Polet - Gregor Šket: V zvezi z zgodovino gorskega kolesarstva se še vedno krešejo mnenja.
Na vprašanje, kdo je začetnik terenske vožnje s kolesom, v resnici ni jasnega odgovora. Na splošno še vedno velja prepričanje, da so pionirji gorskega kolesarstva zanesenjaki, ki so se v začetku sedemdesetih let s predelanimi clunkerji podili po severnokalifornijskih hribih. Nekateri trdijo, da je že v začetku petdesetih po brezpotjih divjal Finley Scott, ki je predelal starega schwinna in ga poimenoval Woodside Bike. Če bi vprašali Francoze, bi gotovo trdili, da se je vse začelo v pariškem klubu Velo Cross, pri katerem so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zganjali šport, ki je vseboval primesi gorskega kolesarstva. Načeloma očetovstvo večina priznava Garyju Fisherju, ta je prvi izdelal robustno gorsko kolo, ki ga je opremil s tremi verižniki, močnejšimi zavorami in širšimi gumami z grobim profilom. Predvsem pa njegovo kolo ni razpadlo že po enem ali dve spustih. Fisher je bil prvi, ki je začel prodajati gorska kolesa in je za svoje izdelke jamčil z večletnim jamstvom. Zasluge imajo tudi Russ Mahon, James McLean, ki je leta 1978 uvedel izraz »Mountain Bike«, Tom Ritchey, on je začel izdelovati res kakovostne in vzdržljive okvirje. Verjetno smo še koga izpustili. A to niti ni pomembno, saj se je v resnici vse začelo že ob koncu devetnajstega stoletja.
Vojaška gorska kolesa
Z mislijo o uporabi kolesa v vojaške namene so se v osemdesetih letih devetnajstega stoletja najprej ukvarjali Francozi, ki so hoteli ustanoviti enoto, ki bi bila opremljena z zložljivimi kolesi. A so načrte zelo kmalu opustili. Tudi Švicarji so takrat že imeli vojake na kolesih. V tistem času se je med ogledom šestdnevne kolesarske dirke v New Yorku podobnega domislil ameriški general Nelson A. Miles. Takoj je pomislil, da bi bilo kolo lahko idealno prevozno sredstvo za vojake. Primerjal ga je s konjem in takoj naštel celo vrsto prednosti: nasprotno od konja se kolo ne utrudi, ne potrebuje hrane, pijače in počitka. Neupoštevajoč morebitne tehnične težave, ki jih je bilo pri kolesih iz tistega časa seveda še veliko, je bil prepričan, da so kolesa bolj vzdržljiva od konj. Ugotovil je tudi, da so kolesa precej lažja in tišja, zato bi se vojaki z njimi veliko laže približali sovražniku. Zaradi vseh teh argumentov si je Miles prislužil sloves nekakšnega patrona vojaškega kolesarjenja in je z navdušenjem podprl pobudo poročnika Jamesa A. Mossa, ki je v Missouli v Montani s sklopu 25. pehotne enote želel ustanoviti posebno kolesarsko enoto.
Temnopolti pionirji
Za poskusne zajčke so uporabili enote temnopoltih vojakov, ki so jim rekli Buffalo Soldiers. O njih je celo Bob Marley napisal legendarno pesem z istim naslovom: »Ukradeni v Afriki, prepeljani v Ameriko ...« Te enote so bile ustanovljene v šestdesetih letih devetnajstega stoletja in so se na začetku bojevali predvsem proti Indijancem. Prav ti so jim dali vzdevek Buffalo Soldiers, rekli so jim tudi Negro Cavalry, po naše črnska konjenica.
