Tigrič Piko: Ko te zvečer iz aktualne 'Naj planinske koče' vržejo ven kot iz vaške gostilne.
Nekateri hodijo na Ratitovec zaradi flancatov, mi gremo zaradi sončnega zahoda in vzhoda. Prvi del poti se Izi zaman ozira naokoli za kak dober posnetek. Z mislimi je preveč v dogajanjih po svetu in z občutki premalo v okolici. V počasni hoji pridemo na preval Povden. Zlahka bi se imenoval Na prepihu. Kdo ve, kaj vse veter močno šepeče na ušesa ljudi. V spominu nam je še vedno pomladni vtis domačega vrta. V zatišju mešanega gozda izvemo od dveh prijaznih ljudi, da je na vrhu vihar in v koči harmonikar. Srečamo jih še nekaj, a le Korošica Nina premore nasmeh, ki človeka pogreje.
Vso pot je ritem počasen, obleka ne bo prepotena. Za nami se dviguje vrtinčast oblak. Kaj naj bi to pomenilo? Pri Južetovi skali se ustavimo nekoliko dlje. Občutki, ki jih bomo nesli v dolino, bodo zavestni in več vredni, kot če bi bili nezavedni. Izi, me lahko tudi danes slikaš pri teh skalah? Tako divje je videti. Na robu močno piha, vendar ni več viharno. Vzamemo si čas za okolico. Tisti nenavadni oblak ne more več doseči naše višine, obstal je sredi doline.
V koči stoji za pultom starejši gospod z brki. »A psi smejo v kočo?« ga nedolžno vpraša Izi. »To pa ne.« »Kaj pa mačke?« »Ne.« »Tudi ne, če so divje?« Moški pomisli, potem odgovori: »S temi pa še nimamo izkušenj.« Izi me takoj potegne iz nahrbtnika in se ogleda po prostoru. V kuhinji so trije, na deski pa napisane le dve jedi – jota in pasulj. Saj nismo izbirčni, ampak za tako številčno posadko štirih ljudi se to zdi nekam malo. Tiho cviljenje naznani, da v koči vendarle je pes. Ženska iz kuhinje pove: »Tam čez imamo grebenarja.« In ga že gremo pogledat.
Zadnja soba je novo odkritje. V njej je krepko zakurjena peč in polno mladine. Aris ni edini pes, družbo mu dela simpatičen Jack, ki čaka na svojega gospodarja Miho. Ivan in Igor nas strežeta s priboljški v najmanjših kozarčkih in ženska iz kuhinje psa z nečim drugim, bi rekel mesnatim. Igor je videti glavni, mladini bo skušal priskrbeti kakšno kočo za praznovanje 30. rojstnega dne. Beseda da besedo in Izi omeni Igorju, da bomo prespali v koči. »Koča je kurjena samo za konec tedna, zgoraj je mraz,« pove. »Saj smo vajeni. Večkrat prespimo na Snežniku. Je še sto metrov višje in ima sobe še bolj mrzle.« Igorjev glas postane za nianso manj prijazen: »Snežnik … enkrat smo šli gor. Daleč naokoli ni bilo nobenega oblačka. Ko pa smo prišli gor, je bilo na njem slabo vreme.« Ojej! Da se mu je zameril Snežnik, ni prav dobro znamenje.
Zunaj je vreme na videz in po občutku še vedno neprijazno človeku, vendar nas Izi vseeno nese iz koče. Tudi sam potrebuje nekaj svežega zraka. Ni popil veliko, a je očitno nekaj v zraku. Kmalu dočakamo, da se sonce spusti pod mejo oblakov. Veselje mladine je nalezljivo! Fotkanje v času zahajajočega sonca je vaja za vse. Ne gre samo za ogled predstave zahajajočega sonca, svoj nastop imajo tudi Niveska, Klara in Barbara. Na sprožilec Izi pritiska tako pogosto, kot da gre za zadnjo priložnost.
Od slovesa današnjega sonca je mimo že več kot pol ure, ko se mladina odpravlja v dolino. Trojica nima svetilke in Izi eno od deklet prepričuje, naj vzame njegovo. V tretje mu le uspe – da se jim po poti le ne bi kaj pripetilo. Naredimo še nekaj posnetkov zadnje svetlobe in se skozi zadnja vrata vrnemo v kočo. Neprijazen glas gospe ne napoveduje nič dobrega: »Kam pa? Kočo zapiramo.« »Notri imam nahrbtnik. Sicer pa tukaj prespim.« Kmalu pride za nami v jedilnico. »Tukaj ne morete prespati.« Ne razumem, kaj se je zgodilo. Prej tako prijazna do psa, sedaj tako neprijazna do nas.
