Gore in ljudje: Vedel sem, da se bodo te zgodbe končale okoli novega leta, vendar si nisem mislil, da bo prav to zadnji izlet. Zgodba ni moja, sem le del nje. Zapisal sem jo prosto po prešernem dnevu, zato so možne tudi netočnosti.
Gore so lahko tudi družabne
»Tale pa ni bil kar tako, po moje ga bova ponovno srečala nad pastirskim stanom, ko se bo že vračal.« Bil bi videti navaden planinec, če ne bi bilo na njem nekaj nenavadnega: nosil je posebno majhen nahrbtnik. Toliko bolj, kot je človek pripravljen, toliko manjši nahrbtnik potrebuje. Najina sta bila večja … in začela sva pol tako hitro. To bo dan za rekorderje. Najbolje, da pripravim svinčnik in papir, zapisal si bom nekaj najboljših časov.
Na Malem polju pritečeta nasproti prva dva. »Ali je danes kakšna tekma?« »Ne, ne.« »Koliko pa sta potrebovala do koče?« »Dve uri.« »Od Kovinarske?« Od staj.« »Bomo videli, kdo bo danes najhitrejši.« »Ja, midva! … Pravzaprav bo danes eden še hitrejši.« »Kdo pa?« »Ivan Šavs iz Preddvora. Uro in petnajst, uro šestnajst sta potrebovala s sinom poleti od staj. Danes bo potreboval dve uri.« »Od Kovinarske?« »Seveda.«
»No, take ljudi pa se bolj razveselim, kot če bi srečal kakšnega Kučana.« »Ta nama je enkrat obešal kolajno okoli vratu.« Gotovo bi se tule v Krmi bolj razveselil Janka Rekarja kot kogarkoli od politikov. Bil sem vztrajen in na koncu le povesta svoji imeni: »Marjan Šebenik, in Janez Udovič. Za nama in z nama pa smučata še Darko Kristan in Janez Potočnik. Saj ju poznate?« Svinčnik obmolkne, noče več pisati. Od sopotnika si sposodim rezervnega.
Boštjana, s katerim hodiva skupaj, nehote spustim predse. V strmini pod stanom diham na škrge, zame ima ritem prehiter. Pred brunarico je mrzla senca, prvim žarkom se nastaviva tik za in nad njo. Miže zrem v sonce, ko nekdo ugasne svetlobo. Ob enajsti uri dopoldan je sonce pravkar zašlo za goro! Tako nizko potuje po nebu, da se je iz škrbine premaknilo za vrh Tosca.
Prisiljen sem gledati naokoli, kaj se dogaja. Tako vsaj nisem zgrešil Ivana. Na prvo ogovarjanje se ne zmeni. »Je šlo v manj kot dveh urah?« »Dve uri in dve minuti. Saj ni šlo za tekmo.« Vem, da me to ne sme zapeljati v prehitro hojo. Počasi prideva v pogreto pobočje, počasi slačiva kos za kosom obleke. Iti zadnji ima dobro lastnost: nihče več te ne more prehiteti.
Naslednji sestopajoči je na vrh prišel v štirih urah. Sem razumel prav, da je z vrha potreboval do Kredarice samo pol ure? Sandi z Bleda je pozimi redni gost Krme. V zadnjem mesecu dni je iz Zgornje Radovne gazil pet ur in pol. Ugotavljam: točno do tu sem prišel prejšnji četrtek. Poročam: veliko avtov je na parkirišču, kakšnih sedemindvajset. »Ob petih in pol zjutraj jih je bilo spodaj že sedem.«
Za nama se pojavi smučarska trojica. Najhitrejša drsa smuče navkreber z nasmeškom na ustih. Pozabim jo vprašati po imenu. Od nekdaj vem, da se je treba paziti tako navitih žensk. Hitro se lahko pripeti, da jih moški ne ulovi več. Kaj pa potem? Pustim, da me skozi sončna očala ponovno poboža sonce po očeh. Lažje dobim pravilen ritem in ponovno lahko sledim svojemu tovarišu.
Naslednji prišlek je natančno iz južnega Londona. Preden sem se spomnil, da bi ga slikal, je že poniknil v globino. Pet minut za njim nekdo skrbno sestopa s cepinom v roki. Ta pa že ni bil na Triglavu. Ko si čez pet minut zapisujem Billovo ime, Škot iz Aberdeena ugotovi: »A, tudi Derika ste srečali. Oba sva bila na vrhu.« Dogovoriva se, da njegovo sliko pošljem njegovi ženi v pozdrav.