Leta 1896 so na kolesa najprej posadili osem mož, za katere so si pri čikaškem proizvajalcu Spalding sposodili kolesa, ki so z opremo tehtala skoraj petintrideset kilogramov. Moss je svoje vojake najprej poslal na štiridnevno turo do jezera McDonald. Prevozili so skoraj dvesto kilometrov po kolovozih in poteh, na katerih so premagovali blato in skale. Pot je bila pogosto tako strma, da so šli raje okoli in so s kolesi ob telesu hodili ob železniških tirih. A komandant je poskus kljub vsem težavam ocenil za uspeh, zato jih je kmalu po tem poslal še na daljšo in težjo preizkušnjo. Tokrat so vojaki v šestnajstih dnevih s kolesi prevozili in prehodili skoraj tisoč tristo kilometrov. Med drugim so obiskali Yellowstone, kjer je nastala tudi njihova najbolj znana fotografija. Poročnik Moss je bil tudi tokrat zadovoljen. Pri svojem pozitivnem poročilu ni upošteval predrtih zračnic, želodčnih težav, izčrpanosti, mraza, vetra in drugih oblik trpljenja. V svoji glavi je že koval podvig vseh podvigov. Naslednje poletje so se vojaki podali za še današnje čase nepredstavljivo pustolovščino – iz Missoule v Montani so napotili v St. Louis v Missouriju. Pedale so navijali štiriintrideset zaporednih dni, prevozili so dobrih tri tisoč kilometrov, v povprečju so na dan premagali devetdeset kilometrov, njihova povprečna hitrost je znašala približno deset kilometrov na uro. Upoštevajoč slabo opremo, težaven teren in strme klance, je to podvig, ki je primerljiv z današnjo kolesarsko dirko po Franciji. Verjetno bi se jim priklonili tudi udeleženci RAAM-a, vsakoletne dirke, ki brez postanka poteka čez Ameriko. V članku, ki so ga o njihovi avanturi objavili v Army & Navy Journalu, so citirali tudi poročnika Mossa: »Ta pot je potrdila moje domneve, da ima kolo svetlo prihodnost kot vojaško prevozno sredstvo. Ne glede na vreme in slabe ceste in stezice smo na dan prepotovali več kot devetdeset kilometrov. In na koncu poti smo vsi v odlični kondiciji. Sedemnajst uničenih pnevmatik in pol ducata zlomljenih okvirjev je posledica našega podviga. A vse to je nepomembno v primerjavi z vsemi drugimi pozitivnimi opažanji. Potovali smo več kot dvakrat hitreje kakor konjenica ali pehota in to za tretjino njihovih stroškov.« A vseeno je ostalo le pri teh treh poskusih. Moss namreč ni upošteval, da je vseeno bolje, če izčrpava konje kakor vojake. Tako dolgotrajno navijanje pedalov je namreč zelo naporno in vojaki na cilju niso bili za nobeno rabo.
Sodobni posnemovalci
Leta 1974 je deset kolesarskih zasvojencev počastilo spomin na Buffalo Soldierje. Čez dobrega tričetrt stoletja so se pod vodstvom profesorjev Pferrona Dossa in Richarda Smitha, ki sta na univerzi v Montani vodila oddelek za študije temnopoltih prebivalcev ZDA, podali na njihovo pot. »Šele ko smo pedalirali po njihovih sledeh, smo lahko spoznali vso veličino njihovega podviga. Vozili smo po precej boljših poteh, s precej boljšo opremo in si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, kako je bilo pred več desetletji s kolesi, ki v svojem bistvu še zdaleč niso bila zasnovana za takšen namen,« je pozneje zapisal profesor Doss.
Še danes so temnopolti vojaki kolesarji navdih številnim gorskim kolesarjem. Tisti najbolj vneti se še vedno podajajo na njihove stezice. Eden izmed njih je tudi Švicar René Wildhaber, ki nima po naključju divjaštva v svojem priimku. Včasih je bil eden najboljših evropskih spustašev, zdaj se ukvarja z različnimi kolesarskimi izzivi, ki vsebujejo tudi dobro zgodbo. Tako se je pred časom navdušil nad zgodovino gorskega kolesarstva in prekolesaril del trase, ki so jo pred dobrim stoletjem predelali Buffalo Soldierji. »To je bila vožnja h koreninam. Divjanje po tistih stezicah z novodobnimi kolesi je ena sama poezija,« je svoje vtise strnil Wildhaber.
Zato Buffalo Soldiers po mnogih merilih veljajo za prve prave gorske kolesarje. Za prve, ki so na lastni koži občutili vse čare, veselja, užitke in tudi tegobe in napore tega športa. Oni so prvi, ki jim je kri hitreje stekla po žilah, ko so vijugali po neokrnjeni naravi, v tisočih šteli kaplje znoja, ko so potiskali kolesa proti vrhu prelazov, preklinjali, ko so se do gležnjev pogrezali v blato, in bentili, ko se je iz zračnice zaslišal tisti zoprni šum pssssss ...
Gregor Šket