen način je nožič vez s koreninami, na katere mora skrbno paziti (še zlasti ob vkrcanju na letalo …). »Oster, kot so moje kritične misli, uporaben, kot je moje delovanje, in preprost, kot je moj odnos do vsega.«
Ploščica z osebnimi podatki (njena funkcija pove, da ni več šale) in desetarski našitki JLA so vse, kar mu je ostalo iz vojske. Bil je nabornik zadnje generacije, služil v Mariboru, okupiral Pekre in med streljanjem na mejnem prehodu Gederovci dezertiral in se pridružil TO. »Postal sem najmlajši vojni veteran. Mešanico strahu, poguma in ponosa nosim v sebi kot eno najdragocenejših življenjskih izkušenj.«
Vedno in povsod ga spremljata tudi priročna beležka in navaden svinčnik. Spominjata ga na potovanja (v temle na fotografiji, žepnik Moleskine, so ujeti Argentina, Eolski otoki, Kitajska in Koreja), ker kljub digitalnim fotografskim vtisom raje previdno zaupa tisočletni izrazni tehniki. Beseda je moje močno orodje, brusi jo na svojem Razglednem blogu.
Ko je diplomiral, mu je osnovnošolska profesorica zemljepisa Draga Grabnar Zalar podarila posebno številko Timesa iz leta 1953, ko sta Hillary in Tensing stopila na najvišjo goro sveta. Kamenček z Everestovih pobočij (čeprav pri Johanu nikoli ne veš ...) pa mu je prinesel žal pokojni vrhunski alpinist Janez Jeglič, ki se je nanj povzpel leta 1990. Oboje bo nekoč našlo svoje mesto v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
H goram sodi tudi nahrbtnik. Manjših nahrbtnikov je zamenjal že veliko. Tale je bil na luksemburškem dvoru, v kitajskem parlamentu pa tudi na Šumberku. »Brez nahrbtnika ne grem nikamor, v njem prenašam odlične knjige, dnevno časopisje in življenjske potrebščine.«