Delo, Na kratko: Snežnik – Ni bil zimski pohod, a včerajšnji pogled na bela Snežnikova pobočja je bil
... podoben tistim iz zlatih let organiziranega pohoda na ta najvišji zunajalpski slovenski vrh. Seveda tistih redkih, ko je bilo vreme lepo. Tudi včeraj se je namreč kača planincev, domačih in iz Italije, od »zgornjega obračališča«, kakor domačini pravijo točki na zgornjem robu gozdne meje, začetku vzpona po zdaj skoraj povsem pobeljenih pobočjih Malega in Velikega Snežnika, od zgodnjega jutra do zgodnjih popoldanskih ur vila proti vrhu, ki se je kopal v soncu in brezvetrju. Mnogi med njimi so bili oprtani tudi s smučmi ali pa so se na vrh, izhodišče za spust, vzpenjali na smučeh za turno smuko. Primorska se je svetila v soncu, razgled čez notranjost Slovenije je prek plošče nizkih oblakov segel naravnost do osončenih vrhov Julijskih in Kamniških Alp, na drugo stran, proti jugu pa so iz meglic kukali hrvaški vrhovi v zaledju Reke pa Učka in Risnjak. »Koča na Snežniku je odprta vsak konec tedna, če le ni vreme preslabo,« nam je povedal oskrbnik Karolinovega zavetišča pod vrhom Snežnika Slavko Škoberne, vsaj toliko obiskovalcev, kot jih je bilo včeraj, pa na beli gori pričakujejo prihodnji konec tedna. Če bo sonce, čez dan, in če ne bo oblakov, tudi ponoči. Luna se namreč debeli, prvič letos pa naj bi bila polna v soboto. Prva polna zimska luna pa je že vrsto let mnogim obiskovalcem razlog za neuradni nočni pohod na Snežnik. D. J.