Planinski glas: Časi so takšni, da brez dela ostaja vse več in več ljudi. Ti ljudje se v iskanju notranjega miru odpravljajo tudi na planine in, če jim prisluhneš, zveš kako je, ko si odvržen. Morda pa bomo tudi sami kdaj na tem.
V pozno poletnem lepem nedeljskem dnevu se je pred planinsko kočo nabralo precejšnje število obiskovalcev. Strežno osebje je hitelo od enega do drugega obiskovalca in jim prinašalo naročeno. Za eno od miz, ki se ni ravno šibila pod težo naročenega čaja, je sedela tudi družina iz Prekmurja. Mati je ravno izgubila delo, zato se kar ni mogla načuditi vrvežu, ki je vladal na dvorišču. Ko je mimo prišel oskrbnik ga je v svojem narečju kar nekam otožno vprašala: »A pri vas pa imate še kar delo, ali bi se mogoče zame tudi kaj našlo?«
Oskrbnik je imel v letošnjem letu kar nekaj težav pri pridobivanju pomočnikov za strežbo in delo v kuhinji, zato se je skorajda začudil nad tem vprašanjem. Vendar je bil vseeno seznanjen z dogajanjem na ravnicah, zato je razumel vprašanje in si je kljub obilici dela, vzel nekaj trenutkov za pogovor. »Delo imamo, samo pri nas je to sezonsko in vremensko pogojeno, če je lepo vreme ljudje pridejo, če ne pa smo skorajda sami. Zato ne morem zaposliti ljudi za ves čas. Kako pa bi vi lahko prišli?« je povprašal sogovornico.
»Morda bi prišla za štirinajst dni, potem pa bi bila ravno toliko časa doma,« je dejala gospa in pri tem gledala svojemu možu v oči, ko pa ji je pogled padel po otrocih, so ji besede skorajda zamrle in obstale. Sama pri sebi je vedela, da si kaj takšnega skorajda ne more privoščiti pa vendar jo je vsaj za trenutek prevzelo to, da bi morda spet lahko delala, sama zaslužila in skupaj z možem preživljala družino …
Ljudje se pač ravnamo po času in okoliščinah v katere smo tako ali drugače postavljeni. Pred letom smo se sicer čudili, ko so na Planino pripeljali delavce iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, ki so prisiljeni za majhen denar delati po svetu, da so čistili kamenje in urejali smučišča-pašnike. Zgledovali so se po zahodnjakih, ki so v svoje gorske turistične centre zaposlovali prav te vzhodjak(inj)e. Danes v teh časih pa bi se še bolj čudili, če bi s tem početjem nadaljevali.
Morda je rešitev pred nami. Če zopet povzamemo zahodnjaški »team building«, je lahko rešitev in prinaša zaposlitev. Samo kdo bo pa kamenje pobiral, da se bodo lahko vozili z mountain boardi ?
Boris Štupar
Delo, 09. 10. 2009, Panorama - Pametnjakoviči nimajo glasovalne pravice
Na Veliki planini za željne pustolovščine
Fotografije: Voranc Vogel
Menda ni le fraza, da se na takšnih akcijah krepi timski duh in da na novo spoznavaš svoje šefe in druge sodelavce
Ko sem nedavno opazoval vragolije v zabaviščnem parku Oktoberfesta v Münchnu, sem pomislil: koliko hrupa, trušča in denarja za tisto malo adrenalina, ki ga želijo doživeti množice. Pa še nekako preveč »ziheraško« varno se mi je zdelo na tistih napravah, kjer te zaprejo, zadrgnejo, pokrijejo, pritrdijo in kaj vem, kaj še vse, da se na koncu sploh ne počutiš svobodnega, ko, denimo, na stolpu kar lepo sede prosto padaš zgolj 50 metrov ali pa te pustijo na višini pol minute z glavo navzdol viseti na velikem kladivu. V bistvu imaš občutek, da so ti nekaj naredili, ne pa da si ti kaj naredil. No, takrat sem resneje pomislil, da bi bilo treba pobegniti ter v naravi podoživeti in morda malce nadgraditi otroško kobacanje po raznih plezalih, drevesih in druga adrenalinska početja. Tam, kjer ni bučne glasbe in histeričnih množic, tvoja fizična in umska prizadevanja pa obdajajo mir, tišina in vonj gozda.
Vedel sem, da se že nekaj let s tovrstnimi dejavnostmi ukvarjata Mojca Žakelj in Boštjan Brzin, zato sta se mi zdela pravšnja za posvet in izdelavo načrta, po katerem bi se čim prej znašel v naravi ter počel smešne in hkrati naporne vaje, ki bi vsaj malo osvobodile duha in telo. Poletno sezono v zabavnem parku na Veliki planini sta sicer uradno končala, a sta med pripravami na zimske dogodivščine rada privolila v še eno druženje tam zgoraj pod Zelenim robom, kamor gondola od konca septembra vsak dan popelje obiskovalce.
Grozno zahtevna »gurtna«
Da je Velika planina raj za pohodnike, kolesarje, smučarje in občudovalce idiličnih planšarskih koč, mi je bilo znano, bolj pa me je razveselilo dejstvo, da je tamkajšnji zabavni park kar pred končno postajo gondole, ob vznožju smučišča. Fantje so za začetek med drevesi napeli čedalje priljubljenejše gurtne oziroma trakove, po katerih nadobudneži lovijo ravnotežje in poskusijo hoditi čim dlje. Saj ni posebna težava, ko je gurtna (v angleščini slackline) le malo nad tlemi in potem preprosto sestopiš in vedno znova poskušaš obračunati z zakonitostmi fizike. Srce je začelo biti hitreje, ko so drugo namestili kakšne štiri metre visoko, pa čeprav je spodaj skrajno zbrani Marjan z vrvjo skrbel za varnost. Kot začetniku ti je jasno, da si obsojen na padec, a, seveda, ti ni vseeno, kako hitro in kako boš padel. Res ni videti lepo, če se cvileč zvrneš in, preden obvisiš na vrvi, neprevidno oklofutaš samega sebe, ker pač ne znaš pasti ...
Rok Tamše