< Več, 05.05.06 – Boštjan Fon: V vrhovih slovenskih planincev vre: gorski reševalci se želijo odcepiti
GRRRRS
Bitka za ranjence
V vrhovih slovenskih planincev vre: gorski reševalci se želijo odcepiti od matične zveze. Osamosvojitev je pravzaprav že tu, v nastajajočo zvezo društev gorskih reševalcev ni vstopilo le pet postaj GRS od 17. Očitkov človekoljubnih reševalcev na račun menda staromodnega in dobičkarskega vodstva PZS je veliko, glavni razlog odhoda na svoje pa je predvsem skrb za (nesrečnega) obiskovalca naših hribov in gora. Da le ne bo tako: operacija uspela, pacient umrl! Piše BOŠTJAN FON.
Dilem o tem, ali Slovenija potrebuje reševalno službo v gorah, ni, jih nikoli ni bilo in jih tudi nikoli ne bo! Gore so prenevarne, da bi ostali njihovi ljubitelji brez pomoči ali vsaj občutka varnosti ob nepredvidenih dogodkih med strminami, poleti ali pozimi, podnevi ali ponoči. Kljub vsemu dobremu, kar omogočajo s svojo izurjenostjo, znanjem, pogumom in nesebičnostjo slovenski gorski reševalci, pa so se nenadoma začeli postrani gledati z odjemalci storitev, s planinci. Pravzaprav ne gre za spor med sopihajočimi nedeljskimi in z nahrbtniki otovorjenimi gorskimi turisti, temveč za spor vodilnih v Planinski zvezi Slovenije (PZS) pod poveljstvom Francija Ekarja in članov GRS, ki jih kot načelnik vodi Toni Smolej.
Planinska zveza Slovenije je najmnožičnejša nevladna organizacija v Sloveniji z več kot 52.000 člani, 247 planinskimi društvi, skoraj 600 člani gorske reševalne službe ter številnimi gorskimi in planinskimi vodniki in markacisti. Oskrbujejo in vzdržujejo več kot 7000 kilometrov planinskih poti ter prek 170 visokogorskih in srednjegorskih planinskih koč, zavetišč in bivakov. Toda, pozor: do danes PZS ni izpeljal niti ene organizacijske posodobitve GRS in zato se želi ta služba osamosvojiti. Nedelovanja PZS, nedoraslosti spremembam v planinski družbi nasploh ima večina gorskih reševalcev vrh glave, saj zveza ne more rešiti niti upadanja članstva, čeprav se nekatera društva še tako trudijo s prodajanjem planinskih znamkic za izkaznice od vrat do vrat. V nasprotju s PZS je GRS sposoben narediti odločen korak v prihodnost. Za kaj takega pa je nujna samostojnost.
Razlika je očitna. »Ideja o samostojnosti Gorske reševalne službe oziroma povezovanja postaj GRS v zvezo društev GRS ni nova, saj so se prva razmišljanja in konkretni predlogi pojavili že leta 1997,« pravi Toni Smolej. »Razlike med PZS in GRS so očitne. PZS opravlja gospodarsko profitno dejavnost, GRS pa ne. Za delovanje dobiva GRS strogo namenska sredstva iz virov Fiho in Uprave RS za zaščito in reševanje, ki so tudi porabljena za delovanja naše službe.« Smolej je povedal, da so gorski reševalci pred časom še razmišljali, da bi ostali v okviru delovanja PZS. S finančnim poslovanjem, ki jim ga je profesionalno vodilo računovodstvo PZS, niso imeli nikoli težav ali zapletov. Razmerja so bila urejena in spoštovali so jih vsi. Toda delovanje GRS v okvirih PZS praktično ni več mogoče, čas je storil svoje. Gorski reševalci s svojo organiziranostjo in delom dokazujejo spoštovanje visokih moralnih načel, ki so jih postavili predhodniki gorskega reševanja, pomagajo in rešujejo ljudi tudi v najbolj oddaljenih brezpotjih. Za delo se pripravljajo in izobražujejo, v sodobni slovenski družbi, ki ji ritem in slog narekuje denar, svoje naloge opravljajo prostovoljno brez pričakovanja plačila. Zato hočejo gorski reševalci sami odločati o svoji glavi, ki jo nosijo na prodaj v razmerah, ko nihče drug ne bi stopil niti koraka proti objemu v meglo ovitih skal. Nočejo je podariti na pladnju vrhovom PZS, ki se s planinsko dejavnostjo, prilagojeno današnjemu tempu življenja, ne more pohvaliti. PZS zadnja leta deluje bolj kot pridobitniška zveza visokogorskih gostiln, v katerih mimoidočega planinca olupijo kot zrelo jabolko in mu za življenjsko pomembno tekočino, vodo, zaračunajo desetkrat višjo ceno od nabavne. Dobiček je postal nesporni vladar planin.
