Polet, Insider - Gregor Šket: Davo Karničar – alpinistični smučar, človek narave in gora

Davo Karničar je alpinistično-smučarski ekstremist. Je prvi človek, ki se je s smučmi spustil z Everesta. Pred leti je uspešno opravil projekt smučanja z najvišjih vrhov vseh celin sveta. Davo je mož, ki živi za naravo in gore. Oboje je tako močan del njega, da se tudi v najbolj oddaljenih prostranstvih počuti kot v svoji dnevni sobi. Lani je pozdravil abrahama, a se mu prav nič ne vidi. Le z roko zamahne, ko ga kdo pogleda v dlan leve roke, na kateri manjkata prstanec in mezinec. Če sem dobro razumel njegov pogled, tista dva prsta, ki sta ostala v Himalaji, razume kot razmeroma nizko plačilo za vse užitke, veselja in zadovoljstva, ki jih je doživel tam gori.
V vseh teh letih si je nabral neizmerno izkušenj in znanja in jih nesebično posreduje naprej. Vsakdo, ki pride k njemu na Jezersko, je sprejet z nasmehom in odprtimi rokami. Davo namreč že nekaj let ustvarja gorniški center, kjer bo zaljubljencem v hribe razlagal vse tisto, kar se je naučil na svojih neštetih prehojenih, preplezanih in presmučanih kilometrih in premaganih višinskih metrih.

O vaših dosežkih mnogi še vedno lahko le sanjajo. Kaj še ostane ekstremnemu smučarju, ko enkrat smuča z Everesta?

No, Everest se tudi meni ni zgodil kar tako. Dejstvo pa je, da te takšno smučanje tako zasvoji, da vedno hočeš več, da si ves čas postavljaš višje cilje. Tudi pri meni se je od časov, ko sem prvič smučal z Grintovca, precej spremenilo. Hkrati pa moram poudariti, da sem do vsega prihajal postopno. Najprej sem presmučal večino slovenskih hribov, potem sem šel v Evropo, kjer sem kmalu prišel do svetovno znanih sten, kot sta Matterhorn in Eiger. Šele potem so na vrsto prišla tuja gorstva, predvsem Andi in Himalaja. Tam sem uspešno sklenil slovenski projekt 14 krat 8000 metrov, katerega vrhunec je bilo smučanje z Anapurne. Takrat sem začel razmišljati o Everestu. A smučanje z najvišje gore sveta je bilo le del projekta smučanja z najvišjih vrhov vseh celin sveta, ki sem ga uspešno končal šele leta 2006.
No, seveda je možnosti za nove izzive še nešteto, sten je ogromno. Prepričan sem, da se bom še vrnil k osemtisočakom.
Hkrati pa ni nujno, da te polnijo le ekstremni cilji in projekti. Po projektu Seven Summits sem neznansko užival v raziskovanju Durmitorja, Tater in grškega Olimpa ...

Verjetno je zelo pomembno zaznavanje lastnih sposobnosti in omejitev. Kako težko se je upreti skušnjavi, da ne prestopite tiste nevidne črte, ki v vašem svetu lahko pomeni tudi ločnico med življenjem in smrtjo?
Pri nas še kako drži tisti rek, da je treba biti v pravem trenutku na pravem kraju. Pogosto pravim, da nikoli ne moreš biti dovolj pameten, da boš sebe pravilno ocenil. Vedno potrebuješ tudi nekaj sreče. Ključno pa je, da si pošteno izprašaš vest. Moj način odhajanja v tuje hribe je vedno temeljil na nekem zelo močnem notranjem občutku, da sem določen izziv sposoben uresničiti. Ukvarjal sem se z vprašanji, ali je moje delovanje odgovorno ali ne. Če so odgovori na vsa ta vprašanja pozitivni, potem greš tja to naredit in ne le poskušat. Res pa je, da je treba vedno pametno oceniti razmere, in če te ne dovoljujejo vzpona, se moraš znati obrniti in se požvižgati na provokativne misli. Treba se je zavedati, da je sneg izvor številnih spremenljivk, ki jih je nemogoče predvideti.
Pri vsem tem je zelo pomembno, da so cilji v skladu z realnimi sposobnostmi posameznika. Ne smejo biti ne prenizki ne previsoki. V prvem primeru nimajo nobenega smisla, v drugem so preveč nevarni.

Vaša smučarska pot se je začela v slovenski alpski reprezentanci, v osemdesetih ste bili sopotnik največjih slovenskih uspehov. Kako ste potem zavili v turno in alpinistično smučanje, glede na to, da gre za precej različni filozofiji?
Ne bi se strinjal, da gre za povsem različna pristopa. Osnova je v bistvu enaka: v obeh primerih je treba znati stati v ravnotežnem položaju na sredini smučke. Moj primer je morda vseeno nekoliko poseben, saj sem bil alpinist tudi že v času, ko sem še tekmoval na smučarskih tekmovanjih. In že takrat sem si moral odgovoriti na številna vprašanja. Razumljivo je, da je za mladega človeka glavni motiv rezultat. A pri meni se je bilo treba pozabavati z mislijo, kaj rezultat sploh je. Rezultat na slalomski progi je nekaj povsem drugega kakor na strmi steni, ki bi jo rad presmučal. Precej časa sem potreboval, da je v mojem primeru doživetje večji vzvod kakor sam rezultat. Če te v alpinizmu preveč žene rezultat, se lahko konča zelo čudno in neprijetno. Doživetje in preživetje, pa tudi vrnitev v dolino in nadaljevanje z normalnim ritmom življenja so precej pomembnejši. V našem svetu so stvari precej teže izmerljive. Če je cilj le rezultat, je to lahko smrtno nevarno.

