Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: ... v koronavirusnem letu 2020
Leta 2009 sem izdala pesniško zbirko
Gora je moja muza, odtlej pa pesmi nisem več objavljala, čeprav sem jih nekaj še napisala. Številni pozivi, naj na spletu in druž(a)b(e)nih omrežjih objavljamo to in ono, ker svojih stvaritev ne moremo predstavljati v živo, bralci, poslušalci, gledalci pa kljub omejitvam zaradi epidemije potrebujejo kulturo, so me izbezali iz mojega pesniškega skrivališča.
Na letošnji dan poezije sem v spletnem dnevniku objavila nekaj pesmi, primernih za ta dnevnik in te koronavirusne čase.
POTA IN BREZPOTJA
Razločno začrtana pota
nas vodijo v gôre, planine,
a tja v nedosežne višine,
v višine se pnejo stečine
brez znamenj, kaj prav je, kaj zmota.
Enako je v glavah, v dolini:
smeri nam povejo konfini,
povejo, a niso edini –
srce ve, kje prava je kota.
BURJA
Ko burja nad Krasom se znese,
prepiha te prav do obisti,
zmikasti te in te očisti,
očisti, da nisi več isti.
Turobne ti misli odnese,
navlako iz duše odpiha,
da znova z lahkoto zadiha,
zadiha, da pot do navdiha
pod jarkim spet soncem odpre se.
NEBO POTUJE
Oblak za oblakom odpluje,
zbeži spred oči proti vzhodu
in sonce se proti zahodu
pomika po lilastem svodu,
toplota se, luč oddaljuje.
Po prašni vijugasti cesti
kdaj vedra, kdaj v družbi bolesti
se trudim vsaj nekam prilesti ...
Nebo pa nad mano potuje.
NE VDAM SE
So dnevi, ko moram oditi
iz sobe, iz sebe, uiti
strahovom, skrbem in tesnobi,
ki čutim jih v sebi in v sobi.
So dnevi, ko hočem verjeti,
da moram in morem začeti
na novo, nočém ne, le zóram,
spoznanju, da morem in moram.
Ostanite zdravi!