Ne-zgoda. Status humanitarne organizacije GRS ni bil podarjen! Reševalci so ga prigarali z delom, v kriznih trenutkih potrjeno s strokovnostjo in učinkovito organiziranostjo po vsej Sloveniji. Gorski reševalci, čeprav ima med njimi vsak svoje mnenje, so enotni v skrbi za druge. V nasprotju z njimi PZS svojega člana še danes ne more zavarovati pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) za celovito reševanje v gorah, ne glede na okoliščine ali rezultat reševalne akcije.
Potreba po reševanju nastane, ko ni možnosti, da se gornik reši sam ali da bi ob tem ogrozili življenje še koga drugega. Pri ZZZS odprejo blagajno in postanejo plačnik helikopterskega prevoza samo, ko gre za reševanje poškodovanca, ne pa tudi, ko gre za reševanje nepoškodovane osebe oziroma v primeru prevoza umrlega s kraja nesreče. Če ste nepoškodovani zabredli v težave med skalami in imate prazno denarnico, predlagamo skok čez prepad ali vsaj prošnjo gorskemu reševalcu, ki pride do vas, naj vam zlomi roko. Zavarovalnice imajo svojo logiko: ne da se zavarovati za povrnitev stroškov prevoza s helikopterjem, če se vam nič ne zgodi, ker to zanje ni nezgoda. Kaj sledi? Isti postopek, kot je opisan za ZZZS. Sliši se res butasto, a stvar je precej resna.
Planinec naj bo doma. Vrhu PZS, ki se gre neuspešno politiko – dokaz neuspešnosti je izguba polovice članstva v zadnjem desetletju – še danes ni znan avstrijski model zavarovanja planincev. Navzven bi se PZS šel romantiko izpred 100 let, hkrati pa bi gradil planinske urejene poti, ob katerih bi na vsaki dve uri stala okrepčevalnica s tuši in telefoni, ki bi mastno zaračunala storitve. Grdo ali lepo: PZS nima vizije, kako naprej, ostalo mu je le prirejanje proslav v slogu SZDL ali ZSMS leta 1978, odkrivanje znamenj v slogu partizanske poetike. Napredka za navadnega planinca, člana PZS pa ni. Ali pri PZS nimajo volje ali jim manjka idej?
Ne nazadnje to sploh ni pomembno. Pri PZS bi najbrž najraje videli, da bi planinci plačevali članarino, čim več pojedli in popili v postojankah, hkrati pa pred odhodom v gore kot astrologi pogledali v zvezdne karte in videli prihodnost. Če bi jim karte povedale, da se jim ne bo nič zgodilo, se lahko odpravijo v gore, sicer naj ostanejo lepo doma. V iste gore kot pred sto leti ne zahajajo več le običajni planinci in občasni sprehajalci. Vse več je ljudi, ki jim je gora le izhodišče za druge športe in ne želijo samo hoditi in plezati ter občudovati planinskega rastja in živali. Vse več je gorskih kolesarjev, zmajarjev, jadralnih padalcev in drugih športnih uporabnikov tesnih grap, sotesk in slapov. Po klančinah se podijo gorski tekači, vsako zimo je več turnih smučarjev in drugih adrenalinskih zasvojencev. Prostor je ostal isti, obiskovalci pa so se precej spremenili. Narava postavlja svoje pogoje in tega se pri GRS zavedajo. Kajti če bodo zastali v boju z napredkom, se navadnim smrtnikom ne piše nič kaj rožnatega v gorah. Saj ne da bi bili gorski reševalci nadljudje, le precej bolj imajo pospravljeno podstrešje kot druga planinska populacija, hkrati pa poznajo muhavost narave med gorskimi previsi.
