Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Eden najbolj slovenskih osemtisočakov
vetovno pozornost je 8167 metrov visoki Daulagiri pritegnil že na začetku devetnajstega stoletja, ko je angleški poročnik Webb s preprostimi meritvami iz indijskih nižin ugotovil, da je vsaj tisoč petsto metrov višji kot južnoameriški Chimborazo. Ta je v tedanjih časih veljal za najvišjo goro sveta. Sloves najvišjega je po teh meritvah prešel na Daulagiri; obdržal ga je skoraj petdeset let. Šele sistematične angleške meritve Himalaje so v drugi polovici devetnajstega stoletja odkrile Everest in šest drugih vrhov, ki so po višini presegli Daulagiri. Skoraj sto let pa je še moralo preteči, preden so se pod goro pojavili prvi ljudje z namenom, da raziščejo pot do vznožja gore in se skušajo tudi povzpeti na njen vrh.
Bela gora ali Belo gorovje, kar v prevodu pomeni Daulagiri, je bila do leta 1950 povsem neraziskana predvsem zato, ker je bil Nepal do tedaj zaprt za tuje obiskovalce. To ni samo en vrh, ampak približno šestdeset kilometrov dolga in petindvajset kilometrov široka gorska skupina v centralnem delu nepalske Himalaje. Zanimanje za gorovje in predvsem za njegov najvišji vrh je po odprtju nepalskih meja silovito naraslo. Za raziskovalce in plezalce so bile sila dragocene fotografije gorovja, ki jih je leta 1949 z letala posnel švicarski geolog Heim in jih prinesel v Evropo. Do tega leta človeku kljub številnim poskusom še ni uspelo stopiti na vrh nobene od štirinajstih gora, ki na Zemlji segajo več kot 8000 metrov visoko.
Argentinec slovenskega rodu
Francoski odpravi pod vodstvom Mauricea Herzoga je leta 1950 prvi uspelo pridobiti dovoljenje za raziskovanje in plezanje na tem zanimivem in neraziskanem območju. Po začetnih ogledih so se zaradi zahtevnega pristopa do vznožja Daulagirija raje odločili za sosednjo Anapurno. Tri leta pozneje se je švicarska odprava pod Lauterburgovim vodstvom približala Daulagiriju po zahtevni dolini reke Myangdi in se gore lotila prek severnih pobočij. Dosegli so zgornji rob značilne skalne tvorbe, poimenovali so jo Hruška, na višini 7400 metrov, potem pa odnehali. Naslednje leto, v drugem poskusu osvojitve mogočnega vrha, pa je na njenih pobočjih že plezal prvi himalajec slovenskega rodu.
Življenjsko pot Dinka Bertonclja je začrtala vojna. Leta 1944, ko je bil star komaj štirinajst let, so pred njim, pred njihovo hišo na Jesenicah, ubili očeta. Še otrok, ne kriv ne dolžan, predvsem pa ne vedoč, za kaj gre, je leto kasneje emigriral in se čez nekaj let znašel v argentinskih Barilochah. Mestece v Andih je postalo njegov drugi dom. V gorah nad njimi pa se je tako izpopolnil v plezanju in smučanju, da je pritegnil pozornost polkovnika Francisca Ibaneza, vodje prve argentinske himalajske odprave, ki si je za cilj zadala Daulagiri. Povabil ga je v moštvo. S posredovanjem predsednika Perona je po hitrem postopku dobil argentinsko državljanstvo, spomladi leta 1954 pa je odprava že odšla na pot.
Gore so se lotili po isti smeri kot Švicarji. Dobro so napredovali in vrh Hruške (7400 metrov visoko) postavili tabor šest. Prostor zanj so si dobesedno razstrelili. V strmi steni so z eksplozivom in serijo manjših detonacij pridobili prostor za dva šotora. Vojaško vodena odprava je pač po svoje poskušala rešiti problem, ki ga je pred njih postavila gora. Kaj takega se v Himalaji k sreči nikoli ni več ponovilo. Na višini 7500 metrov so postavili še en tabor in z njega odšli proti vrhu. Presegli so že višino 8000 metrov, a morali zaradi dolgega in zahtevnega grebena še enkrat bivakirati. Od najvišje točke gore so jih ločile le še tri ure nezahtevnega vzpenjanja po položnem grebenu. A čez noč je izbruhnil vihar in novozapadli sneg jih je prisilil k vrnitvi. Razočaranje, da so morali odnehati tako blizu vrha, je hitro preglasila skrb, ali bodo imeli še dovolj moči za sestop.
