ščitijo glave pred poškodbami zaradi padcev, zdrsov, padajočega kamenja in morebitnih trkov v snežnem plazu ter včasih posrednega udara strele. Čelada naj sega do ušes.

Kot eden od zaščitnih elementov, a žal ne vsemogočnih, se je čelada tudi v planinstvu, alpinizmu… dodobra uveljavila. Pot in razvoj sta potekala hitro. Po začetnih okornih izdelkih so prihajale vse bolj izpopolnjene in dodelane različice. Temu so sledile tudi zahteve in s strani pooblaščenih organizacij ( UIIA 106…) so bila podana navodila o varnostnih standardih. Pri čeladah preizkušajo trdnost gornjega dela oziroma morebitno prebitje in absorpcijo udarca ter snemljivost.
Danes razvoj materialov prinaša vedno nove možnosti, ki sledijo predvsem modnim trendom, vse večji zračnosti in potrebam tržišča. V teh recesijskih časih, ko cena in oblika igrata največji vpliv, se na bočno trdnost čelade ne gleda kaj preveč. Predpisov, ki bi proizvajalce spodbujali, da bi tudi temu stranskemu robu posvečali dovolj pozornosti, ni oziroma niso podani kot samostojni del. Izdelki so zaradi tržnih zakonitosti proizvedeni v daljnih vzhodnih deželah in mala deželica nima nobenega vpliva na njihove lastnosti, ki prav simbolično lezejo vse višje in višje.

     
Nekdaj so segale do ušes in še čez, danes pa krepko nad njimi. Foto: Saša Štupar

V novejši literaturi, ki ni na straneh trgovcev, je dober in obširen opis - Čelade, v knjižici Bojana Pollaka – Osnove gibanja v gorah in planinah. Zanimiv za branje pa je tudi spodnji, že starejši zapis »Plezalne čelade«.

Boris Štupar
 

Plezalna čelada

To je obvezen del tehnične opreme vsakega resnega alpinista. To so besede, ki naj jih v praksi vzgojni kader z osebnim zgledom vedno in vidno potrjuje. Že majhen pregled kartoteke gorskih nesreč nam pokaže svarilno sliko: 20% odpade na poškodbe glave. Še bolj izrazit primer pove: 200-gramski kamen, ki prileti z višine 5. metrov direktno na nezaščiteno glavo, ima za posledico kruto resnico - največkrat smrt.
Čelada ščiti zoper poškodbe glave zaradi padcev, zdrsov, padajočega kamenja, morebitnih trkov v snežnem plazu ter včasih posrednega udara strele. Zato je njeno mesto na plezalčevi glavi. Če jo nosimo pravilno, bo ohranila marsikatero življenje, nemalokrat bo preprečila hudo, včasih pa ublažila najhujše.

Kratek zgodovinske oris
Stara želja in pionirska zamisel o zaščiti plezalčeve glave se je uresničila v delavnici avstrijskega alpinista Paula Hubela, ko je leta 1937 opravil prve poskuse s čelado, izdelano iz duraluminija in gume. Njegovo plemenito in hvalevredno raziskovalno delo je kmalu zamrlo v požaru druge svetovne vojne in je bilo vnovič obujeno na pobudo dr. Richarda Hechtela šele leta 1953. Še istega leta je bil oblikovan prototip školjke in njene notranjosti podobne današnji, ki so jo z leti izpolnjevali z novimi, boljšimi snovmi, najugodnejšo obliko, s praktičnimi novotarijami ter izsledki fizikalno medicinskih raziskav.
Kdaj je naveza v steni prvič nosila čelado? Pisalo se je leto 1952. Nekdanji urednik revije Alpinismus in svetovno znani alpinist, pokojni Toni Hiebeler je ob svojem vzponu čez severozahodno steno Eigerja skupaj s soplezalcem uporabil motoristično čelado. (Prva čelada pri nas ?)