Iziju še ni jasno, da ženska misli zelo resno. Naroči pasulj in pivo. Po očeh mu vidim, da je jed samo mlačna. Ko poje, ga ženska pozove: »Še poračunajmo.« »… in prenočišče,« konča Izi. »Sedaj pa opazuj, kaj se bo dogajalo,« mi namigne leopard Bart. »Jaz sem Igorjeva partnerka. Ne morete prespati v koči.« Tako osuplega Izija še nisem videl. »Popoldne sem vprašal Ivana, ali lahko prespimo. Rekel je, da lahko.« »Ivan spi. Ali je takrat kaj pil?« »Tudi Igorju sem rekel popoldne, da prespim.« Ta pride iz kuhinje in reče: »Nisi rekel.« Prekleti lažnivec! Izi je ogorčen: »Pa saj ne morem v dolino, nimam svetilke.« Igorjev glas je trd: »Me ne zanima!«
Pogled na uro pokaže, da se ta premika že proti osmi zvečer. Izija sploh ne skrbi, kako bo prišel v dolino. Izvleče papir in pisalo. Žensko vpraša: »Kako vam je ime? Da bom vedel, kdo mi pravi, da ne morem prespati v koči.« Igor, nekoliko višji od Izija, se krepko skloni naprej čez pult. Srepo ga pogleda in reče: »Moraš iti!« Izi se nekoliko nagne nazaj: »Me mislite udariti?« »Ne.« Izi si na list zapiše dve imeni: »Ivan spi« in zraven »Igor me ne zanima.« Kot da ne bomo znali izvedeti Desinega imena. Je bilo tretji, ki je cvrla flancate, ime Naja?
»Saj to je norost, da te brez svetilke pošljejo v noč! Tepci,« je ogorčena Ladi. »Tepec pomeni, da človeka zaradi njegove odločitve nekaj tepe. V tem primeru bo teplo nas in ne njih,« pove leopard Bart in doda: »Nekateri ljudje postajajo povsem brezčutni in brezdušni.« Izi se ozre po prostoru, kaj naj sedaj. Moška pri mizi vpraša, ali lahko z njima sestopi do Povdna. Eden se strinja. Ker pa Izi zaradi nastale situacije še kar naprej ropota, drugi vpraša: »Če te je treba kam pospremiti, te lahko jaz.« Edino razumno bi bilo slišati, da nas podpre pri prenočitvi. Iziju je vsega dovolj. Opremi se in namerava iti v dolino takoj. Bart se je iz ashrama očitno vrnil z meni neznano sposobnostjo – v trenutku ga umiri. Sestop ob drobni lučki mobilca je sedaj brez potrebe in bi bilo zgolj bahaško dejanje.
Igor prisotnim natoči oskrbniško rundo. Aha, med seboj se poznajo … »Ne bodo nazdravljali brez mene,« si misli Izi in potegne ven svoj frakelj medice. Joj, tega mu pa res ne bi bilo treba! Še sestopiti bo moral in voziti! Ko stopimo skozi vrata, se za nami sliši smeh. Vsega usmiljenja so vredni, a usmili se jih le usmiljevalec. Palice, ki jih je popoldan Izi v sneg zapičil pri vhodu, so bile nekomu v napoto. Ležale so nekoliko dlje ob steni koče. Z gotovim korakom gre ponje in – lop! V temi ni videl, da je kup snega prekrit z ledom, gladkim kot steklo.
Do Torke se vračamo v družbi prijaznih zakoncev, Andraža in Natalije. Nenadoma se Izi ustavi. »Smo pri Južetovi skali?« vpraša Andraža. »Smo.« »Potem pa za trenutek postojmo, tu je ena posebnih točk.« Nadaljnji sestop do ceste postane rutinski. Ura 21.21. »Do enajstih bom že v postelji,« pomisli Izi. Pri hišah nas oblaja lep in velik pes s košatim repom. Čeprav Izi počepne, se nam ne upa približati. In ravno toliko se zamoti z njim, da zgreši odcep, ki je takoj za poslopjem. Po petnajstih minutah bolščanja v temno cesto dvigne pogled do zvezd. Napačna smer!
Po nekaj srkih vročega čaja iz termovke ga zaslišim, kako glasno vzklikne: »Hvala osebju koče, da se zavedam, kdo sem! Hvala vesolju za izkušnjo in ljudem na poti teh izkušenj! Hvala vsem, ki ste bili z menoj na kakršenkoli način!« Bart pripomni: »Tisti padec je bil grd. Kdo ve, ali bi se tako zahvaljeval osebju koče, ko bi vedel, da si je poškodoval ramo.« Odpeljemo se in luči, ki se navadno samodejno naravnajo na pravo višino, se usmerijo v zrak. Šele v dolini pomaga ugašanje in prižiganje avta. Res čuden dan. Da smo le v redu prišli do doma!
Tigrič Piko & Iztok Snoj