Pet (ne)poslušnih. Gorski reševalci se zavedajo, da morajo biti vrhunsko usposobljeni in opremljeni, vendar brez pravočasnosti ni učinkovitega reševanja. Kakovost reševanja se najbolj pokaže v čim krajšem odzivnem času in jo morajo v prihodnosti še načrtneje razvijati. Predlogi gorskih reševalcev so številni: k skrajšanju odzivnega časa izredno pripomorejo dežurstva na postajah GRS med vikendi in dežurstvo helikopterske posadke na Brniku med planinsko sezono. »Vsakemu reševalcu je glavni interes poškodovanec in ne vem, zakaj ne bi smeli razmišljati s svojo glavo ter s strokovnostjo težiti k napredku?« se sprašuje načelnik GRS Smolej. »Spremembe diktira čas in ne moremo ga ustaviti. Sposobni smo učinkovitega reševanja in kakovost zmoremo še dvigniti. Zato podpiramo smernice, ki so se pokazale v številkah iz minulih let. Polovica vseh nesreč v gorah se pripeti julija in avgusta. Helikopter je bil lani uporabljen v 38 odstotkih vseh posredovanj in prizadevamo si, da bi plovilo čim večkrat uporabili pri akcijah. Imamo usposobljen kader, na voljo so izurjeni piloti, imamo izobražene zdravnike letalce.«
V zvezo društev od sedemnajstih postaj GRS trenutno še niso vstopile postaje Kranj, Mojstrana, Kranjska Gora, Rateče in Tolmin. Teh pet deluje še v okviru lokalnih matičnih planinskih društev. Vendar se od trenutka, ko je ministrstvo za zdravje službi GRS podelilo naziv humanitarne organizacije, odcepitev od PZS ne more več ustaviti. GRS je samostojni pravni subjekt, pa naj bo PZS to prav ali ne. Vrh planincev iz zveze sicer trdi, da ima svojo gorsko reševalno službo in da nova organiziranost ni potrebna, toda pravil igre, ki so jih zapisali in potrdili daljnega leta 1956, se gorski reševalci ne nameravajo več držati. Ne zaradi svoje trmoglavosti, temveč v korist vseh, ki jim v nesrečnem trenutku življenje obvisi na nitki nekje nad prepadom v Julijcih, kamniških gorah, koroškemu hribovju ali drugod. Zanimivo je, da v zvezo društev GRS lahko vstopijo lokalna planinska društva. Reševalci niso nikomur zapahnili vrat pred nosom, čeprav so presenečeni nad burno reakcijo vrha PZS. Od tam so jim pošiljali signale, da bodo ustanovili svojo gorsko reševalno službo. Seveda: po skalah se lahko naučiš plezati v enem popoldnevu, lavinskega psa zdresiraš z nekaj brcami v zadnjico in za zdravnika je sposoben že vsak vaški veterinar!? Brez komentarja!
Adijo, fizikalci? Pojavljajo se ideje, da bi delo v gorah lahko opravljala le ena profesionalna ekipa gorskih reševalcev s helikopterjem. Neumnost brez primere, saj pri tem pozabljajo na več deset tako imenovanih fizikalcev, reševalcev, ki obvladajo klasično reševanje v gorah. Takšno, ki zahteva vražjo kondicijo, peklenski pogum in kanček božje sreče. Timsko delo pride do veljave v razmerah, ko plovilo zaradi vremenskih vplivov ali razgibanosti terena ne more do ponesrečenca. Gorski reševalci ob reševanjih tvegajo svojo glavo in o njej ne smejo odločati drugi. Prav zato je potrebna reorganizacija postaj GRS v društva na lokalni ravni, odpre naj se dialog s PZS, ki bo pomagal najti pravo obliko plodnega sodelovanja v dobro planincev in gorskih reševalcev.
Trinajstega januarja 2006 je Franc Ekar, predsednik PZS, povedal: »Leta 1912 je planinska zveza oblikovala gorsko rešilno službo. Seveda te stvari gojimo naprej in mi moramo za članstvo tudi skrbeti. To se pravi, da imamo svoje reševalne ekipe, da skrbimo za vzgojo, za preventivo, to je to poslanstvo. Zato je gorska reševalna služba neodtujljiva last in pravica ter sestavni del PZS.«
Se bo v tem trenutku in po znanih zapletih med PZS in gorskimi vodniki vrh planinske zveze vprašal, ali je morda kaj narobe ne z gorskimi reševalci, ampak z delom PZS?
Besedilo Boštjan Fon
Fotografije Špela Žabkar