Krnsko pogorje je imelo v prvi svetovni vojni pomemben strateški položaj, zato so se že pred 1. soško bitko bili spopadi za obrambne pozicije. Prve tri tedne je bil Krn v avstro-ogrskih rokah, 16. junija 1915 pa se je po njegovi severni in zahodni steni povzpelo šest bataljonov italijanskih alpinov. Ogrski branitelji Krna so bili pobiti, ranjeni ali pa ujeti. Krn je bil v italijanskih rokah vse do zadnje soške bitke. Še danes nas ostanki svetovne morije spominjajo na nesmiselnost, ki se je dogajala v tem delu Julijskih Alp.
Krn je dosegljiv iz različnih smeri; lahko se nanj odpravimo iz Bohinja, lahko iz Drežnice po zavarovani plezalni poti Silva Korena, lahko prek Planine Kuhinja. Mi se bomo do Krnskega jezera povzpeli po ostankih nekdanje vojaške mulatjere iz Lepene ter nadaljevali mimo Krnskega jezera in Planine Na polju do Krnske škrbine, od tam pa na vrh.
Čez prelaz Vršič se zapeljemo skozi vas Soča, na koncu katere zavijemo levo v Lepeno. Parkiramo na koncu ceste ob Domu Klementa Juga. Markirana pot se v prvih metrih zmerno vzpenja in nas kmalu pripelje na razpotje. Levo se odcepi t. i. normalna pot, ki je rahlo strmejša, desno pa je lažja, a nekaj daljša pot, mulatjera, ki je primerna tudi za otroke. Obe poti se nekajkrat med vzponom skozi gozd tudi križata. Pot ni naporna in se ves čas zmerno vzpenja, tako da nimamo pretiranega občutka pridobivanja višine. Prijetni okljuki nas pripeljejo do zgornje postaje tovorne žičnice, kjer se pot skorajda položi in razširi za potrebe transporta. Na naši levi strani bomo opazili merilec snega, kjer vsako leto merijo njegovo višino. Aprila leta 2009 so ga namerili neverjetnih 350 cm, letos pa le 160 cm. Pot se začne spuščati proti Domu pri Krnskih jezerih. Še prej se levo odcepi markirana pot na Veliko Babo. Na naslednjem razpotju zavijemo levo na stezo, če želimo do Doma, sicer pa lahko nadaljujemo po širši poti desno, ki nas pripelje mimo Planine Duplje do Krnskega jezera. Do koče bomo potrebovali dve uri, do vrha Krna še nadaljnji dve uri in pol.
Predlagam sledeče: da se ne ustavljamo pri jezeru, temveč pri skali, tik ob jezeru, kjer se zavije desno proti njemu, nadaljujemo po uhojeni stezi, ki nas visoko nad jezerom prek melišča pod Malim Šmohorjem popelje skoraj do Planine Na polju. V tem delu se pot povsem položi in sredi kraškega sveta je pred nami kar naenkrat travnik. Prečimo travnik in se med skalami začnemo vzpenjati po dolinici navzgor. Na naši levi strani je mogočno melišče pod Peski. V tem delu poti je zelo velika verjetnost, da bomo v zgodnjem poletju morali prečiti oz. se vzpenjati še po snegu. Markacije nas bodo usmerile desno. Tipičen kraški svet, prepleten s škrapljami in žlebiči, nas bo prevzel s svojo izoblikovanostjo. Pot se bo v prečnem vzponu začela strmeje vzpenjati in nas bo pripeljala do Krnske škrbine, 2058 m. Na škrbini so odlično vidni ostanki svetovne morije, ki je divjala v teh čudovitih gorah. Zavijemo desno in se po travnatem pobočju začnemo vzpenjati proti vrhu gore. Upam, da bo vreme na naši strani in se nam bo z vrha odprl svet pod nami. V poletnih mesecih je to na Krnu lahko problem, kajti s svojo višino je neustavljiva pregrada, zato vanj trčijo termični tokovi razgretega zraka, kar povzroča meglo. Z vrha se v petih minutah spustimo do Gomiščkovega zavetišča, ki je trenutno v fazi prenove.
Ker nas avto čaka v Lepeni, je najbolje, da se v dolino vrnemo po poti vzpona, lahko pa se s Krnske škrbine vzpnemo še na goro brez vrha, Batognico, 2164 m, kjer je avstro-ogrska vojska septembra leta 1917 razstrelila 4100 kg nitroglicerinske želatine. Sestopimo na Batogniško sedlo, 2068 m in se po neoznačeni stezi pod Peski prek melišča vrnemo nazaj do bisera Krnskega pogorja, Krnskega jezera, od tam pa v Lepeno.
Nadmorska višina: 2245 m
Višinska razlika: 1545 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 3 zvezdice