Matej Kovačič: Odprava se je končala brez nove smeri in vrha. A v visokih hribih so zelo pomembne izkušnje, ki se jih da dobiti le tam in z Nejcem ...
Cilj: JZ stena Broad Peaka
Z Nejcem Breščakom sva se pridružila slovenski alpinistični odpravi Karakorum 2007, ki jo je vodila Irena Mrak. Cilj odprave je bil normalni pristop na Broad Peak (8047 m), z Nejcem pa sva želela splezati prvenstveno smer v njegovi JZ steni.
Proti Pakistanu smo odšli 23. avgusta. V Islamabadu smo prespali le eno noč in se res hitro, po urejenih formalnostih, odpravili proti hribom. Vožnja po Karakorum highway, zasute ceste do Askol ter dostop do baze so nam polnili naslednje dni. Glavnina odprave je odšla do baze, z Nejcem pa sva še z dvema nosačema zarila pod JZ steno ter postavila ABC pod ledenikom. Naslednji dan sva se prebila čez ledenik in pod steno na višini 5600 metrov postavila šotor kjer sva prespala. Zjutraj sva v snežnem metežu mimo ABC sestopila v bazo.
Sledili so aklimatizacijski vzponi po normalki. Tako smo skupaj z Dragom in Francem postavili T2 (6200 m). Po enodnevnem počitku v bazi sva zgodaj zjutraj spet krenila iz baze, na T2 pobrala še nekaj opreme in končno postavila šotor nad običajnim T3, na seraku na višini 7100 metrov. Tako sva se v enem zamahu povzpela za 2300 višinskih metrov. Prespala sva in zjutraj spet v slabem vremenu sestopila v bazo.
S tem sva zaključila z aklimatizacijskimi vzponi in se po nekajdnevnem počitku v bazi spet odpravila v ABC pod JZ steno. Zaradi čakanja na stabilno vreme sva tam prespala dve noči in nato zgodaj zjutraj preko ledenika prišla do šotorčka, ki sva ga prestavila v zavetje velikega seraka (6000 m).
Naslednji dan sva začela ob enih po polnoči plezati med seraki ter nad njimi prečila desno v osrednji del stene. Ko se je zdanilo me iz gaženja v polsnu zbudi krik:Plaz!«, ki pride iz Nejčevega grla. Beživa iz vpadnice in ko noge in pljuča ne morejo več, padeva po tleh. Glavnina plazu gre mimo in le snežni piš naju opozori, da je šlo za las. Prečiva desno med ledeniškimi razpokami proti Kazahstanski smeri, kjer se nama teren zdi varnejši. Potem zagaziva naravnost navzgor proti ciljnemu seraku. Sneg je nepredelan in že od zgodnjega jutra gaziva. Sonce pa neusmiljeno žge. Nejc nekoliko zaostane zato prečim rahlo v levo kjer je malo ravnega prostora in ga počakam. Gaženje nama pije moči in ko pride do mene se odločiva, da bo to mesto novega bivaka.
Skopljeva polico za šotor in ga postaviva. Sva na višini 6700 metrov. Nejc bruha in barva njegovega obraza je violična. Trese ga mrzlica kljub temu, da sonce pripeka. Oceniva, da ima sončarico. Zjutraj bova morala sestopiti. Prespiva vetrovno noč in zjutraj je začuda Nejc počuti bolje. Odločiva se za nadaljevanje. Pospraviva in nadaljujeva proti seraku, kjer bo po predvidevanjih ključ smeri. Spet gaziva v sončni pripeki. Ko se bljižava seraku pa se sneg spremeni v led in na konicah derez in cepinov plezava naprej. Zaplezava na skalnati grebenček na višini 7100 metrov. Kuhava in na glas razmišljava kako naprej. Prepočasna sva, saj je vremenska napoved za naslednje dni spet slaba. Gaženje nepredelanega snega in sonce sta nama izpila moči in odločiva se za sestop.
V nedogled morava sestopati z obrazom proti steni in po dveh dneh sva spet v ABC in naslednji dan v bazi. Po sedmih dneh sva spet med prijatelji, izmučena, shujšana, a cela.
Ker se odprava končuje Nejc po nekaj dneh počitka poskusi solo vzpon po Normalki, a ga slabo vreme zavrne že nad T2. Sam se, še z nekaterimi člani odprave odločim, da prestavim odhod domov in prav tako po Normalki poskusim priti na vrh. V prvem poskusu pridem še z dvema Avstrijcema na višino 7500 metrov, a zaradi sneženja obrnemo.
Sledi obdobje slabega vremena, ki se konča 8. avgusta. Takrat še zadnjič poskusimo Irena, Mojca, Ludvik in jaz. Na T3 ugotovimo, da manjka kar nekaj opreme, ki nam jo je očitno nekdo ukradel. Ludvik in Mojca pogrešata puhovke, gore-tex komplet, rokavice, protektorje, očala in se odločita, da ne gresta naprej. Z Ireno pa se dogovoriva, da bova štartala ob dveh zjutraj in poskusila v enem zamahu proti vrhu.
Ob dogovorjeni uri zagazim v napihan sneg. Zunaj je mrzlo a na nebu so zvezde. Irena mi z nekaj zamude sledi, a kmalu se njena čelna svetilka obrne nazaj proti taboru. Nadaljujem sam in kljub nenehnemu gaženju me dan ujame že visoko pod mestom za T4. Prečim med seraki na pobočje, ki vodi na sedlo v vršnem grebenu. Občasno gazim tudi do pasu a kljub temu nadaljujem. Končno splezam na sedlo in pred mano je vršni greben, ki me preseneti z veliko dolžino in izpostavljenostjo. Nenadoma se mi udere pod nogami in že bingljam na fiksu, pod mano pa noro strma stena, ki pada 2000 metrov na Kitajsko. Komaj se skobacam na greben. To se še dvakrat ponovi in ko moram uporabiti vse možne zvijače, da zlezem nazaj na greben imam dovolj. Blizu 8000 metrov se obrnem in se odločim za sestop. Ura je štiri popoldan in dneva bo kmalu konec.
Sestop je zgodba za sebe saj zaidem in moram bivakirati na 7400 metrov brez vsake opreme za bivak. Pojavijo se halucinacije in naslednje jutro nekako najdem T3. Sestopam naprej, sledi še en bivak na 5500 metrov in tretji dan zjutraj pridem v bazo, kjer me naš kuhar Ali samo debelo gleda. Leta 1996 je na mestu mojega prvega bivaka umrlo pet korejskih plezalcev, ki so naredili isto napako v sestopu kot sam. Veliko sreče in dobra fizična pripravljenost sta me ohranili pri življenju.
Odprava se je končala brez nove smeri in vrha. A v visokih hribih so zelo pomembne izkušnje, ki se jih da dobiti le tam in z Nejcem bova zagotovo še rila po himalajskih stenah.
Podprli so naju: Občina Ivančna Gorica, Adria Mobil, Krka, Gornik, Unicommerce, Trimo, Krka d.d., Adria Mobil d.d., Študentski servis Posavc, Triglav d.d., Mid d.o.o., Kocjan Stane s.p., Topos d.o.o., CGP d.o.o., Zarja d.o.o
Matej Kovačič