Grega Kofler: 18 let (1995) je bilo že od tega, ko smo prvič prišli v »meko« alpinizma, ...
... takrat res še rosno mladi in totalno neizkušeni, smo pod vodstvom izkušenih nekateri pri 15 letih drugi malo starejši pristopili na vrh, vsaj za Evropejce najvišje gore.
»Meko« sem od takrat do danes obiskal samo še trikrat, z dobrimi nameni pogledat, kaj je to pravi alpinizem ponovno davnega leta 2003, ko nam ni uspelo nič, doživeli pa to da smo izmučeni iz doline pristopili po 9h t pretežkimi nahrbtniki do bivaka Argentiere, saj ni delala gondola na Grandes Montes. Prespali in doživeli nočni snežni vihar, zjutraj pa nas je na področju Courtov, zajel za povrhu še mali snežni plaz in »odprava« je bila končana. Ko gledam za nazaj smo že od začetka ves čas vlekli napačne poteze, vendar je temu botrovala neizkušenost.
Tretji obisk se je zgodil po 15 letih prve osvojitve Mont Blanca, ko smo člani matičnega društva, pomagali na vrh MB-ja pristopiti pobratenem društvu iz Prekmurja in če se ne motim, je vsaj polovici članov uspelo pristopiti na vrh. Vreme pa je bilo himalajskih razsežnosti. Izredno močan veter in peklenski mraz in to sredi poletja.
Končno so prišli časi tudi za plezarijo in vedno bolj se sprašujem, kaj smo počeli prej. Kaj je botrovalo temu, da sedaj pri 33 ugotavljam, da smo bili v meki premalokrat in to veliko premalokrat. Sam vidim da človek z leti postane vedno bolj racionalno bitje, k temu pa te prisilijo življenske razmere predvsem pa čas, ki ga nimaš na pretek, tako kot v študentskih letih. Ko gledam nazaj mi vedno bolj ni jasno, kako sem lahko med počitnicami preživel skoraj štiri tedne na morju, ko pa sem po duši planinsko bitje, vendar tako je bilo, zamujenega pa še vedno čisto nič.
Spomladi nam je tabor padel v vodo, saj nekateri niso dobili dopustov in smo vse skupaj prestavili na jesen. Glede na to da je bil to tabor AO mi je malo žal, da sva bila tam samo dva, vendar sva se vseeno imela fantastično, kljub ne najboljšemu vremenu. Žal mi je tudi za Miha, Jerneja in Mateja, ki so si ravno tako želeli pa potem nekateri niso dobili dopusta, Mihu pa je tudi skočilo v križ in je zaradi tega ostal doma. Letos sva se v Šlosarski ponovno po dolgem času navezala na štrik, kjer sva obujala stare vragolije v Steni in upal sem, da bo tudi v Franciji tako, a na žalost je prišel tisti križ.
25. 9. sva z Matjažem šibala po padski nižini proti hribom in bilo je kar vroče tudi do 24 °C, videlo se je tudi kako od juga počasi prihaja vlažna masa. Ko sva prišla v Cham, je bil pogled na Chamoniške špice res izvrsten in upala sva tudi, da bo v naprej vsaj malo tako, vremenska napoved pa ni obetala najboljšega. Prespala sva v hostlu Alpenrose, ki ga upravljajo Korejci. Morem priznat, da se lahko pred Barbarinem hostlu v Mojstrani skrije. Tako da tudi v mekah turizma ni vse naj naj. Popoldne sva odšla tudi na gorniški urad preverit tudi kakšne so kaj razmere v hribih, tako da sva se potem tudi lažje ozirala za plani. Po obisku urada pa se snidemo še z Martino, ki nama da še malo vodniške literature, z Nicotom pa potem hitro šibata naprej v Verdon.
26. 9. sva bila odločena da greva v hribe, kljub slabemu vremenu. Vrh Midija je bil zabasan že ob osmih zjutraj. Gor šibava z drugo gondolo in nisva zamudila čisto nič, saj sva predhodno kar nekaj časa iskala kakšen free parking in le tega našla pri nekem hotelu, kamor sva šla vljudno vprašat, če lahko parkirava. Z 270 višinskih metrov na minuto šibamo z gondolo na več kot 3700 metrov. Ravno pravšnja hitrost za aklimatizacijo. Zunaj je totalna megla, preko telefona sem hotel dobiti koordinate od bajte Cosmique, da bi jih vnesel v GPS, a zaman. Vedel sem,da če se zgubiva na gmotah ledenega pokrova Valee Blancha ne bo najbolje, tako da sem preden sva odšla markiral vsaj pozicijo Midija. Iz tunela stopiš na ozko snežno-grebensko rez in ker je bila megla se ne vidi nič, niti nimaš občutka, kaj je pod tabo. Padec pa dejansko pomeni prikotalitev do srednje Midijske postaje na 2300 metrih. Kočo sva potem našla skoraj BP, saj je »steza« po ledeniku kar uhojena.