Kaj pa vaš vsakdanjik? Znani slovenski smučarski trener Janez Šmitek je v eni izmed Poletovih kolumen zapisal stavek, da je dan, ki ga ne preživi v naravi, zanj izgubljen. Kaj pravite?
Ja, tudi zame velja podobno, saj sem doma z Jezerskega in sem tako rekoč od otroštva povezan z naravo. V tem duhu vzgajam tudi svoje otroke, ki jih seveda želim naučiti smučanja, pohodništva in seveda nekega globljega odnosa do vsega tega. Hkrati pa bi jim rad dopovedal, da narava še zdaleč ni nekaj samoumevnega, da jo je treba paziti, spoštovati in hraniti za zanamce.

Si lahko predstavljate, da bi živeli v dolini?
Opažam, da se čedalje bolj izogibam dnevnim izletom v dolino. Grem, ko se res nabere vsaj nekaj nujnih opravkov. Res je, da se človek vsega navadi. Vprašanje pa je, kako se ob tem počuti. Nikakor si ne predstavljam, da bi se v dolini spremenil v nekega zamorjenega tipa. Poleg tega nisem dovolj bogat, da bi lahko vsak dan iz doline zahajal v naravo.
Morda se prav zato toliko bolj zavedam privilegija, da imam tisto, kar imam najraje in kar najraje počnem, tako rekoč pred domačim pragom. Hkrati pa občudujem ljudi iz doline, ki ljubijo naravo in imajo dovolj vztrajnosti in energije, da vedno znova vstanejo sredi noči, da gredo lahko v hribe. Jaz sem lahko vsaj nekaj ur dlje v postelji, pogledam skozi okno, in če razmere niso prave, lahko počnem kaj drugega.

Vas kdaj zamika, da bi šli smučat na urejeno smučišče?
Na smučišču smučam kar precej. Vedno znova poudarjam, da je smučanje po urejenih progah na začetku sezone osnova za turno in alpinistično smučanje. Pet do deset takšnih smučarskih dni ti daje osnovo za vso zimo, takrat začutiš, da si smučar, točno veš, kako se obnaša smučka ...
Poleg tega na smučišču preživim precej časa s svojimi in tudi drugimi vaškimi otroki. Na smučišču Peca nam gredo zelo na roko, vedno lahko postavimo vratca za trening. Ravno v teh dneh, ko so na sporedu zimske počitnice, bom šest dni tudi sam preživel med veleslalomskimi vratci.

Kaj pa nasprotje med gnečo na smučišču in samoto v zimski pokrajini?
No, v tem oziru me alpsko smučanje seveda ne zadovoljuje. Niti ne toliko z vidika scene na smučišču kakor z vidika športne aktivnosti. Alpsko smučanje ne vsebuje nič aerobnega. S sedežnico se pripelješ na vrh in se spustiš proti dolini. Jaz pa potrebujem znoj, akcijo, občutek, da je spust nagrada za vložena trud in delo.

Kdo je po vaši definiciji turni smučar?
Tipični turni smučar je v svojem bistvu planinec, ki zahvaljujoč svoji opremi lahko doživi lepote zimskih gora. To pa predvsem zato, ker se lahko giblje v globokem snegu. Tipični turni smučar ne hlepi po pršiču, ker ta pomeni tudi plazove. Vsaka njegova poteza je premišljena in ne izpostavlja se nepotrebnim tveganjem.
S tega vidika sodobni »freeriderji« niso turni smučarji. Oni imajo najraje, da prispejo na vrh s kakršno koli obliko prevoza, z žičnico, lahko tudi s helikopterjem, in potem se po pršiču spustijo navzdol.
Res pa je, da se v zadnjem času pojavlja neka vmesna skupina smučarjev, ki jih potovanje po zimski pokrajini niti ne zanima preveč, ampak uživajo predvsem v smučanju po svežem pršiču. Hkrati pa hočejo na vrh, sicer čim laže in po čim krajši poti, priti na lasten pogon.

Kakšne so glavne razlike med turnim in alpinističnim smučanjem?
Alpinistično smučanje je nekakšna nadgradnja turnega. Pri turnem smučanju praviloma ves vzpon premagamo na smučeh. Pri alpinističnem pa smuči na vrh nesemo, to zahteva tudi alpinistično znanje, obvladati je treba plezanje po zaledenelih slapovi, znati uporabljati cepin in dereze ...
Seveda vse skupaj pogojuje tudi naklon pobočja. Vse kar je bolj strmo od tridesetih stopinj lahko uvrstimo v kategorijo alpinističnega smučanja.

