GRZS - Jani Bele: Na žalost moramo pri statističnih podatkih o gorskih nesrečah v letu 2011 ponovno govoriti o rekordih.
... Čeprav me je prijatelj opozoril, naj ne govorim o rekordih, kajti gorski reševalci nismo nobeni športniki, ki bi postavljali rekorde, je to vendarle izraz, ki se uporablja, ko presežemo neko prejšnjo številko: kmet ima rekorden pridelek krompirja, meteorologi so zabeležili rekorden pretok vode, policaji so v preventivni akciji ulovili rekordno število pijanih voznikov ...
Primerjava osnovnih podatkov za zadnjih pet let
V letu 2011 smo prvič presegli število 400 pri številu reševalnih akcij, tolminski reševalci so presegli število 90 pri reševalnih akcijah na njihovem področju. Število reševalnih akcij v zadnjih letih skokovito narašča. Leta 2000 je bila preseženo število 200, leta 2007 število 300 in čez samo 4 leta smo že pri zgoraj omenjeni številki.
Počasi, a vztrajno se dviguje odstotek negorniških nesreč, ki že presega število 40. Ponovno so na prvem mestu nesreče jadralnih padalcev, delovne nesreče, nesreče pri vodnih športih in kmalu se bo pojavilo vprašanje, ali smo sploh še »gorski« reševalci. Odgovor bo vsekakor še vedno pritrdilen, kajti dokler se bodo take nesreče dogajale v gorskem, težko dostopnem terenu, potem smo zaenkrat še edini, ki lahko uspešno posredujejo pri takih nesrečah.
Morda bo zvenelo malo čudno, če izjavim, da je bilo pri taki sezoni, kot je bila omenjena, še malo nesreč. V zimski sezoni, ki so jo prekinjala le redka obdobja kratkotrajnega slabega vremena, so bile naravnost idealne razmere za gibanje v gorah. Že takoj na začetku sezone so bile po lažjih grapah speljane prave avtoceste, ki so premamile tudi »navadne« planince. Dovolj zgovoren je podatek reševalca, ki si je med tečajem na Vršiču vzel sem ter tja malo časa in v sobotnem dopoldnevu naštel preko 200 oseb, ki so se po različnih smereh vzpenjali proti Mali Mojstrovki. Čeprav je bila nevarnost plazov skoraj celo zimsko sezono minimalna, so se pa pojavljale lokalne nevarnosti zaradi opasti in klož pod njimi. Verjetno je bila ravno Mala Mojstrovka zaradi množičnosti obiska gora »srečnežev«. To velja predvsem za štiri (zabeležene) osebe, ki so skupaj s snežno gmoto z grebena ali tik pod njim zgrmele v globino in jo odnesle z lažjimi poškodbami in veliko mero adrenalina.
Da ne omenjam poletne sezone, ki je zopet s krajšimi prekinitvami trajala do decembra in smo si vsako poznojesensko nedeljo govorili, da ta je pa sigurno zadnja, ampak je bila naslednja zopet lepa, in naslednja. Avgustovski višek sezone, ko je šlo mimo Kredarice na vrh Triglava tudi po 3000 planincev, ko so ponoči koče pokale po šivih, podobna slika tudi na ostalih vrhovih – da, še malo nesreč. Morda je pa k temu vseeno malo pripomoglo stalno opozarjanje glede opreme in načina gibanja v gorah tako z naše strani kot s strani Planinske zveze Slovenije in preventivnih akcij Policije. Včasih se že nam samim zdi, da smo malo »težki«, ko ponavljamo vedno eno in isto, ampak potem vidiš, da nekaj vseeno pade na plodna tla. Pred tremi leti si na grebenu Triglava videl redkokaterega, ki bi imel na glavi čelado, danes so redki tisti brez nje. Vedno več ljudi posveča pozornost pripravi ture, a še vedno se bodo našli taki, ki se bodo v največji avgustovski pripeki vzpenjali čez Komarčo.
Jani Bele,
predsednik KINGO GRZS