Planinski vestnik (1951) - Janez Svoljšak: ... V vseh slovenskih AO-jih, ki jih je bilo blizu 30, je včlanjen -, en sam kmet! / Katera pa je potem prava pot, po kateri je treba peljati odsek do postavljenega cillja? / Človek, ki se posveti alpinizmu v 25-tem letu svojega življenja, pomembnih praktičnih uspehov ne bo več dosegel ...
Razmišljanja - polemike
V zadnjih številkah naše planinske revije smo brali članke, iz katerih veje zdrava želja po polemiki, ki je v sedanji fazi razvoja našega alpinizma in alpinistike potrebna bolj kakor katera koli znanstvena razprava. Prišli smo do tiste točke, kjer se krešejo ne samo mnenja posameznikov, temveč nazor generacij. Ker smo zavrgli staro priznavanje alpinizma za svetovni nazor, smo se znašli pred težavo, kako definirati pojem »alpinizem« doraščajoči generaciji. Zadnji čas je, da vodstvo našega slovenskega alpinizma tudi ta »problem« razvozla. To, o čemer se je doslej govorilo in pisalo, stvari ne pojasnjuje. Nihče pač ne more zanikati dejstva, da si vsak aktivni alpinist mora ustvariti o gibanju, pri katerem sodeluje, neko mišljenje ki bi ga v določenih pogojih lahko, celo imenovali nazor (seveda ne svetovni!). Ker jasne besede ni bilo med nas polnih pet let, si je to pač ustvaril vsak sam in posledice, ko jo več ali manj vsak prepuščen samemu sebi, se že jasno kažejo. Zato bo verjetno treba napisati še precej besed, preden se bodo pojmi razbistrili in bomo mladi vedeli, kako je prav, stari pa, kaj hočemo.
Zelo neupravičeno pa se mi zdi, za vse nepravilnosti in »samomorilne naklepe« brez vsake posebne obrazložitve obdolžiti mlade. Ker se je izkazalo, da je bila dosedanja vzgoja neuspešna, večkrat tudi nepravilna, smo vso krivdo za vsa porazna dejstva zvalili mladim na hrbet, ker v pomanjkanju srčne kulture niso dojeli bistva gora! Še bolj nepravilno pa je seveda bilo, to težko obsodbo kar pavšalno raztegniti na vso mlado alpinistično generacijo, ki je zrasla na povojnih slovenskih tleh in ki se je pred svojimi nalogami znašla brez izkušenj z edino dediščino iz vojnih let, z borbenostjo. Poiskali smo si vodnike - kolikor se nam niso sami ponudili - in jim sledili. Pojavi, ki jih danes obravnavamo in ki nas zastrašujejo, so rezultati skupnega dela starih in mladih. Nočem nikogar prehudo zadeti, če zapišem, da je veliko tega, kar nas danes skrbi, več ali manj tudi posledica tistega togega »načrtnega« dela, ki nam ni dal časa, da bi ob poslanih direktivah prišli do zavesti, in je povzročil, da smo iz ene skrajnosti padali v drugo, da smo kar preskakovali najrazličnejše organizacijske oblike in na koncu koncev mogli ugotoviti, da je bilo precej našega dela odveč. Ob takem, na vsak način nenavadnem duhovnem vodstvu je rasel nov alpinistični kader, ki je doživel vrsto težkih moralnih preizkušenj. Zelo redki so vmes taki, ki bi se samostojno, brez zunanjih vplivov, razvili v alpiniste. Skoraj vsi brez izjeme so izšli iz naših alpinističnih odsekov; nove, po vojni nastale organizacijske oblike so bile formirane z namenom, omasoviti alpinizem in alpinistiko. Mislim, da je že v tem namenu samem iskati krivdo za najmanj polovico vseh dosedanjih nesreč. Alpinisti vendar niso šahisti, in vendar so odseki tekmovali med seboj, kateri so pridobili več novih članov in pripravnikov. In če smo v preteklosti. v vsakem človeku iskali alpinista, če smo z vso silo prek vseh nepremagljivih ovir hoteli omasoviti alpinizem, če smo za vsako ceno hoteli imeti vsak dan več alpinističnih odsekov ne samo v