Nika, Jana Petkovšek: Obiskovalci Šmarne gore vedo, da urejenega gostišča na tem 669 metrov visokem osamelcu na severu Ljubljanskega polja ne bi bilo brez Jožice Ledinek, ki je skrb zanj skupaj z možem Miho Ledinekom prevzela pred 35 leti.
Vedo pa tudi, da je za večino okusnih slovenskih jedi, ki jih streže prijazno osebje, zaslužna prav ona. »Veliko raje kuham, kot pečem,« pravi Jožica
in še preden odgovori, katere so njene specialitete, njena sodelavka Štefka med hitenjem skozi kuhinjo v samopostrežni restavraciji, kjer sva se usedli zjutraj kmalu po tistem, ko so lokal odprli, pove, da so Jožičini slivovi cmoki enostavno neprekosljivi.
»Zdaj nam je delo precej olajšano,« pove Jožica Ledinek zadovoljna, ker so pred dnevi uradno odprli biološko čistilno napravo, konec februarja pa so po večletnem moledovanju in prepričevanju mestnih oblasti dobili vodovod. »Ko sva z Miho prevzela Šmarno goro, tukaj praktično ni bilo ničesar. Ni bilo vode, niti stranišč. Pozneje smo uredili rezervoar za kapnico. Ker med ljudmi rekreacija še ni imela takega pomena, je bilo obiskovalcev zelo malo, dopoldne morda pet, popoldne okoli 20, zato sem jih sama lahko postregla. Tedaj so ljudje raje hodili na kremne rezine na Bled in na kavo v Portorož. Mi smo med tednom stregli samo pijačo, hrano smo pripravljali ob sobotah in nedeljah. Miha pa je bil zadolžen za vožnjo otrok iz šole ter za oskrbo s hrano in drugimi potrebščinami,«
se spominja Jožica, ki verjame, da je zdaj Šmarna gora res urejena tako, kot obiskovalec od nje pričakuje.
V svojem delu izjemno uživa, kar izžareva tudi njen vedno nasmejani obraz, in če le utegne, občasno prisede h kateri od druščin, v katerih so stalni gostje Šmarne gore, in se z njimi pogovori ali pa jo ti celo povabijo, da z njimi nazdravi ob praznovanju rojstnega dne. Nemalo je namreč takšnih, ki se odločijo svoje prijatelje na rojstnodnevno srečanje povabiti prav na Šmarno goro.
Jožica pa svoj prav posebni rojstni dan zadnjih 25 let praznuje v triglavskem pogorju. Čeprav je po horoskopu tako kot soprog Miha riba, vsako leto avgusta skupaj s prijatelji odidejo na Triglav. Prijetno druženje izkoristijo tudi za to, da Jožici pripravijo torto in ji zapojejo in nazdravijo v spomin na 23. avgust 1983, ko jo je nekaj sto metrov od koče na Doliču zadela strela in jo vrgla več metrov stran v skale. Takoj ko je Miha, ki je le nekaj trenutkov prej še videl mahajočo in nasmejano ženo, ki je njemu, hčeri Špeli in prijatelju sporočala, da koča ni več daleč, je stekel k drobni okrvavljeni ranjenki, ki ni kazala znakov življenja. A njegovo trezno ravnanje in pravilno oživljanje jo je spodbudilo, da je spet začela dihati in ob pomoči gorskih reševalcev iz Novega Sada, ki so bili tedaj v slovenskih gorah na usposabljanju, so Jožico oskrbeli, dan pozneje pa s helikopterjem prepeljali v bolnišnico. »Ne spomnim se prav veliko. Vem pa, da me je prežel občutek strahu, ko sem videla, kako Miha pomaga Špeli pri sestopanju. In da smo šli na Kredarici vremenarje vprašat, kakšno vreme se nam obeta. Dejali so, da se lahko brez skrbi povzpnemo na Triglav. Nam pa je na vrhu od naelektrenosti kar dvigovalo lase kot pojočo travico,« pripoveduje Jožica, velika ljubiteljica narave in zagovornica odgovornega ravnanja do našega planeta, ki si želi, da bi se povzpela tudi še na Črno prst in Rodico.
Ni pa ji blizu le narava, zelo rada tudi karta, še posebno tarok. In kot dobro kvartopirko jo prijatelji radi vabijo na partije taroka. Spominja se, kako so vso 900 kilometrov dolgo pot do Nordkapa igrali tarok. A hkrati v smehu prizna, da bi bilo verjetno njeno življenje precej drugačno, če ne bi živela z Miho, ki je izjemno družaben in sinonim za odlično pripravo popotovanj po Evropi, vsakoletno smučanje in pustolovščine v gorah. Na enem od takih druženj je Jožica tudi te dni, saj je s prijatelji na križarjenju po Jadranu.
