Podrobnosti o tragediji na Voglu - Tomaž Jurman je zdrsnil, a ga je zaustavilo drevo - Alma Bevc je hotela k njemu, pa je zdrsnila 300 metrov globoko - Reševalci vso noč pri Tomažu - Zakaj nista počakala v koči?
BOHINJ, 6. marca 1974
Kot navadno, je tudi včeraj natakarica pripravila mizo za mladi par. Za zajtrk. Pribor je ostal nedotaknjen. Natakarica hotela Jezero v Bohinju je vedela, da gostje hodijo na Vogel smučat, da včasih tam prenoče, pa si tega ni gnala k srcu. Ko mladega para ni bilo tudi na kosilo, je to omenila direktorju. Ta je sicer klical Vogel, vendar ni dobil zveze. Ko pa je ponovno klical, je zvedel, da mladih tam ni. Takoj je obvestil postajo milice in gorsko reševalno službo. Oba, Almo Bevc (20 let) in Tomaža Jurmana (21 let) so takoj začeli iskati.
Alma in Tomaž sta odšla na smuko na Vogel kljub slabemu vremenu in opozorilom upravnika hotela Jezero. Snežilo je, megla je bila in veter je divjal. Nista se zmenila. Alarmirani reševalci v hipu se jih je zbralo triindvajset, so takoj prečesali vse domove, hotele in brunarice. Lahko bi kje prenočevala? Ne, nihče ju ni videl. Upravnik počitniškega doma Etol Avgust Kravanja se je spomnil, da je opazil nek mladi par prejšnjega dne okoli 16. ure. Fant in dekle naj bi šla proti Žagarjevemu grabnu.
Krvava sled
Štirje reševalci so šli takoj pregledat teren na Zadnjem Voglu, vendar tam niso odkrili nikakršnih sledov, ostanek ekipe pa se je odpravil mimo Etola. Zaradi visokega snega so bili možni plazovi, pa so ekipi priključili še Franca Erlaha in Mira Stareta z lavinskimi psi. Kompletna ekipa je pregledala vse strmo pobočje, imenovano Skale, tja do vrha Žagarjevega žleba. Boljši smučarji so »odpirali« pot naprej in tako je reševalec Tone Zadnikar prvi odkril sledove krvi in drsenja po snegu. Iskanje so takoj osredotočili na manjše območje in okoli 19.40 našli truplo Alme. Približno 300 metrov je dekle drselo po opuščeni drči, po snegu in skalah. Njeno truplo se je ustavilo v ruševju.
Ko pa so pripravili vse potrebno za Almino zadnjo pot v dolino, je na lepem Boris Rožič skozi sneg zaslišal klice. Trije so takoj skušali po žlebu navzgor, vendar je bil ta zaradi snega in nevarnosti plazov povsem neprehoden. Kmalu so odnehali. Vodja skupine je po kratkem posvetu odločil - skupina bo šla dol in nadaljevala z reševanjem z zgornje strani. Vsem je bilo takoj jasno, da je v steni ujet pogrešani fant.
Štirje reševalci so ostali tu v stalni zvezi z v steni ujetim Tomažem Jurmanom. Ostali reševalci pa so se z akijem in nesrečno Almo napotili na žalostno pot v dolino ter pripravili material in vso opremo, potrebno za reševanje Tomaža.
Premagani obup
Franc Žnidar, Tomaž Godec, Gašperin Jože in Jože Arh so tako vztrajali v podivjanem metežu in celo noč bodrili ponesrečenca. Ta je okoli 3. ure zjutraj začel obupavati.
»Ali naj se vržem dol?« je kričal.
»Ne, ostani na svojem mestu, pa ne premikaj se. Ekipe delajo!« Vsi štirje so bili v stalni radijski zvezi z drugo ekipo, vmes je bila zveza nekaj časa prekinjena, okoli 6. ure zjutraj pa so se zaslišali glasovi reševalcev nad Tomažem. Takrat ta še ni vedel, kaj se je zgodilo z njegovo prijateljico.