mestih, ampak tudi in predvsem na podeželju, potem pač drugačnih rezultatov, pred kakršnimi smo se sedaj znašli, tudi nismo smeli pričakovati. Vsi ti faktorji so tako zvezani med seboj, da na krivca ni mogoče pokazati s prstom, ker je prav gotovo, da so vodstva odsekov pri vzgoji svojih članov in pripadnikov zgrešila vsaj toliko napak, kolikor jih je že zgoraj omenjeno vodstvo pri PZS. Krivi smo vsi, ker smo vsa ta leta togo in kritično rasli ob direktivah ali nasvetih in vsak najmanjši ugovor zaznamovali z nedisciplino, skratka: ker smo se bali poštene, svobodne misli. Z večnim očitanjem našega stanja za katerega ne moremo trditi, da je razveseljivo, še manj pa, da je žalostno, ne bomo izboljšali in čas je, da začnemo iskati pota in načine, kako bi te napake odpravili, nezdrave pojave omeji na minimum in iskreno povedali drug drugemu svoje misli ali nasvete za delo. Komur bo pri tem uspelo, poživiti delo naših alpinističnih odsekov na drug način, kot je to poskušal AO Hrastnik (ki je zagrozil vsem odsekom z objavo in »ošibanjem v časopisu«, če ne bodo sprejeli napovedanega tekmovanja), jim zagotoviti stabilno, premišljeno in izkušeno vodstvo, ki bo svoj obstoj izpričalo s stanovitnim delom in vzgojo v AO-jih, usmeriti v novo, treznejšo in globljo smer, ta bo pri nas izvršil veliko delo in zgodovina slovenskega alpinizma ga bo smela zapisati z zlatimi črkami v svoj imenik, ki bo prej ali slej doživel temeljito redukcijo.
Namen tega članka ni, ukvarjati se s splošno analizo naših odsekov, pač pa osvetliti pogoje in način dela tistih odsekov, ki so navadno deležni najmanj pozornosti zaradi svojih – samo! – povprečnih uspehov. To so odseki na našem podeželju, ki so bili na blejski skupščini postavljeni pred neostvarljivo nalogo: vabiti k delu čim večje število kmetov! (Ta, poziv naj bo samo primer, do kakršnih absurdov nas je vodilo prizadevanje, z alpinizmom prodreti prav do vsakega našega človeka.) Odseke smo namreč kategorizirali po njihovem socialnem sestavu in smo ugotovili, da je v vseh slovenskih AO-jih, ki jih je bilo blizu 30, včlanjen -, en sam kmet! To »porazno dejstvo« je bilo osvetljeno z vseh mogočih strani in na koncu je bilo sklenjeno,da je treba posvetiti vso pozornost kmečki mladini in jo pritegniti k delu v alpinističnem odseku. Kako nad si preprosti ljudje v podeželskih AO-jih s to do skrajnosti izrabljeno frazo »posvetiti pozornost « pomagajo, o tem na skupščini niso govorili. Mi smo si pomagali sami.
Naše podeželje je kljub vsemu temu ohranilo svoj izrazito kmečki značaj in ljudje so tako zrasli z zemljo, da jih nobeno umetno presajanje ne more odtujiti od nje. Če pri tem upoštevamo še dejstvo, da so se doslej AO-ji formirali vedno le bolj v hribovitem, goratem podeželju, moramo toliko bolj razumeti, da kmečki človek, drvar, pastir itd., ki ves teden preživi v hribih in predgorjih komaj čaka nedelje, ko se bo mogel spet kot človek pokazati med ljudmi, ne pa, da bi takrat lazil po skalah. Prav ista slika se ponavlja tu, kakršno lahko opazujemo v mestu: ob nedeljah silijo ljudje na deželo. Zakaj pa naj bi našemu kmetu kratili to, kar je njegovo in do česar ima isto pravico kakor vsak meščan? Kadar bo tudi naš hribovski kmet, voznik in drvar lahko videl film vselej kadar se mu bo zljubilo, kadar mu bo na razpolago gledališče in vse tiste dobrine, ki so jih mesta polna in jih podeželje nima, takrat bomo tudi od njega opravičeno pričakovali, da se bo tudi sedmi dan vračal v svet, v katerem živi šest dni v tednu!
