skalnega plazu s Košute
Jelena Dolenc
PREDHODNIK DANAŠNJEGA TRŽIČA IN SKALNI PODOR
Prelaz Ljubelj je bil v pisnih virih prvič omenjen med letoma 1136 in 1169. Razvoj naselbine je povezan s prometno potjo, ki se je že v tistih časih vila tam čez. Leta 1261 se v zapisih prvič pojavi staro trško naselje Forum Lubellinum, to naselje naj bi predstavljalo predhodnika današnjega Tržiča, lociranega v bližini prelaza Ljubelj. Zapisano je, da je koroški vojvoda območje pod Ljubeljem podaril v posest stiškemu samostanu. Ta je v dolini Mošenika postavil zavetje za popotnike, okoli njega je nastalo naselje Forum Lubellinum oziroma trg Ljubelj. Danes se ta kraj imenuje Lajb. Tam naj bi bilo stičišče dveh poti: ena je potekala od Begunj skozi dolino Drage, čez Preval do Ljubelja, druga pa iz doline Tržiške Bistrice. Arheološke ostaline nakazujejo, da naj bi tod mimo bila speljana pot že v rimskih časih. Tako naj bi si krajšali pot iz italske Emone do glavnega mesta province Norik, torej do Viruna. Če je to naselje res stalo na območju današnjega Lajba, ga podor, ki je prišel z Velikega vrha, ni mogel uničiti, lahko pa ga je kakšen drug plaz, saj je dokumentirano, da so bili skalni podori na tem področju zelo pogosti. Če se opremo na ljudska pričevanja, ki trdijo, da je predhodnik Tržiča stal na Plazu, je vsekakor možno, da ga je zasul podor z grebena Košute, ki naj bi se zgodil leta 1348. Datiranje ni povsem zanesljivo, pa vendar ga pripisujejo posledicam beljaškega potresa, ki se je zgodil 25. januarja istega leta. Anton Koblar je zapisal, da se je leta 1348 zgodil strašen potres in je zelo verjetno, da je bil ob tem dogodku zasut tudi stari Tržič. Tudi Ferdinand Seidl je v tistem času poročal o plazu s Košute, ki naj bi zasul stari Tržič. Stroka je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dorekla, da je za uničenje prvotne naslebine kriv skalni podor, zaradi katerega se je odkrušil del skalne verige Košuta in v dolino so se privalile ogromne skale. Tudi kasnejše raziskave so potrdile domneve, da se je res zgodil ogromen skalni podor na Dobraču v sosednji Avstriji, ki se je zgodil ob velikem koroškem potresu, 25. 1. 1348. Izmerili so magnitudo 6,5. Še danes velja za enega najmočnejših potresov v zgodovini Evrope. V dolini pod Košuto resnično opazimo ogromno odloženega podornega gradiva, ki je razmetano pretežno po desnem bregu doline in po sestavi popolnoma ustreza kamnini grebena Košute. Podorno gradivo so temeljito pregledali in preiskali znanstveniki in ugotovili, da prst in rastje, ki sta razvita na kamnini in mikroreliefne oblike, ki so posledice posedanja površja Julijskih Alp dokazujejo, da je do podora prišlo v poznem srednjem veku, torej obstaja velika verjetnost, da je dogodek povezan z beljaškim potresom iz leta 1348. Glede na prve zapise o obstoju naselbin pod Ljubeljem, sklepamo, da sta bila svoj čas dva Tržiča. Stari je stal pod Ljubeljem na Kranjski strani, imenoval se je Forum Lubellinum ali Forum in Lubellino, torej trg Ljubelj; drugi pa nižje v dolini, imenoval se je »Neumarktl« oziroma »novi mali trg«. Etimologi pojasnjujejo, da končnica -ič, od Trž-ič, pomeni »novi trg« in ne »majhen trg« kot pogosto zmotno mislimo.
LJUDSKO IZROČILO
V preteklosti so si ljudje naravne pojave in nesreče razlagali z ravnanjem nadnaravnih bitij. V slovenskih pripovedkah se pogosto pojavlja zmaj, ki pogosto prevzema vlogo potresa, podora, posipa, poplave ipd. Ljudje na Slovenskem so verjeli, da se zmaji pojavljajo kot podzemna sila, ki spi pod skalnimi grebeni, v jamah, pod cerkvenimi zvoniki, ob izvirih in jezerih. Ko se premakne, se mirno življenje v okolici spreobrne v potres ali podor, ki zasuje vse okoli sebe. O potresu in z njim povezanim propadom starega Tržiča in nastankom novega, je znanih kar nekaj ljudskih povedk, nekatere so zapisane, spet druge ostajajo v spominu starih Tržičanov. Zanimiva je zbirka Vide Dežman Tržiške zmajske, v kateri so objavljene štiri variacije, ki so povezane z zgoraj opisano tematiko: Pripoved o zasutju stare naselbine pod Ljubeljem in Šentanska legenda o cerkvi svete Ane, obe je v svoji knjigi Zgodovinski drobci župnije Tržič ohranil Viktor KragI, zgodbo O nastanku Borovelj in Tržiča je zapisal Franc Kotnik, četrti zapis Tržič pa je prirejen po pripovedi v narečju, neznanega pripovedovalca. Za potrebe knjige Slovenska narečja jo je na magnetofonski trak po zapisu posnel Tržičan dr. Tone Pretnar.