Prvotni plan za ta dan je bil preplezati centralno smer v Esperon de Cosmique (skala: 6a, 130 m) in potem po grebenu nadaljevati naprej na Midi (4c, M3, 150 m). Dve ure sva bila v koči, dejansko se ni videlo nič potem pa se je odprlo, tudi pogled na Triangel v MBduT (Mont Blanc du Tacul) je bil prvovrsten. Izkoristiva luknjo in šibava »samo« v greben, a se že takoj na začetku tudi ponovno zapre, tako plezava ves čas v megli, tipajoč proti vrhu. Kar mrzlo in če bi ta dan plezal v plezalkah prvotni plan bi zagotovo pomrznil. Greben je bolj užitkarske narave in ravno primeren za take razmere, saj se vsaj malo vidi, ko je vmes skala. Šibava nazaj po megli do bajte, na lastno večerjo in potem že ob osmih ajat.
27. 9. imava že za peto uro naročen zajtrk. Pojeva, vendar je bila zunaj ponovno megla, sva že kar malo nervozna in zato greva še za dobro uro nazaj v posteljo. Plan je bil plezanje smeri Chere gully (II,4, 350 m) v Tringlu in pristop po grebenu naprej na vrh MB du Tacul. Ko vstaneva se zadeva spuca, zato se hitro uštimava in ob devetih kot prva vstopiva v smer. Razmere vrhunske, smer pa kar plezana, saj ima vodniški značaj. Tudi varovališča in spusti so lepo urejeni. Plezava in uživava, malo je sicer mraz, a nič ne de. Proti vrhu se ponovno zapre za kakšno uro in pade odločitev, da se nazaj spustiva in da ne greva na vrh. Ko pa prideva dol se začne ponovno pucati in kasneje, ko pristopava po grebenu na kočo je že skoraj jasno. Nimaš kaj, vreme je pač vreme; bo vsaj kaj za naslednjič.
Na bajti gruntava ali bi ostala še en dan, če bo tako vreme ali greva po planu. Odločiva se za plan in se odpeljeva v dolino. Zaslužen pir pa popijeva kar ob avtu na ulici, ker imava še zaloge iz Slovenije.
28. 9. delava po planu, sicer pa za ene pol ure zaspiva bujenje. Spakirava iz hostla in se zapeljeva na parkirišče spodnje postaje žičnice Brevent, ki pa seveda v tem času ne dela. Peš jo maširava pod istoimensko goro. Pred nama je dobrih 1300 višincev pristopa, saj se smer prične šele na ok. 2350 metrih izhodišče pa je na 1030 metrov. Potrebujeva okoli tri ure kar prijetnega tempa, da sva pod smerjo in Matjaž malo potarna da je »sfukan«, čeprav kasneje v smeri ne kaže tega. Meni malo pade mrak na oči, na vstopu v najino smer vidim tri modele. Si rečem, če sem imel že dva dneva meglena, pa naj ne bo še tretji dan plezarije ena kuzlarija, vendar se na koncu kar dobro izide. Malo priganjam, da se hitro napraviva in greva kar spodaj, da jih bova čim preje prehitela. Prvi že plezal prvi raztežaj, brez čelade, ko na detajlu užge in poleti ok. 8 m. Padec je zgledal kar grd in sreča je bila ta, da je imel na hrbtu nahrbtnik, ki mu je preprečil da bi z galvo užgal v nepremehek granit.
Izkoristiva situacijo. Oni zgoraj ne more in oni sami ponudijo, da šibava naprej (itak bi) in pri tem še poprosijo, če jim na detajlu podaljšam komplet, tako da bo lahko vpel. To postorim, šibam na prvo varovališče in povarujem Matjaža, ki prileti za mano. Plezava smer Voie Frison-Roche v gori Brevent z oceno 6a, 200 m. Res prava klasika, užitkarsko plezanje v granitu in vse skupaj malo spominja na Paklo. Kombinacija našega plezanja in plezanja po pokicah si sledijo drug za drugim, za nagrado pa na vrhu dobiš še prečudoviti raztežaj 5c, ki ne pusti ravnodušnega. Sedaj resnično vem zakaj Francozi tako jamrajo, ko pridejo v naše hribe.
Sestop je bil lagoden in hitro se znajdeva pri avtu. Ko pod streho pijeva pir že malo porosi, šibava kupit še par spominkov in piči kuči, ker je bila nedelja zelo slaba po napovedih in temu je bilo res tako.