na Velikih podih bo GRS Kamnik letos nadomestila z novim s kapaciteto 6 do 8 oseb.
Bivak bo v poletnem času kot doslej služil predvsem kot zavetišče za planince, ki jih pri vzponu na Skuto zaloti nevihta.
Bivak je zamišljen kot pokončen objekt v treh nadstropjih. Pokončna zasnova je namenjena temu, da bo lahko deloval kot orientacijska točka v nepregledni pokrajini Podov in bi ga bilo moč videti tudi ob slabši vidljivosti.
V pritličju je jedilna miza in klopi, ki ponoči služijo kot ležišča. V nadstropju in mansardi so ležišča, ki so dostopna po lestvi. Bivak ima vertikalna okna na vse pomembne razgledne strani: proti Grintovcu, Skuti in Kokrskemu sedlu. Vrata v bivak so po višini dvojna, da jih je možno odpreti tudi pozimi, ko je spodnji del zametan s snegom. Pred bivakom je lesena stopnica, ki omogoča bivanje pred bivakom.
Konstrukcija je kovinska, fasada je iz kovinskih fasadnih panelov, notranja stena pa ima leseno oblogo. Temelj bivaka je betonski.
Fotografiji: Irma Kočar
Pavle Šegula: Nevarnosti v gorah, PZS, Ljubljana 1978, stran 18:
Tri znane planinke, Z. K., M. K. in U. K. iz Ljubljane, so 18. novembra 1973 šle na Skuto. Ubirale so svojo pot in že kmalu nad Gamsovim skretom ugotovile, da jim same dereze ne omogočajo hitrega vzpona. Za vrnitev pa jim je zmanjkalo poguma, saj je bila smer močno poledenela in zahtevna.
Cilju so se spričo tega odrekle ter se odločile, da se prek Kokrskega sedla vrnejo v dolino. Do večera so se prebile do Jurjevca, potem pa jim v poledenelem in zasneženem skalovju ni uspelo priti prek Malih vratc do Cojzove koče in v Kamniško Bistrico.
Zatekle so se v zavetišče, ki ga je tam postavila GRS, ter v njem varno prebile noč. Naslednje: jutro je že prispela izvidnica in vse tri pospremila v dolino.