Vračanje se je sprevrglo v pravo dramo, v kateri jim je vodjo Ibaneza kljub hudim ozeblinam le uspelo spraviti v bazo. A dolga senca gore jih je spremljala ves čas zahtevne vrnitve v civilizacijo. Zdravnik odprave, ki je bedel nad Ibanezovim zdravjem, je bil vse bolj zaskrbljen. Ozebline, gangrena, izčrpanost. Preostali člani se sploh niso zavedali resnosti vodjevih zdravstvenih težav. Končno so le dosegli Pokaro, od koder so Ibaneza z letalom prepeljali v katmandujsko bolnišnico.
Nekaj dni kasneje jih je v Pokari dosegla šokantna vest, da je Ibanez v Katmanduju umrl. Zdravniku odprave se je kljub požrtvovalnosti in nenehni skrbi za bolnika zaradi občutka krivde omračil um. Vsi člani odprave so odšli v Katmandu in se še enkrat poslovili od vodje. Tam so se srečali s Hillaryjem, ki se je vračal z odprave na Makalu. Na poti nazaj v Argentino se je Dinko za nekaj dni ustavil v Delhiju in tam spoznal vdano redovnico albanskega rodu, ki je skrbela za številne reveže indijskega glavnega mesta. Imenovali so jo Mati Tereza …
Naslednja leta so se na Daulagiriju zvrstili poskusi še štirih odprav, a nikomur ni uspelo priti više kot Argentincem. Končno je verigo neuspehov prekinila močna mednarodna odprava pod vodstvom Švicarja Maxa Eiselina. V njej so sodelovali plezalci iz Švice, Avstrije, Nemčije, Poljske, ZDA in Nepala. Eden od prvopristopnikov na vrh, Avstrijec Kurt Diemberger, mi je v enem od pogovorov na pol v šali, na pol zares zatrjeval, da je bila odprava nekakšen zametek današnje evropske skupnosti. Bila je tudi tehnično dobro podprta, saj je plezalce in večino opreme na višino 5600 metrov prineslo malo letalo pilatus, ki ga je vozil legendarni švicarski gorski pilot Emil Wick. Na enem zadnjih oskrbovalnih poletov se je ob pristanku na ledeniku sicer raztreščilo, a pilot je ostal nepoškodovan. Odprava se je morala od tedaj naprej oskrbovati klasično, z nosači. Njihov poskus je potekal po severovzhodnem grebenu, kjer so leto prej prvi poskusili Avstrijci. Med dokaj zahtevnim plezanjem so na grebenu postavili nekaj višinskih taborov. Više ko so napredovali, bolj se je plezalcev loteval nemir, kdo in iz katere države bo tisti, ki bo prvi stopil na vrh. Tako se je 12. maja v šotor za dve osebi, v zadnjem taboru na višini 7800 metrov, nagnetlo kar šest plezalcev. Naslednji dan je uspelo priti na vrh Diembergerju, Švicarjema Forrerju in Schelbertu, Nemcu Dienerju ter Šerpama Nawangu in Nimi Dordžeju. Deset dni kasneje sta njihov uspeh dopolnila še Švicarja Vaucher in Weber.
V naslednjih letih so Čehi, Poljaki, Francozi, Angleži, Italijani, Rusi, Japonci in Slovenci preplezali več novih smeri na to izjemno lepo in težavno goro. Dve, ki spadata med najbolj zahtevne in vodita prek zloglasne, 4000 metrov visoke južne stene, pripadata prav Slovencem.