Zadnjo strmino v Tonkini družbi preletijo Joža, Vinko, Irena, Slavko in Franci. »Pridite kdaj v nedeljo na Kriško.« Ko vidim zadovoljne ljudi, polne energije, se mi nikamor več ne mudi. Danes se bom nagovoril za vse samotarske Kredarice nazaj. Po klepetu premočno pospešim za sopotnikom. Ponavadi mi je pomagalo žvižganje, tokrat le zelo kratek čas. Zagledam vetrnici in rad bi obdržal enak ritem. Pomagalo bi mi nekaj živalske moči. Neverjetno, s kakšno močjo lahko zatulim!
Mojega močnega zvonjenja posadka koče ni slišala, poleg tega je danes zvonilo veliko ljudi. So pa ljudje razločno slišali moje rjovenje. Rjutje sem nekajkrat poizkušal že med potjo, a nikoli nisem bil tako utrujen, da bi bil dovolj sproščen … klepetam, klepetam. Zunaj je prelepo, a sem raje v družbi. Tu gori vedno postrežejo z dušo, še posebej pa prija kava. Izvem, da sva nekje med potjo zgrešila še enega rekorderja, Boruta Slapernika. Bil je z Janezom Jagrom.
Ljudi za slikat je dovolj. Blaž in Renata sta golobčka dva, z njima sta telefonist Rudi in psička Lina. Silja je ponosna na sina, ko je z očetom prišel z vrha. Ne vem, ali sem pred goro slikal moža z Mijo ali Mijo z možem. Sonce se je pomaknilo na drugo stran gore. Ne samo ljudje, tudi rob sence pred kočo se je hitro premaknil proti dolini. V koči jih je ostalo le nekaj. Na koncu sta se v fotografiranje dala prepričati še Darko in Maja.
Jasno je bilo, da se v taki družbi napne vse sile tudi v sestopu. Z Vrha nad Snežno konto se ognem le skalam, potem pa juhuhu, naravnost navzdol. Pete poletijo hitreje od zadnje plati in … S spodnjo trojico se srečamo z očmi. Za vsak slučaj se umikajo. Obdržim pravo smer in se na prvem napihanem snegu postavim pokonci. »To pa je bil adrenalin, kajne?« Adrenalina ne sme biti, da se dobro izteče. Iztek pa tudi ni bil vprašljiv.
Boštjan ve: »Od zgoraj nisi mogel videti ledu, od spodaj pa se je lepo svetil.« Kmalu srečava zadnjega, ki ga vprašam po imenu. »Kdo pa ste vi, ki sprašujete? … Iztok z Viča,« ponovi za menoj, ker mu povratna informacija nič ne pove. Slikam. Z ostrim glasom se pozanima: »Ali lahko prosim izvem, zakaj slikate?« »Če vam ni prav, lahko sliko takoj izbrišem.« »Ne, ni treba.« Peter iz Ljubljane je eden redkih, ki je vpraševal, kdo sem in zakaj slikam. Dan ugaša in videl še bo, ali gre do vrha Kalvarije.
Zadnje sončne žarke ujameva tik pod mejo dvatisoč metrov, prvi lunin krajec pa tik nad zgornjim robom Krme. Končno sva na cesti! Nasproti primarširajo pohajkovalci na smučkah. Ni videti, da bodo šli daleč ali visoko. »Tvoj kolega pa je šel, kot bi se strgal z verige.« Ker niso nikdar srečali resnično hitrih. Njim se je zdelo hitro, a sva do avta porabila enako časa, kot ga je Ivan za svoj vzpon. Parkirišče se je že izpraznilo. Tisti resnični ljudje, ki sva jih srečavala danes, so že na poti domov.
Danes v velikih mestih vse več ljudi strahotno trpi zaradi praznine in zdolgočasenosti. Živijo, kot da bi čakali na nekaj, kar se ne bo nikoli zgodilo. Filmi, televizija, razvedrilni športi in razburljivi politični dogodki jih sicer lahko za nekaj časa zmotijo, vendar se morajo, izčrpani in razočarani, vedno znova vračati v puščavo lastnih življenj.
(Carl G. Jung in soavtorji, Človek in njegovi simboli)
Iztok Snoj