Kako vi dojemate »freeride«?
Z vidika smučarske industrije so seveda dobrodošla skupina, saj z vedno novimi smernicami smučarske opreme in mode zagotavljajo njeno preživetje.
Dejstvo pa je, da freeride nima veliko skupnega z alpinističnim smučanjem. »Freeriderji« potrebujejo mehak sneg, dolge izteke in razmeroma majhno višinsko razliko. Bistvo alpinističnega smučanja pa je doživetje celostne ture. Upal bi si trditi, da imajo turni smučarji več gorniškega znanja, bolje se znajo vesti in ravnati v gorah, manj pogosto se odločijo za tvegana prečenja. Zato sprožijo manj plazov. »Freeriderje« pa večkrat zanese mikavnost svežega pršiča, zato pogosto pozabijo na varnost. To pa se mi ne zdi spremenljivo, saj tudi mene zanese, da se hočem dokazati s kakšnim vratolomnim skokom, ampak v gorah se moramo vedno vedno odgovorno in preudarno.
Tudi helikoptersko smučanje ima številne pomanjkljivosti. Če te helikopter odloži na vrhu gore, seveda ne moreš čisto poznati razmer. Turni smučar praviloma smuča po isti poti, kot se je vzpel proti vrhu. Na tej poti se seveda precej bolje seznani z morebitnimi nevarnostmi.

Lahko na kratko razložite, kateri so najpomembnejši elementi varnosti v gorah pozimi?
Kot sem že nekajkrat poudaril, sta osnovna zdrava pamet in poznavanje lastnih sposobnosti in omejitev. Poleg tega je treba biti pozoren na vremenske razmere. Treba je poznati teren, natančno pogledati planinske karte in po možnosti navezati stik s kakšnim lokalcem ali dobrim poznavalcem območja, na katero se odpravljate. Vsak dober turni smučar mora znati narediti prerez snega, s katerim lahko oceni, kako velika je nevarnost plazov.
V gorah je nujno treba imeti tako imenovani plazovni trojček, ki ga sestavljajo plazovna žolna, lopata in sonda. Seveda je treba vse to znati uporabljati in ukrepati, če se sproži plaz.
Turni smučarji so ponavadi ljudje, ki so tudi poleti veliko v gorah. To je zelo dobrodošlo, saj je poznavanje območja in predvsem sestave tal v poletnem času bistveno za razumevanje in oceno, kako se bo tam obnašal sneg.

Kako zelo se je v zadnjem času spremenila oprema, smučarska in varnostna?
Prejšnjo jesen sem svoje smuči, s katerimi sem smučal z Everesta, poklonil Alpskemu muzeju v Mojstrani. Po dolgem času sem jih spet držal v rokah in enostavno nisem mogel verjeti svojim očem. Takrat so bile to najlažje smuči na trgu, v primerjavi z današnjimi pa so neprimerno težje. Poleg tega je bil v zadnjem času dosežen ogromen napredek pri torzijski stabilnosti, ki je pri ekstremnih podvigih zelo pomembna. Še leta 1996 sva z bratom z Anapurne smučala na 190 centimetrov dolgih smučeh, zdaj gremo redko čez 170 centimetrov. Precej boljše so tudi vezi.
Tudi varnostna oprema je precej napredovala. Pojavili so se nahrbtniki z varnostnimi baloni. Alpinistični smučarji jih sicer ne uporabljamo prav pogosto, saj gledamo na težo, poleg tega se izogibamo terenov, kjer je nevarnost plazov. Ti nahrbtniki so bolj uporabni za »freeriderje« kakor za nas.
Ga pa uporabljam kot gorski reševalec, če sem prisiljen iti na reševanje v cono, kjer je velika nevarnost plazov.

Kdaj bo povsem zaživel vaš gorniški center na Jezerskem?
Moja velika želja je od nekdaj bila, da bi ustanovil gorniški center, kjer bi lahko izvajal najrazličnejše aktivnosti v naravi in gorah. S tem bi si v svojem lastnem kraju zagotovil dolgoročen obstoj, kar v hribih, kjer je življenje na prvi pogled videti zelo romantično in lepo, ni vedno tako. Ta center je pravzaprav družinski projekt, nad katerim bdiva z ženo Petro, poleg tega imava tudi precejšno podporo Občine Jezersko. Vsi se zavedamo, da bodo naše aktivnosti precej obogatile turistično ponudbo našega kraja. Sicer pa že nekaj let izvajamo različne programe, na katerih se ljudje lahko naučijo marsikaj o najrazličnejših aktivnostih v naravi in gorah, od turnega smučanja in plezanja do varne hoje v hribe. Uredili bomo različne poligone, ljudi bomo učili, kako se lotiti ferat, ki so v zadnjem času zelo priljubljene. Na Jezerskem so za vse to tako rekoč idealne razmere. Poleg tega bom poskušal vsako leto za manjše skupine navdušencev organizirati vsaj eno potovanje v tuja gorstva.

Sprašuje: Gregor Šket

Foto: Spletni arhiv G-L