Medtem je skupina z opremo šla naokrog in se približala ponesrečencu z zgornje strani. Ko je bila radijska zveza za nekaj časa prekinjena, nihče ni vedel, kaj se dogaja s Tomažem niti kaj je s četverico. Plaz!? Takoj so aktivirali tudi radovljiško in jeseniško reševalno službo. Na srečo pripravljenost ni bila potrebna. Razmere, v katerih je ekipa delala, so bile nemogoče. Smuči so se v novozapadlem snegu vdirale za več kot pol metra, brez njih pa je bilo vsako gibanje nemogoče.
Ko so reševalci prišli nad ponesrečenca, se je po vrveh do njega najprej spustil Tone Kajžar. Ko si je ogledal teren in ugotovil, da sam ne more kaj dosti storiti, so ga dvignili. Ko so utrdili sidrišče ter teren pripravili, so ga spustili nazaj dol pa še Petra Žagarja.
»Najprej sva mu dala čaj. Potem sva ga vprašala, če ne bi morda tudi kaj jedel? Ja, je dejal, to sem si najbolj želel. No, saj ni čudno ...« pripovedujeta reševalca. Nato so Tomaža spravili na vrh žleba in naprej do brunarice Burja, kje ga je že čakal zaskrbljeni oče in mati ter dr. Bahun, zdravnik iz Bohinjske Bistrice.
»Je pa fant in pol,« pravijo o Tomažu reševalci, »drsel je kakih 160 metrov, na srečo se je ujel za neko drevo, zlezel z zlomljeno nogo svojih petnajst metrov ven iz žleba med ruševje in se zabivakiral ter čepel v snegu brez kape, brez rokavic... marsikoga bi zvilo.«
Zakaj v metež?
Do nesreče je prišlo včeraj okoli devete ure zjutraj. Kako? Alma in Tomaž sta odšla v ponedeljek z Vogla in v divjem metežu zašla. Nato sta vdrla v lovsko kočo in tam prespala. Zjutraj sta v še hujšem viharju skušala najti pot nazaj in kočo okoli devete zapustila. Zakaj, se ne ve, saj trdi lovski čuvaj, da je bilo v koči hrane za štirinajst dni?
No, pri iskanju poti na Vogel sta zašla in na Lopati je Tomažu, ki je hodil spredaj, spodrsnilo. Po približno 160 metrih drsenja ga je ustavilo drevo, kljub temu pa si je zlomil nogo. Seveda mu je Alma skušala pomagati in je prišla bliže. Ko ji je zdrsnilo, je omahnila v žleb in po njem v prepad... Ni bilo drevesa.
Vsa akcija je potekala v organizaciji komandirja bohinjske postaje milice Miladina Rističa, tudi on pa se kljub dolgoletnim izkušnjam strinja s svojimi fanti: »Niti jaz niti kdo drug se ne spomni, da bi že kdaj kdo reševal v tako obupnih razmerah. Vse najslabše, kar v Bohinju sploh imamo, se je zbralo burja, sneg, plazovi, mraz. No, saj, ko smo se vračali z reševanja, svoje gazi nismo več našli. Samo v času, ko je bil Kejžar pri ponesrečencu, je zapadlo 25 centimetrov novega novega snega. Treba je pohvaliti tudi Transturist organizirali so nam prevoz, dali na razpolago tlačilni stroj, pa tudi gondola je vso noč delala za nas. Pa tudi vsi Bohinjci so bili z nami in turisti.«
Ko so danes okoli 12. ure akcijo zaključili, in to uspešno, jim je prav vsak privoščil skledo čaja pri Mihovcu.
Tomaža Jurmana so odpeljali v ljubljansko bolnišnico. Je v šok sobi, vendar so nam zvečer povedali, da je sicer z njim vse v redu. Drugih informacij pa nam niso hoteli dati.
MARJAN SKUMAVC