Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: Tri knjige o alpinizmu
Letošnje zadnje pomladanske dni, ko so bili pogledi planinskih navdušencev že strastno usmerjeni proti to zimo nadpovprečno močno zasneženim gorskim vrhovom, so v slovenščini izšle tri vse pozornosti vredne knjige z gorniško vsebino.
Ob 30-letnici prve jugoslovanske (slovenske) odprave na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, in prvih slovenskih vzponov na vrh te gore je Mladinska knjiga izdala ilustrirano spominsko izdajo zdaj že skoraj kultne (edine) knjige pokojnega alpinista Nejca Zaplotnika Pot in hkrati še prevod knjige z naslovom Tomaž Humar Kanadčanke Bernadette McDonald, ki je v angleškem izvirniku izšla lani v Londonu. V ljubljanski založbi Sidarta, katere dejavnost je največji del vsakršna gorniška literatura od vodniške do leposlovne, pa je ta čas izšla knjiga napetih alpinističnih pripovedi britanskega plezalca Paula Pritcharda Nevarna igra s podnaslovom Plezalčeva odiseja od Llanberisa do velikih sten – da se takoj ve, za kaj gre.
O Zaplotnikovi knjigi je bilo napisanih že veliko vznesenih besed; če ne bi bila med slovenskimi zasvojenci s hribi skoraj nekakšen brevir, sedanja izdaja ne bi bila že osma. V njej legendarnega alpinista ne spoznavamo predvsem po tem, kako se je v svojih pripovedih predstavljal sam, ampak tudi po tem, kakršen je v resnici bil. Na »predpapirju«, na notranjih straneh platnic, in še na nekaj sosednjih straneh je v celoti objavljen faksimile Nejčevega pisma mladi ženi Mojci, ki ji ga je napisal iz vojske na Tolminskem; grafologi bi iz njega najbrž lahko izluščili marsikatero piščevo značajsko potezo, navadni bralci pa hrepenenje mladega človeka po svobodi, ki jo je nekako tri leta prej, v gimnaziji tik pred maturo, postavil v angleški šolski nalogi, prav tako objavljeni v faksimilu, v gore in k plezanju, kar je bila že takrat njegove velika strast. V tem smislu je še zgovornejši zadnji del knjige, fotografski album, za katerega so prispevali slike njegovi najožji sorodniki, prijatelji in plezalski tovariši. Na 44 slikah so brez vsakršnih retuš ujeti prelomni trenutki iz njegovega življenja skoraj dobesedno od rojstva do smrti in še čez; večina je objavljenih prvič, pa naj gre za tiste iz njegovega čisto zasebnega življenja ali iz gora, sten in z najvišjih vrhov sveta.
Ob nekaterih ponatisih spremnih besedil iz prejšnjih izdaj, tudi dr. Mihe Potočnika in Vikija Grošlja, je v najnovejši izdaji objavljenih nekaj odlomkov iz Zaplotnikovega načrtovanega romana Peter Simsen, nekaj njegovih v Planinskem vestniku objavljenih hribovskih utrinkov in njegovo čisto zadnje besedilo, ki ga je za takratno ugledno revijo Delove hiše Teleks napisal pod nesrečno osemtisočmetrsko goro Manaslu v nepalski Himalaji le dva dni pred tem, ko se je odpravil proti njenemu vrhu, a ga je na njenih pobočjih pokopal snežni plaz. Knjigo, ki jo je uredila Andreja Peček, ob vsem tem bogati še Zaplotnikov življenjepis z datumi, ki so najbolj zaznamovali njegovo zasebno in gorniško življenje.
Po tem temeljnem delu slovenske gorniške literature (288 strani, naklada 2500 izvodov, cena je 29,95 evra) bodo segli predvsem tisti, ki jim gore ne pomenijo le kup kamenja ali v najboljšem primeru lepo kuliso nad dolinami, pa tudi drugi ljubitelji narave.
Zgodbice o samozavestnem, včasih že vzvišenem plezalcu
V Mladinski knjigi je sočasno izšla knjiga z naslovom Tomaž Humar (328 strani, naklada 3000 izvodov, cena 29,95 evra) v zelo dobrem prevodu Marjete Gostinčar Cerar, ki mu ni mogoče očitati niti spodrsljajev v razmeroma ozkemu krogu poznavalcev znani alpinistični terminologiji. Avtorici knjige Bernadette McDonald iz kanadskega Banffa se je zdel v več pogledih nenavadni in vsekakor pogumni slovenski plezalec Tomaž Humar, ki je v svetovnem alpinizmu premikal meje mogočega, tako izjemna osebnost, da se je opisovanja njegovih gorniških dejanj lotila literarno (čeprav se je njeno delo ob koncu izšlo napol kronološko). Skelet knjige je Humarjevo svetovno odmevno plezanje v dotlej nepreplezani več kot štiri kilometre in pol visoki Rupalski steni devete najvišje gore sveta, 8126 metrov visokega Nange Parbata v Pakistanu, in njegovega helikopterskega reševanja iz stene, z nadmorske višine več kot 6000 metrov, kar je svet po svetovnem spletu in po drugih medijih spremljal sredi avgusta 2005. Na to okostje je avtorica pripela najpomembnejše, marsikje po žensko romansirane izseke iz plezalčevega osebnega življenja, predvsem njegova dotedanja največja alpinistična dejanja, na katerih in med katerimi je izgubil nekaj plezalskih prijateljev, sam pa se je moral nekajkrat zahvaliti Sreči ali svojemu Stvarniku ali Gori, v kar vse veruje, ki so ga obvarovali pred najhujšim.
