Tone Palčič: ... v sedemdesetih letih.
V hribe smo hodili precej drugače, kot se hodi danes.
To je bilo obdobje Jugoslavije. Nismo imeli osebnih avtomobilov, mobitelov, imeli smo črno-bele filme, ko si kaj zajebal, si moral rešiti sam, ali pa si dolgo čakal pomoč.
S soplezalcem Švigelj Vinetom sva zaradi bližine najraje odhajala v Kamniško Bistrico, od tam pa v Vežico, Kogel ...
Ena tura se je končala nepredvideno.
Plezati sva šla legendarno Direktno smer v Štruci, ki sta jo leta 1962 potegnila Pavle Šimenc in Tone Škarja.
V petek, 6. avgusta 1976, z vlakom iz Borovnice v Ljubljano, na zadnji avtobus za Kamniško Bistrico.
Bivak na spodnji postaji kokrske žičnice, v soboto zjutraj pa v rosenju zlagoma čez Gamsov skret in Kogel do bivaka na Podih. Od tam pa pod Štruco.
Postavila sva šotorček, dolg dostop s težkimi nahrbtniki je botroval temu, da sva se v nedeljo zjutraj malo predolgo pretegovala.
V štirih urah sva zlezla steno. Svedrovci domače izdelave, zagozdeni z lesenimi zagozdicami, so naju zdržali. Žgala sva jo preko Kokrskega sedla v dolino.
Koča zaprta, telefon menda odklopljen, nisva imela možnosti sporočiti zamude domačim.
Ponovno sva bivakirala v Kamniški Bistrici, počakala prvi avtobus iz Bistrice v Ljubljano, tam na vlak in v Borovnici sva bila v ponedeljek, 9. avgusta sredi dneva. Kako so naju sprejeli domači, ni da bi govoril.
P. s.: Slike so čisto dokumentarne narave.