Jana.si - Tina Nika Snoj: V Evropi se pripravlja nova direktiva, ki bi lahko omogočila, da bi posamezne internetne vsebine morali plačevati dražje in da nekatere morda sploh ne bi bile več dostopne.
Debata o tem, kdo lahko »ureja« internet je stara toliko, kot svetovni splet sam. Doslej je v demokratičnem svetu veljal princip omrežne nevtralnosti, po katerem naj bi vlade in ponudniki spletnih storitev vse podatke na spletu obravnavali enako. To pomeni, da naj jih ne bi diskriminirali glede na uporabnika, vsebino, stran, platformo, aplikacijo ali način komunikacije. Tudi zaračunavali ne. Januarja pa je ta princip doživel velik udarec v ZDA, kjer je sodišče razsodilo, da omrežna nevtralnost ni zavezujoča. Tudi v Evropi se pripravlja nova direktiva, ki bi lahko omogočila, da bi posamezne internetne vsebine morali plačevati dražje in da nekatere morda sploh ne bi bile več dostopne. »Orodje in orožje demokracije«, kot radi imenujemo splet, bi si eni lahko privoščili, drugim pa bi postalo nedostopno.
Gorazd Božič, vodja varnostnega centra SI-CERT, poenostavlja razlago omrežne nevtralnosti takole: »Ta pomeni, da imamo uporabniki pravico do vseh virov informacij dostopati enakovredno. To pomeni, da se nam na spletu katera koli iskana stran odpre enako hitro in enako poceni. Predvsem ta enako poceni gre v nos internetnim operaterjem v državah. Velika podjetja, kot so Google, Yahoo, Microsoft, Amazon ipd., so zrasla predvsem iz brskalnikov ter razvijajo nove in nove storitve, ki jih ponujajo uporabnikom in z njimi bogato služijo. Operaterji na drugi strani so zaradi konkurence morali znižati cene za dostop do interneta toliko, da bolj ko ne le še pokrivajo stroške. Jasno, da bi radi zaslužili več. Ideja je, da bi zaračunali dostop do strani. Ali uporabniku ali pa ponudniku, denimo Googlu. Če ta ne bi plačal, bi »pipico« zaprli tako, da bi se Googlovi servisi nalagali počasneje. Nekako tako, kot če bi vas DARS ob vstopu na avtocesto vprašal, kam potujete. Za en kraj bi vas spustili po hitrem pasu, do drugega (ki mu ne bi plačeval) pa bi se morali cijaziti po počasnem. To bi se nam zdelo popolnoma nesprejemljivo. Enako nesprejemljivo je, da operaterji sploh spremljajo, kam hodite na internetu, in da vam to onemogočajo, če so to z vidika denarja neprava mesta.«
Onemogočeni predvsem majhni
Zagovorniki omrežne nevtralnosti so tako zastopniki uporabnikov, organizacije za človekove pravice, nevladne organizacije, spletna podjetja in velikani, ki smo jih omenili zgoraj. Zadnji predvsem zato, ker bi morali deliti svoj dobiček z operaterji, drugi pa se bojijo, da bi bilo brez omrežne nevtralnosti konec demokracije na spletu. Njihovi argumenti so predvsem naslednji: operaterji ne bi smeli spremljati naših dejavnosti na spletu, filtrirati informacij in blokirati strani brez sodnega naloga, plačljivost bi zadušila neodvisne vire informacij in inovativne vsebine na spletu, še posebej bi bile na udaru vsebine, ki si jih med seboj izmenjujemo sami uporabniki brez posrednika, operaterji pa bi nam vsiljevali nepotrebne storitve in svoje oglase. Posebej jih skrbi to, da bi bili onemogočeni predvsem majhni »igralci« na spletu. Prenekatero spletno podjetje je zraslo iz dobre ideje in skoraj brez denarja. Podjetništvo na spletu bi bilo brez omrežne nevtralnosti dostopno le tistim, ki imajo denar za začetno investicijo. Še bolj nevarno pa bi bilo to, da bi usahnila neodvisna informacija. Koliko zasebnih posnetkov iz Ukrajine ali Sirije bi še videli, če bi ljudje morali plačevati, da jih naložijo; koliko neodvisnih blogov in medijev bi ugasnilo zaradi enakega razloga? Splet bi postal, tako kot ves preostali svet, prostor, kjer dominirajo veliki in bogati. Božič opozarja tudi na to, da gre tudi za nadzor »gibanja« po internetu. Ta bi bil pravzaprav osnova, na kateri bi operaterji pripravljali paketne ponudbe. Poleg tega da je tako spremljanje problematično že samo po sebi, bi to pomenilo, da bi nam prej ali slej pri iskanju vsebin začeli vsiljevati plačane in oglasne. Poleg tega se z uzakonjeno omrežno nevtralnostjo v splet veliko težje umešava tudi država. Za kakršno koli prepoved dostopa mora zdaj svoj poseg najprej pravno uskladiti, česar ji drugače ne bi bilo treba.
Več preberite v tiskani Jani (št. 6, izid: 11.2.2014).