Glavni slovenski junak Daulagirija
Glavni slovenski junak Daulagirija je nedvomno legendarni Stane Belak - Šrauf, ki je organiziral kar štiri odprave na Belo goro. Že na prvi, jeseni leta 1981, se je skupaj s Cenetom Berčičem in Emilom Tratnikom zapisal med najbolj drzne himalajske plezalce vseh časov. Lotili so se južne stene, kjer je štiri leta prej poskušal sloviti Messner in moral odnehati. Naši so se po minimalni aklimatizaciji in nekaj sto metrih napetih vrvi v spodnjem delu stene odločili nadaljevati v alpskem slogu, to je brez postavljanja višinskih taborov, brez fiksnih vrvi, brez pomoči šerp in seveda brez dodatnega kisika. Devet dni so se prebijali čez mogočni in nevarni skalni in ledeni zid. Dosegli so že višino 8000 metrov, od koder je bil vrh videti na dosegu roke. Zaradi bližajočega se viharja pa so se raje odločili za sestop na severno stran gore in to jim je rešilo življenje. Sestop je trajal nadaljnjih šest dni in se zaradi izčrpanosti, ozeblin in slabega vremena sprevrgel v eno najbolj dramatičnih pustolovščin v zgodovini svetovnega himalajizma. Štirinajst dni po tem, ko so vstopili v steno, so na drugi strani Daulagirija spet prišli v stik z ljudmi.
Podobno kot Ibanezovo odpravo je tudi njih zlovešča senca gore zasledovala ves čas vrnitve. V nasprotju z Argentinci pa so bili še brez zdravnika. Berčičevo zdravstveno stanje je bilo zaradi ozeblin, izčrpanosti in začetkov gangrene čedalje slabše. Na koncu pa se je vse, če izvzamemo amputacije nekaj prstov na rokah in nogah, le srečno končalo. Podvig legendarne slovenske trojke še danes med svetovnimi poznavalci slovi kot prava epopeja drznosti, poguma, vizionarstva, neverjetne volje in smisla za preživetje.
Belak se je z majhnima ekipama še dvakrat vrnil pod Daulagiri in se nanj skušal povzpeti prek vzhodne stene. Leta 1985 so preplezali 3400 metrov visoko prvenstveno smer in jo na višini 7600 metrov priključili smeri prvopristopnikov. Zadnje metre do vrha pa jim je preprečil orkanski veter. Leto kasneje je spet poskusil, skupaj z Marjanom Kregarjem, a sta zaradi slabega vremena znova morala odnehati na višini 7500 metrov.
Slovencem je vrh Daulagirija prinesla šele četrta odprava, leta 1987. To je bila tudi prva slovenska zimska odprava v Himalajo, ki jo je vodil – kdo drug kot Stane Belak. Bazo so spet postavili pod vzhodno steno in se po nujni minimalni aklimatizaciji odločili za vzpon v alpskem slogu. Na 5900 metrih so prešli na smer prvopristopnikov. V dramatičnem vzponu sta 4. decembra tik pred nočjo dosegla vrh Iztok Tomazin in Marjan Kregar. Belak in Pavle Kozjek pa sta bila prepozna in morala odnehati približno 8050 metrov visoko. Dva dni pozneje sta poskusila še enkrat, a sta zaradi izčrpanosti in močnega vetra tudi tokrat morala odnehati. Daulagiri je tako postal prvi in do danes edini slovenski osemtisočak, ki je bil osvojen v najzahtevnejšem, zimskem obdobju. Belak bi na »svoji« gori verjetno še poskušal, a se je žal leta 1995 smrtno ponesrečil na Mojstrovki v Julijskih Alpah.
Slovenska kadrovska odprava na Daulagiri, ki jo je leta 1998 vodil Tone Škarja, je imela cilj, da bi čim več mladih perspektivnih plezalcev pridobilo potrebne izkušnje s plezanjem na teh izjemnih nadmorskih višinah. Dosegli so lep uspeh, saj je po smeri prvopristopnikov vrh doseglo kar sedem plezalcev: Miha Marenče, Grega Lačen, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Janko Meglič, Tadej Golob in Dušan Polenik.