Da so njihova druženja vedno nekaj posebnega, saj Miha skuha kaj dobrega, pripravijo pa tudi družabne igre in poseben program, Jožica v smehu komentira z besedami: »Zdaj smo starejši in nismo več tako nori.« Ob tem pa pripomni, da
je Miha iz nje s potrpljenjem in vztrajnostjo potegnil več, kot pa je sama mislila, da je sposobna.
»Pri 36. letu sem začela smučati. Joj, kako sem bila včasih jezna na Miho, ki me je vlekel na strmine. Bilo me je kar groza. Miha je eden redkih ljudi, ki je
ako potrpežljiv, da me je naučil smučati. In zato zdaj dobro smučam in noben teren mi ne dela preglavic.«
Od potovanj po Evropi, med katerimi so si skupaj z otroki ogledali skorajda vse države, razen Rusije, Madžarske in Bolgarije, pa ne ostanejo le bledi spomini, saj nekaj tednov po prihodu domov pripravijo značilne jedi iz krajev, ki so jih
obiskali, in si skupaj ogledajo slike in posnetke. »Prijateljstvo je nekaj neprecenljivega, nič ga ne more ustaviti,« pravi Jožica, ko pojasnjuje, da vsako leto skupaj z možem pišeta novoletne voščilnice, ki jih izdelajo v Sončku, za vse prijatelje ne glede na razmere v svetu.
»Tudi ko smo bili v vojni in ko so bile politične razmere napete, sva voščilnice pošiljala v Jugoslavijo.«
A vsaj kislih obrazov na Šmarni gori ne srečuje veliko. »Četudi greš z jezo od doma, se ta do vrha že razkadi, saj se človek med hojo v tej čudoviti zeleni naravi sprosti. Poleg tega med potjo sreča druge pohodnike, s katerimi se pozdravi in poklepeta. Tudi mladi, ki jih je zadnja leta vse več, so zelo prijazni. Odnos ljudi do rekreacije in zdravja se je spremenil. Mladim je pomembno, da so zdravi. Popije se zelo malo alkohola, predvsem pijejo vodo, sokove in čaj. Poleg tega se znajo mladi tudi pošaliti.
K oživitvi Šmarne gore je izredno pripomogla tudi jutranja radijska oddaja o rekreaciji Staneta Ureka. V hribih je res nekaj posebnega. Sam moraš priti do cilja, tega nihče ne more storiti namesto tebe. In potem si res lahko ponosen sam nase,« pripoveduje Jožica Ledinek, ki se nekajkrat na leto, predvsem ko je cesta zasnežena, tudi sama na Šmarno goro odpravi peš.
Je pa na vse, kar sta dosegla z Miho, zelo ponosna. Spoznala sta se že na gostinski šoli, všeč pa sta si postala šele v tretjem letniku. »Prej si nisva bila niti
simpatična, saj sva si šla celo na živce.« A potem je zagorela ljubezen, v kateri sta se rodili tudi dve hčeri. Njuno neizmerno veselje je zdaj že sedem vnukov. Štirje živijo v Renčah, trije v hiši v njuni neposredni bližini. »Najlepše je, ko smo vsi skupaj, a to je na žalost tako redko. Bojim se, da bodo tedaj, ko bom imela
več časa zanje, vnuki že zrasli,« pravi Jožica, ki tako prizna, da ima bolj malo prostega časa.
»Zelo rada berem, a uspem prebrati le eno do dve knjigi na leto. Rada gledam tudi filme, redno obiskujemo gledališče.
S prijatelji se dobivamo vsak teden. Pred dnevi smo skupaj prekolesarili 22 kilometrov okoli Šmarne gore. Res mi ni nikoli dolgčas.«
Njen šmarno gorski delovnik se začenja ob 5.30, ko vstane, če želi pravočasno naložiti svež kruh in druge prehrambne izdelke, gostišče na gori pa odpreti pred 7. uro. Ob kuhanju in strežbi mora opraviti še vrsto »nevidnih« opravil, kot je na primer zalivanje rož in pospravljanje. »A če to ni narejeno, se takoj opazi,« pravi
Jožica, ki je kot mladostnica med odločanjem za poklic tehtala tudi med medicinsko sestro in trgovko. »Odločitev za delo v gostinstvu je bila pravilna,« ugotovi zadovoljno. »Delo je pestro. Kuhaš, strežeš, se pogovoriš z gosti, če pa imaš vsega dovolj, se umakneš in pospravljaš,« prizna Jožica.
No, gostje jo na srečo še vedno največkrat videvajo nasmejano za šankom ali s kuhalnico v rokah, še najbolj veseli pa so, ko prisede k njim in se ji pohvalij o s svojimi lepimi doživetji ali pa se ji morda celo potožijo. Jožica namreč zna poslušati in z malce humorja tudi v temne plati življenja priklicati smeh.