Nekaj besed iz fizike in medicine
Trdno na glavo posajena čelada ne more zmanjšati nastopajočih sil, temveč jih porazdeli na večjo površino. Verjetnost poškodbe na lobanji se s tem zmanjša; nič pa se pri tem ne zmanjša nevarnost za lobanjsko dno. Udarec kamna na trdno posajeno čelado, ki tudi ne bi prebil čelade, se prenese na bazo, posledica pa je zlom lobanjskega dna in nato smrt zaradi možganske krvavitve, pri zlomljenih vratnih vretencih pa zaradi motenj v dihalnih in krvotočnih centrih. Sila pri udarcu na lobanjo je funkcija energije sunka in načina, kako se energija sprejme. Energijo sunka, če prileti kamen, določi masa in hitrost kamna, pa tudi smer zadetka ter masa in položaj stoječega plezalca s trdo uprto glavo. Če plezalec pade in ga medtem zadene kamen, je sila manjša in udarec je ublažen. Če plezalec zadene z glavo ob skalo, določa energijo masa in hitrost plezalčevega padca, kakor tudi smer, v kateri je plezalec zadel v skalo.
Energija se pri nespremenjeni glavi vsa prenese nanjo in se uniči lahko samo z njeno deformacijo; pri tem je vseeno, kolikšen del energije se uniči z elastično deformacijo lobanje oziroma čelade in kolikšen del s plastično deformacijo.

Funkcija plezalne čelade
Čelada torej ščiti lobanjo pred zlomom s tem, da udarce porazdeli na vso površino in lobanjsko dno, tako da energijo sunka sprejme in hkrati ublaži. Prvo nalogo opravi že s tem, da se ne zlomi; drugo opravijo navskrižni pasovi, mreže ali celična pena znotraj čelade, tretjo pa primeren blažilni obod. Če je sunek od strani, os spredaj ali od zadaj.