Najkrajšo pripoved »O nastanku Borovelj in Tržiča« je v sredini 19. stoletja zapisal Peter Hicinger: »Velika nesreča pa je tisti stari terg pokončala; odtergal se je namreč velik kos od hriba (od Košute) in je podsul kraj, ki je spodej bil. Velik drakon (lindvern), pravijo, je čez hrib derl, pod ktirga nogami so se gore drobile. In na ta posip je povodenj peršla in popolnoma vse zakrila...« Povedka O zasutju stare naselbine pod Ljubeljem (Kragl 1936), v kateri je zapisano, da je Na plazu stala naselbina prvotnega Tržiča in da jo je zasul skalni podor, pravi takole: »Ako star petelin znese jajce, se rodi iz njega velikanski zmaj s sedmimi glavami. Pred več stoletji je bilo v naselbini pod Ljubeljem več kot polovico kovačij. Ta naselbina je bila na kraju, ki mu pravijo »Na plazu«, kjer še sedaj leži golo kamenje privaljeno z gore. Tam je imel neki kovač starega petelina, kateri mu je ušel na Košuto, kjer je znesel jajce, iz katerega se je izvalil mlad zmaj. Zmaj se je zaril v goro. Ko je postajal čimdalje večji, mu je primanjkovalo prostora. Gora se je morala polagoma razdvojevati vedno večjemu telesu in kosi kamenja so začeli že z groznim bobnenjem leteti v dolino, čimdalje bolj pogostoma. Drevje se je lomilo pod ogromno težo skal, divjačina je bežala s strahom iz tega kraja, ptiči, zbrani v jate, so nekoliko časa krožili nad groznim pokanjem in proti nebu se dvigajočim prahom, kakor da bi jemali slovo, potem pa so proč sfrčali z velikim vriščem. Prebivalci naselbine so bili v silnem strahu. Mislili so, da se bliža sodnji dan. Živina je tulila po hlevih. Manjše domače živali so se poskrile po raznih kotih. Do tedaj v sovraštvu živeči so postali naenkrat prijatelji med seboj. Sprva iz samega strahu še mislili niso na beg. Ker je bila dolina dolga, so se množine kamenja sprva ustavljale daleč od naselbine. Bežati so začeli šele, ko so se ogromne skale privalile že blizu hiš, podirajoč med potoma velike smrekove gozdove. Naenkrat pa se je odtrgala polovica gore in ven se je privalila velikanska zver s sedmimi glavami, iz katerih je švigal ogenj. Zver je bežala z veliko naglico po dolini proti naselbini, hoteč uiti za njo se valečemu kamenju. In zver bi bila tudi ušla, ako bi se ne bila od hriba nasproti Košuti utrgala velikanska skala, katera se je na letečega zmaja privalila s tako silo, da ga je usmrtila. Naselbino pa je popolnoma pokrilo za zmajem se valeče kamenje.« Ljudska pripovedka ve dalje povedati, da se je nekaj prebivalcev trga pod Ljubeljem izselilo v Borovlje, nekaj pa v Tržič, Kropo in Železnike (Kragl, 1936)«. Zmaj je ponavadi za svoja dejanja kaznovan, saj tudi njega za vedno zasuje skalovje. Tržič naj bi torej nastal iz posledic strašnih dejanj demona. Prebivalci Šentanske doline so se po nesrečnem dogodku preselili v Borovlje, Železnike, Kropo ali pa ostali v dolini in zgradili nov Tržič ob sotočju Tržiške bistrice in Mošenika, ki sta obrtnikom nudila odlične pogoje za razvoj dejavnosti, s katerimi so služili svoj kruh. Če se ozremo na pričevanje nesnovne kulturne dediščine, ugotovimo, da za zdaj ta edina »razlaga« takratne dogodke. Poleg legende imamo le še kup skalovja, odloženega v dolini Pod Košuto, ki priča, da se je tam nekaj zgodilo. Znanstvena razlaga je potrdila, da podor s Košute sega v 14. stoletje, do dneva natančnega datiranja ni moč ugotoviti. Podorno gradivo na območju Ljubelja je Zavod Republike Slovenije za varstvo narave uvrstil med naravne vrednote.
Vir: Zgodovinski drobci župnije Tržič (Kragl, V., 1936); Skalni podor z Velikega vrha na Košuti – ljudsko izročilo in zgodovinski dogodek (Mrak, I. In Zorn M., 2020); Gorenjski glas (1990, 2001); Rimljani v Tržiču (Visočnik, J., 2020); Sv. Ana pod Ljubeljem (Romšak, J., 2019).