Neposredni prenos iz stene
Leta 1999 pa je slovensko sago o Daulagiriju zaznamoval Tomaž Humar. Odločil se je, da bo v solo vzponu poskušal preplezati južno steno. Po začetni aklimatizaciji v smeri prvopristopnikov na severovzhodnem grebenu, po kateri naj bi ob morebitnem uspešnem vzponu sestopil, se je aklimatiziral do višine 7300 metrov. Potem pa ga je helikopter skupaj z nekaj spremljevalci prenesel pod južno steno. Dolgo je proučeval kolikor toliko varno smer čez njen osrednji del in čakal na obdobje stabilnega vremena. Šele proti koncu oktobra se je končno ponudila prava priložnost.
V steno je vstopil točno v vpadnici vrha ter v nekaj dneh preplezal njen najnevarnejši del. Na lediščih v osrednjem delu je ocenil, da je skalna pregrada, ki na višini 7400 metrov prereže celotno steno, prezahtevna za solista, in odločil se je za tvegano prečenje proti desni. Na rob stene je izplezal skoraj na istem mestu kot Belakova naveza leta 1981. Tako kot oni je nadaljeval proti vrhu in tako kot njih je tudi njega na višini 8000 metrov pričakala dilema. Ali na vrh, ki je tako blizu, a je velika verjetnost, da bo zmanjkalo moči za sestop, ali pa takojšen spust na severno stran gore in s tem vrnitev v življenje. Odločil se je za slednje. Osem dni po tem, ko je vstopil v steno, ga je na sestopni smeri na višini 5600 metrov pobral helikopter.
Humarjev vzpon je izjemno odmeval ne samo v alpinističnem svetu, ampak tudi v širši javnosti. Odločil se je namreč, da bo svoje plezanje predstavil javnosti prek takrat še precej nove tehnologije, interneta. Šlo je za nekakšen neposredni prenos iz stene in obisk njegove spletne strani je presegel vsa pričakovanja. Messner je njegov vzpon označil za nov mejnik v zgodovini plezanja v Himalaji in enega največjih alpinističnih dosežkov vseh časov.
Leta 2004 se je Daulagirija lotila še ena slovenska odprava. Po smeri prvopristopnikov so vrh dosegli zakonca Marija in Andrej Štremfelj, Marjan Manfreda, Miha Habjan in Matija Klajnšček. Žal se je pri vrnitvi iz baze proti prvemu naselju pod goro smrtno ponesrečil član odprave Jože Šepič.
Daulagiri je zaradi vsega, kar se je dogajalo v njegovih stenah in grebenih, brez dvoma eden od najbolj »slovenskih« osemtisočakov. Vse tri osrednje slovenske junake Daulagirija Bertonclja, Belaka in Humarja povezuje prava ironija usode. Kljub izjemnim in že kar neverjetnim dosežkom na gori, ki so jih proslavili po vsem svetu, nikomur od njih ni uspelo stopiti prav na vrh gore, ki je tako močno zaznamovala njihovo življenje. Obstaja pa še nekaj drugih povezav. Bertoncljeva knjiga Daulagiri, ki je leta 1956 v slovenskem jeziku izšla v Argentini, je bila glavno vodilo in vzor Belaku pri načrtovanju njegovih odprav na Belo goro. Vzpon njegove naveze leta 1981 je bil pred časom tudi v svetovnem merilu. Humar pa je bil Belakov učenec in prijatelj, ki je sedemnajst let kasneje na še čistejši, solo način udejanil Belakove sanje in vizije.
Plezanje v Himalaji se nenehno razvija. Na izkušnjah in spoznanjih predhodnikov se najboljši plezalci sveta lotevajo vse težjih podvigov. Kar je bilo še pred časom videti nemogoče, se je z razvojem tehnike plezanja, tehnologije oblačil in opreme ter vrhunskega treninga izkazalo za preplezljivo. Tisti redki plezalci med najboljšimi na svetu dvigajo meje mogočega in upati je, da bo tako tudi v prihodnje. Vseeno pa težko verjamem, da se bo kje na svetu našla skupina plezalcev, ki bi ji v južni steni Daulagirija uspelo nadgraditi dosežek Belakove naveze iz leta 1981, ali pa solo plezalec, ki bi presegel Humarjev podvig iz leta 1999.
Viki Grošelj