Školjka, notranja in zunanja oprema čelade
Preprost nestrokovni ogled plezalne čelade nam takoj pokaže, da jo sestavlja lupina, ki ji strokovno pravimo školjka, ter njeni notranji in zunanji dopolnilni deli, ki tvorijo funkcionalno celoto. V taksni verigi je najlažje podati bistvena dognanja s sliko razvoja in trenutnega stanja, premišljenih ocen in meja, do katerih je ta prišel.
- Prvotno, celovito lupino, se pravi školjko iz ene same debelejše plasti vztrajno izpodrivajo dvojne ali več plastne školjke. Poznamo tudi razvoj enojnih lupin z vgrajenimi mrežami iz steklenih vlaken, ki jim pravimo armature, na te pa izdelovalci z obeh strani nanesejo ali nabrizgajo plastiko.
- Zunanje enoplastne prevleke so ponavadi iz akrilnih barv, obarvanega polietilena ali neškodljivega svetlikajočega se premaza. Pri večplastnih, danes raznobarvnih čeladah vse pogosteje zunanjo plast še obrusijo in dodatno zgladijo.
- Vdelani križni pasovi, mrežaste ali platnene notranje krogelne plasti so iz gosto tkanega močnega bombaža ali poliamidnih tkanin najlon, perlon, dralon... Včasih so kombinirani, včasih pa popolnoma zamenjani z oblazinjenimi rebri iz celične pene, kot so stiropor, poliuretan in podobno. Obstajajo čelade, ki imajo rebra in križne pasove iz polivinilklorida, vendar znanstveniki trdijo, da so ti nezdravi, praksa pa kaže prekomerno potenje glave.
- Pri križnih pasovih, mrežah in krogelnih plasteh iz tkanine zahtevajo industrijske norme neko potrebno raztegljivost, pri penjenih snoveh in PVC pa določeno stisljivost na tlak. Te zahteve se gibljejo v mejah 3-5%.
- Ker niso izključene možnosti sunkov na obod, mora biti čelada znotraj spodnjega roba primerno zavarovana. Brezštevilne rešitve so vse bolj učinkovite. Ponujajo jih v obliki manjšega plastičnega koncentričnega kroga na raz mičnih peresih, lahko so elastične rozete iz plastike ali dve za 180° za rotirani elipsi, zaprta zračna blazinica, obroči iz trše penjene snovi in še kaj
- Zgornjo težo čelede določa UIAA in po njenih normah znaš a 800 gramov. Zaželene so čim lažje čelade, vendar se pri kvalitetni čeladi, taki, ki ustreza večjemu delu najpomembnejših preskusov UIAA, giblje med 490 in 620 grami.
- Najugodnejše zunanje ploskovne krivulje školjke so tiste, ki jih ima na primer gasilska čelada. V teoriji je ta zahteva izražena nekoliko drugače: glede na kinetično teorijo trkov
naj bi po neki zaželeni statistični verjetnosti ploskovne krivulje čelade vsem možnim trkom vsiljevale takšne smerne kote, zaradi katerih bi čelada in s tem posredno plezalčeva
glava sprejela čim manj oddane energije. S simulacijo trkov na računalniku je tovarna Römer dosegla več kot spodbudne rezultate.
- Odprtine, luknjice za uravnavanje prezračevanja ali spodaj vgrajeni kanali za kroženje zraka so velelnik - brez njih ne sme biti nobena čelada. Topel zrak pod čelado lahko povzroči neljube omotice, pa tudi slabosti. Rešitev po UIAA se ponuja z 2. luknjicama v školjki, bodisi z luknjicami gibljive zaklopke, ali s prostim kroženjem zraka med notranjo opremo. Luknjice morajo zavzemati vsaj 2 cm površine, odprtine za prosto kroženje pa 10 cm.
- Med sponkami prevladuje pet značilnih oblik ter več njihovih inačic. Biti morajo iz nerjavečega jekla ali močne plastike, za hitro uporabo, ko imamo na rokah debele zimske rokavice. Zlasti ugoden je pod bradni jermen s tako imenovano hitro zadrgo, kakršna je v navadi pri padalcih.
- Čelada mora imeti vsaj eno pritrdilno mesto za čelno svetilko, poljubno spredaj ali zadaj, saj bi bila izguba svetilke v nekem trenutku - ponoči v steni, na ledeniku itd. - pogubna.
- Pri izbiri barve čelade je treba vsaj malo upoštevati tudi nasvete GRS, ki priporoča oranžno, rdečo in rumeno barvo, čeprav vemo iz fizike, da bela barva vpija manj toplote. Gre namreč za boljšo vidljivost soplezalca v steni ali pri iskanju ponesrečenca ali pogrešanega alpinista.
- Pritrditev in hkrati večjo stabilnost čelade na glavi omogoča obrazno in prečno zatiljno jermenje, izdelano iz pravega usnja ali posebej ojačanih plastičnih mas. Poskusi potrjujejo, da je najzanesljivejše jermenje oblike Y. Naloga prečnih zatilnih jermenov je, da preprečijo zbitje čelade pri sunku od zadaj. Snovi za jermenje naj ne bi dražile kože lica.
- Dvižni ščitniki za oči, zoper bleščanje, ledni drobir in prah med plezalci niso bili ugodno sprejeti. Večina pravi, da le-ti povzročajo utesnjenost glave - nekakšno nelagodno imobilizacijo.
- Posebna proti glivična sredstva, s katerimi impregnirajo notranjost čelade, zmanjšajo probleme pri posojanju čelade.