Ne smemo pozabiti na povprečno izobrazbo našega podeželskega človeka, ki je za alpinistične odseke pač najvažnejše. V osnovni šoli dobe vsi prebivalci vasi isto izobrazbo in procent tistih, ki šolanje nadaljujejo, je na podeželju še vedno nizek. Če pa gre že kdo naprej v šole, izgubi stike z zemljo, kjer de zrasel in ga vsaj za kmeta navadno ne moremo več šteti. Konec koncev je torej prav vseeno, ali imajo naši podeželski alpinistični odseki evidentirane kovače, čevljarje, voznike, kmete ali podobne »socialne sloje« bistvo ostane nespremenjeno. Opraviti imamo v vsakem primeru z ljudmi, katerih dojemljivost za probleme alpinizma je neznatna in katerih nivo za sprejemanje novih pojmov je absolutno prenizek. Ker pa našega alpinizma nočemo degradirati na stopnjo osnovnošolske teorije in ne zanikamo njegovega inteligenčnega značaja, ostane vprašanje, kdaj so dani pogoji za uspešno delo alpinističnega odseka na podeželju.
Po skoraj štiriletnih izkušnjah si upam zapisati tole trditev: kjer ni sposobnega, razgledanega človeka, ki ima smisel za vzgojo mladih ljudi in je dober organizator, tam je brez pomena, ustanoviti odsek, ker so ure njegovega življenja štete, Za to imamo že več primerov in poizkus, voditi take odseke s pomočjo sosednjih mestnih odsekov, se je ponesrečil. Delo v podeželskem odseku mora voditi domač človek, ki pozna ljudi in razmere, ki ve, koga je vredno vzgajati in kako ga mora vzgajati, kaj ljudi zanima in česa ne dojemajo, ki se je končno prikopal do spoznanja, da bo mogoče o alpinizmu govoriti šele takrat, kadar se bo znatno razširilo duševno obzorje njegovih poslušalcev. Zato pa je potrebno veliko volje in potrpežljivosti, temeljitega dela skozi več let in precejšnjih organizacijskih sposobnosti, da bo znal izbrane fante in dekleta preko vseh potrebnih in nujnih ovinkov pripeljati do končnega cilja. Znati se mora poglobiti v duševnost tistih, ki jih vzgaja, prodreti vanjo in jih prikleniti nase, da ga bodo šteli popolnoma za svojega in sebi enakega, pa kljub temu od njega pričakovali razjasnitev vseh »problemov« in nejasnosti, ki jih srečujejo v vsakdanjem življenju in v alpinizmu še posebej. To je za uspešno delo AO-ja na podeželju prvi pogoj in kjer ta pogoj ni ustvarjen, pomembnih uspehov nikdar ne bomo dosegli, večjemu se nam lahko zgodi to, da bomo čez leta imeli pri nas tudi drugo vejo alpinizma, ki pa se bo od prvega bistveno razlikovala ker bo na inteligenčno nižji stopnji in mu bomo morali tudi nujno dati nov naslov, ki se bo glasil verjetno »podeželski alpinizem:« ali pa »kmečki alpinizem« ... če se bomo tega šele takrat zavedeli, potem bo to prepozno ker bodo dejstva sama govorila.
Za organizatorično vodstvo odsekov na podeželju je torej potreben tak človek, ki ga samo plezalec ne more nadomestiti. Res pa je, da je odsek najbolje organiziran tam, kjer sta za delo na razpolago dve osebi, ki si razdelita teorijo in prakso. Je pa - vsaj za začetek – organizator važnejši kot praktik.
Poudaril sem že, kako važna je za organsko rast odseka splošna vzgoja. Popolnoma brezpomembno je n.pr. na prvem sestanku vaškega odseka govoriti o alpinizmu, ker popolnoma zadostuje, če se za začetek nakažeta pot in delo odseka. Ker pa bodo tu ljudje prišli v stik z novimi pojmi, doslej popolnoma neznanimi in tujimi njihovemu duševnemu obzorju, je le tega treba najprej razširiti z natančnejšim obravnavanjem splošnih predmetov, kjer igrajo pomembno vlogo posebno zemljepis, zgodovina, prirodopis (živalstvo in rastlinstvo), fizika, geologija, glaciologija itd. Tak podeželski alpinistični odsek mora biti sprva podoben več ali manj izobraževalnemu tečaju; v prvem letu dela je treba ustvariti solidne temelje, kajti alpinizem v vseh svojih panogah zahteva od človeka že primerno znanje, ki si ga bo res pridobival postopoma v življenju, ki pa bo raslo in bo ves čas odvisno od tega, kar bomo dali človeku že v samem začetku. Ne smemo se čuditi temu, da