Sivi dan za vzpon na domači hrib.
Od doma do izhodišča v Zalogu grem po Kašeljski cesti in nato stopim pod železniški prehod, kjer zemljino moči studenec, ki veselo žubori po grapi, ob kateri v rahlem vzponu prečim hrib.
Steza naredi velik ovinek in nato v nekaj serpentinah po razmočenih tleh se povzpnem na greben. Ustavim se pri novejših klopeh z mizo in si privoščim kratek predah, ki je bolj namenjen fotografiranju kot čemer drugemu. Nadaljujem počasnega koraka pot po grebenu. Snega že davno ni več, le sem ter tja na padlem drevju je malce belega poprha. Prehitita me pohodnika, drugače pa v tišini gozda, ki ga zmoti le ropot iz doline, se nekoliko vzpenjam in spuščam in kar prehitro sem pod zadnjo vzpetino, ki me mimo znamenja v deblu drevesa popelje do stolpa Debnega vrha. Na stolp ne grem, saj razgleda zaradi oblačnosti ni. Trenutek postanem ob kamnu z zemljevidom domovine, nato pa odkorakam na kolovoz in se prvemu ovinku izognem s spustom po bregu do naslednjega ovinka, nato pa le stopam po kolovozu skoraj do ribnika, ko zadnji del poti naredim po eni od številnih stezic. Studenčnica je napolnila ribnik do roba, stara vrba kljubuje času in račji par uživa v ribniku. Zapustim ribnik, grem na makadam in pod hrastom zagledam troje labodov na poplavljenem delu travnika.
Ozrem se še na Debni vrh in nato me pot zanese preko mostu na levi breg reke Ljubljanice. Spustim se do poplavljenih travnikov ob reki, kjer je skupina labodov, ki počasi drsijo po vodi stran od mene. Za nadaljevanje sprehoda ob reki bi potreboval škornje in se zato moram vrniti na cesto, po kateri se vrnem domov.
Sem kaj naredil za kondicijo, se vprašam, ko sezujem blatne čevlje.