Knjiga, za katero je napisal predgovor alpinistični guru Reinhold Messner, kar daje delu in človeku, ki ga opisuje, posebno težo, je življenjepis Tomaža Humarja, kakršnega poznajo njegovi gorniški prijatelji in znanci in kakršnega je kanadska avtorica spoznala deloma iz njegove knjige Ni nemogočih poti, deloma pa iz dolgih pogovorov z njim in s tistimi, ki so mu (bili) blizu. Poleg osnovnih zgodb so v njej nanizane zgodbice o samozavestnem, včasih že vzvišenem plezalcu, ki je prepričan, da »je solo plezanje najvišja oblika alpinizma, ker pomeni resnično preizkušnjo plezalčevih sposobnosti«, in da »v alpinizmu ni meja, ker jih najboljši plezalci nenehno potiskajo navzgor«, »a je Himalaja pri svoji višini še vedno prostor za najvišje dosežke«. Preden se je Humar lotil znamenite smeri Reticent Wall v El Capitanu v ameriških Yosemitih, »mu nihče ni hotel dati nobenih koristnih podatkov o smeri. Morda so upali, da mu ne bo uspelo, morda pa jim je šel ponosni Slovenec z ozeblinami na nogah preprosto na živce.« Ko je steno preplezal, se je požvižgal na očitke nekaterih, da je bil to predvsem njegov medijski in manj plezalski projekt; svoje plezanje je namreč dal posneli, film pa je dobil celo nagrado in Tomažu prinesel dodatno slavo. Dovolj natančno, vendar nevsiljivo so v zgodbice vpletena Tomaževa verovanja in alternativna dejanja – na kateri od odprav naj bi mu pomagala doseči cilj ob vsem drugem velik del tudi pomoč bioterapije in marsičesa, kar je povezano z njegovo lastno avro.
Mnenja o Humarjevem plezanju so, kot se bere tudi v tej knjigi, zelo različna. Nekateri mu očitajo, da se je oddaljil od prvinskega alpinizma, saj je bila njegova stena marsikdaj kot stadion, ko so ljudje doma pred svojimi računalniki na medmrežju neposredno spremljali plezalca, njegova napredovanja in reševanja ter z njim skoraj neposredno komunicirali. »Če bi preletel vso njegovo plezalsko zgodovino in analiziral vse njegove vzpone, bi moral pritrditi mnenju, da je vrhunski alpinist,« pravi plezalec svetovne veljave Steve House. »A če se ozrem le na Daulagiri in Nanga Parbat, bi moral to zanikati.« Podobnega mnenja je še marsikdo, tudi nekateri slovenski alpinisti »prve lige«.
Bodi kakor koli, takšen spomenik, kot ga je dobil Tomaž Humar s to knjigo, ima komajda še kateri slovenski alpinist.
Srečanje s smrtjo je razumljivo dejstvo
Pri ljubljanski založbi Sidarta pa je izšla v prevodu Mireta Steinbucha Nevarna igra Angleža Paula Pritcharda (192 strani, naklada 1000 izvodov, cena 19,90 evra), ki je bil mamilaš, potepuh, boem, brezposelnež in brezdelnež, preden je postal vrhunski alpinist, v vseh obdobjih tega svojega življenja pa je bil predvsem svobodnjak. Odkar je prvič zaplezal v kamnolomu nad svojo domačo hišo, si vse življenje ni želel nič več drugega kot plezati in je to tudi delal, dokler ni pri tem početju padel, se hudo poškodoval in med dolgim prisilnim počitkom napisal ta svoj knjižni prvenec, svoj plezalski življenjepis, v katerem predstavlja številne najtežavnejše stene sveta in svoje uspešne podvige v njih. Prav dramatično, skoraj že kot alpinistični kriminalni roman, so marsikje opisana ta vrhunska plezanja in z njimi povezano tveganje, pri čemer se zdijo piscu srečanja s smrtjo samo po sebi razumljivo dejstvo, ki je pač povezano s tem početjem. Vrhunec teh dramaturgij je vsekakor njegova nesreča, pri kateri je le za las manjkalo, da ni umrl. Toda če marsikateri opis v knjigi spravi v ekstazo v glavnem alpiniste, prikažejo vsakomur nadvse zgovorno piščevo »delovno okolje« fotografije, ki postavijo bralca v ta svet vertikal, v katerem gre prenekatera hvala tudi na račun slovenskih alpinistov, predvsem Silva Kara, Janeza Jegliča in Frančka Kneza, ki so v očeh vrhunskega angleškega plezalca Pritcharda pravi alpinistični supermani.
Marjan Raztresen