Razgledi - Borut Peršolja: Gorniški večer s Franjem Krpačem
V torek, 2. oktobra 2012, ob 19. uri, v Knjižnici Domžale sva se – pred poslušalci, pa tudi zasebno – družila s Franjem Krpačem. Bil je moj gost na približno 45. gorniškem večeru.
V predstavitvenem vabilu sem zapisal:
Franjo Krpač (1950) iz Pirnič, športni pedagog, inštruktor planinske vzgoje, doktor kinezioloških znanosti, višji predavatelj za področje didaktike športne vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2007 je na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani doktoriral s temo Motivacija vodnikov za hojo in vodenje v gore. Član Planinskega društva Kum. Soavtor ali urednik Tez za tečaj za mladinske vodnike (zadnja V. izdaja iz leta 1996), Planinske šole (2005, 2011), Vodniškega učbenika (2006, 2012), avtor številnih člankov na temo športa ter mentor diplomskih del s področja gorništva. V Planinski zvezi Slovenije je vodil tečaje za mladinske planinske vodnike in mentorje planinskih skupin, opravljal pa je tudi vrsto nalog v Mladinski komisiji ter Komisiji za vzgojo in izobraževanje. Leta 1993 je prejel častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
Ker še vedno nimam ne zvočnih, ne video posnetkov, samo nekaj vprašalnih kosti, ki sva jih – ob izdatni pomoči zvedavega poslušalstva – v skoraj uro in pol trajajočem pogovoru obdelala s Franjem:
- Kakšen je tvoj odnos do društvenega življenja in dela v času gorniškega opismenjevanja? Kaj je v planinskem društvu nepogrešljivo in kdaj človek preraste društveno sceno?
- Naslov tvojega doktorskega dela je Motivacija vodnikov za hojo in vodenje v gore (januar 2007). V vzorcu je sodelovalo 412 vodnikov PZS in 39 gorskih vodnikov. Kaj sploh je motivacija?
- Latentni prostor vodništva si definiral s sedmimi dejavniki: delo z ljudmi, edukacija, koristi, postavljanje, sugestija okolja, dokazovanje in identifikacija. Lahko pokomentiraš vsakega od teh dejavnikov?
Ugotovil si, da nižjo izobrazbo imajo vodniki, močnejša je njihova vodniška motivacija. Kaj stoji za to ugotovitvijo?
- Uvodoma zapišeš: »Planinstvo je integralni del slovenske kulture. Triglav in druga gorovja so naša simbolika in – skoraj bi lahko rekli – naša nacionalna identiteta.« Zakaj skoraj, če veva, da so Kristan in nekateri drugi avtorji precej bolj odločni?
- V Poletu sem pred kratkim prebral: “Ima pa hoja eno pomanjkljivost. Je nekaj, kar nima takojšnjega učinka, kar ne prinaša rezultata kratkoročno.” Ti pa opozarjaš, da z eno dejavnostjo – torej gorništvom – lahko zadovoljimo več potreb hkrati (motivacijski pluralizem).
- Šel si čez vse faze osebnega gorništva. Zakaj pride do upora pri hoji v hribe pri mladostnikih?
- V splošnem velja za vodilni motiv stik z naravo. Lepota narave je motiv pri vseh starostih. O pomenu narave v človekovem bivanju govori Musek: »V polni človečanski misli morata biti obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcedence«. (Musek, 1994, str. 20) vendar: kaj sploh je narava? Je to divjina ali gorsko turistična infrastruktura s kuliso gora?
- Pri motivih za planinarjenje so dekleta na zadnjem 42. mestu (preglednica 6) – »Dekleta cenijo planince. Všeč mi je, ker dekleta cenijo planince.« Ali ta rezultat govori, da so številne posteljen zgodbe s skupnih ležišč izmišljene? (Ob tem navajaš Vodeba, da so ti motivi podzavestni in jih v zavednem prostoru vodniki ne marajo izraziti.)
- Od kje izvira motivacija za članstvo v planinskem društvu? Ali če vprašam drugače: zakaj ljudje hodijo v gore, niso pa člani društva?
- Praviš, da je dober v vodništvu samo tisti, ki ima rad planinstvo. Omenjaš tudi pomen društvenega okolja za razvoj vodnika. Kakšno je »zdravo« društveno okolje?
Borut Peršolja
Foto: Lojze Popelar