O snoveh za školjke
Navajanje podatkov o materialih za školjke plezalnih čelad lahko da zgolj nekaj utrinkov iz tehnologije trdih lupin, ne more pa dati niti enega samega odgovora na kopico zelo zahtevnih strokovnih vprašanj. Znano je, da ima nagel razvoj industrije plastičnih mas svoj začetek kmalu po drugi svetovni vojni. Kot uspešen nadomestek za svilo, usnje in nekatere zlitine so plastične mase s svojo žilavostjo, trdnostjo, majhno težo in cenenostjo prinesle nemajhen pretres. Novo, boljše je vedno dobrodošlo, toda vsepovsod se ne uveljavlja enako hitro. Plezalne čelade so izjema, ki med alpinistično opremo prednjači, saj je stara čez tri desetletja. Nekaj manj kot 26 snovi organskega porekla se je zvrstilo na seznamu materialov, uporabljenih za školjke plezalnih čelad. Vendar skupina petih snovi tvori 85% te bolj ali manj spreminjane relativne številke. Ne oziraje na različne značilnosti so pokazali in kažejo trdoživo prisotnost, tako tiste kakovostne kot one z utemeljenimi pomanjkljivostmi.
Pojavljajo se pod različnimi tržnimi in industrijskimi kraticami, četudi vemo, da so te snovi iz družine polikarbonatov, snov pod kratico ABS /acril-nitril-butadien/, poliester, različni fibri,
sprva samo tako imenovani fiberglas ter polietilen. Polikarbonati že dolga desetletja kljub oči vidnim pomanjkljivostim jemljejo prostor daleč boljšim in skoraj brezhibnim snovem. Ost graje sloni na dokazih, da so polikarbonati občutljivi na ultravijolične žarke in razna topila - že navadno lepilo z nalepke lahko taksni čeladi škoduje.
Zadnja poostrena rešeta UIAA so prav tako odkrila šibke točke snovi ABS. Namreč ko so čelado dali za nekaj časa v zmrzovalnik, je kmalu postala nenavadno krhka, že pod manjšim udarcem kladiva se je zlomila oziroma počila.
Šele s poliestrom, ki so ga okrepili s steklenimi vlakni, smo dobili hvalevreden material. Imel je eno samo napako in ta je bila prevelika teža čelade. Zato so med tkanino in matom sprejeli mato, čeprav so še dodatno osiromašili razmerje med vgrajenim poliestrom in mrežo iz steklenih vlaken.
Fiber (lat.vlakno) je znanilec nekega popolnoma novega obdobja, ki obeta lahko, močno, za alpiniste sanjsko čelado. Nakazan prihod ogljikovih fibrov, če je verjeti raziskovalnim institutom, bo dal kmalu odgovor v obliki tovrstnih čelad.
Polietilen je kemikom znan že domala pol stoletja. Zamudo med plezalnimi čeladami gre verjetno pripisati naknadnim odkritjem, ko so mu dvignili tališče in ko se je izkazalo, da nekatere smole v vlogi katalizatorja uspešno vežejo ione aluminija in titana ter mu tako dajejo večjo trdnost.
Bodočnost? Vsako leto neutrudni kemiki sintetizirajo na tisoče novih organskih snovi. Morda je ta v borovih fibrih, silikonih, aramidni plastiki ...

UIAA: Normalno uskladiščen material za čelade v razmerah z običajno sobno temperaturo mora po preteku petih let obdržati 80% svojih prvotnih lastnosti.

Koristni nasveti
- Če nosiš čelado, imej pod njo čimbolj športno ostrižene lase, saj se tako nemalokrat izogneš zoprnemu srbenju in bolečim lasnim korenom.
- Čelada mora biti pravilno zadrgnjena, ne preveč in ne premalo. V prvem primeru tišči in ovira prekrvavljenost, v drugem pa močno izgubi učinkovitost pri padcu ali stranskem udarcu.
- Čelado v načelu kupujemo na zimsko volneno kapo, v nasprotnem primeru mora na glavi plesati tolikanj, da lahko s strani na senceh vtaknemo kazalca.
- Čelada naj sega do ušes. Glede čelad, ki prekrivajo ušesa, si evropski in otoški (op. izjema je Romer) plezalci niso enotni, v strokovnih opredelitvah in UIAA ni nič določenega. Tako ena kot druga imata dobre in slabe strani : slišnost - večja zaščita.
- Čelade med plezanjem ne snemamo z glave, ker je lahko izgubimo ali pa se prehladimo zaradi oznojene ali mokre glave.
- Natrgani jermeni velevajo čimprejšnjo zamenjavo, če način pritrditve to dovoljuje.
- Tudi najbolj izpopolnjena plezalna čelada se stara in pri manjših odrgninah, ki pustijo raze, ter nenehnih udarcih, četudi brez vidnih razpok, priporočajo nov nakup po 5. do 7. letih intenzivne uporabe s približno 40 plezalnimi in visokogorskimi vzponi letno.
 

AR -25- 1987

Bine Mlač