ljudje ne vedo, zakaj v dolini pada dež, v gorah pa sneg (saj konec koncev to ni niti tako preprosto za preprostega človeka). Zdi se jim sicer, da tu igra »mraz« neko pomembno vlogo, kaj več pa o tem ne vedo povedati. Ne samo o tem tudi o neurju, o nevihtah in o elektriki v zraku ni mogoče govoriti, če ljudje ničesar ne vedo o ozračju, o zračnih tokovih, o tem kako nastaja dež, sneg, toča, kakšna je gostota zraka itd. S kakšnim zanimanjem bodo pa poslušali predavanje o Montažu, Durmitorju, Walliških Alpah, Aconcagui ali Kangčengdzöngi, če jim ne bodo jasni vsaj osnovni pojmi geografije in krajevne razmere? Kako naj razumejo, da imajo nekatere naše cvetke manjše in raznobarvne, druge velike in morda samo dvobarvne cvetove, če ne bodo poznali zgradbe rastlin, poteka in pomena opraševanja? Težko bo govoriti o orientaciji prej, preden ne bodo ljudje poznali gorske pasove, gorska pobočja, zemljevidne karte in druge pripomočke. Nemogoče je govoriti o gorah, dokler poslušalci ne vedo, kako so nastale (vsaj logika to terja). Razložiti je treba nastanek dolin, proučevati - v grobem - dobe, ki jih pozna zgodovina, ledenike in njihovo erozijo, vpliv zunanjih pogojev na skalne formacije. Posebno važno vlago pri tem delu igra poleg predmetov, ki proučujejo nastanek in razvoj zemlje, fizika.
Tako sistematično delo bi dalo v doglednem času primerno razgledanega človeka, ki bi ga res mogli imenovati - alpinista. Morda se bo kdo ob vse spotaknil nejevoljen zagodrnjal, da je tega preveč. Pa ni. V mestih dobijo odseki fante z gimnazijo ali vsaj industrijsko ali tej sorodno šolo; na podeželju tega, navadno ni. Odkod pa naj vzamejo ljudje potrebno znanje, ki ga morajo imeti? Če ga pa nimajo, so pa plezalci, nikdar pa ne alpinisti.
V zvezi s tako načrtno vzgojo pa se pojavi tudi vprašanje sestankov. Predpogoj za rednost sestankov je stalen prostor. Vendar je to materialna stran. Drugo, kar je še važnejše je dnevni red! Ponekod je zelo preprost in za večino mestnih odsekov najbrž res ni najvažnejši. Videl sem pa, da imajo mnogi odseki in to posebno podeželski - ki imajo stalne periodične sestanke, okostenel, šabloniziran dnevni red, ki se ga držijo kot pijanec plota. To je več kot slabo. Dnevni red sestankov se mora stalno spreminjati: biti mora zanimiv, ker bodo v nasprotnem primeru najprej »splavali po vodi sestanki, potem pa še odsek, če je še mlad in ni intenzivnega praktičnega dela. Sestanki mladih odsekov pa morajo biti dobri, ker se samo tako udeleženci morejo navezati na organizacijo. Tudi ni v teh odsekih še tistega uničujočega nasprotja med mladimi in starimi, ki hromi delo v nekaterih mestnih odsekih in je torej mogoče vso vzgojo pravilno in enotno usmeriti. Ta bo najuspešnejša, če bodo na sestankih pogosta predavanja (še boljši so razgovori o etični vzgoji alpinista, za kar so naši ljudje neverjetno dojemljivi in se v tem oziru naši preprosti fantje - ko so vsaj približno poučeni - brez strahu pomerijo z mnogimi našimi študenti - alpinisti.
Ko smo že pri sestankih, naj omenim še slabo navado, ki je v naših odsekih postala že kar tradicija. Običajno je, da načelnik razdeli teme za predavanja med navzoče; vsak pripravi svoje predavanje in pač do določene meje spozna snov, ki jo bo obravnaval. Njemu se pri tem delu res jasnijo pojmi im širi obzorje; vprašanje pa je,če se to zgodi tudi pri ostalih, ki poslušajo njegovo predavanje. Če ni posebnih pripomb v predavanju, in teh navadno ni, se sestanek »nadaljuje po dnevnem redu.« To je napačno.
Ne bi kazalo zavreči starega učnega pravila, da se vedno najprej obnovi stara snov, potem razloži nova in ta nova snov takoj utrdi. To bi se praktično reklo: na vsakem sestanku najprej ponoviti zadnje predavanje, počasi preiti na novo in po končanem predavanju v splošnem pogovoru temeljito obnoviti in ponoviti, kar je povedal predavatelj. Tu nastopa še drug važen vzgojni moment: treba je oceniti predavanje. Do izraza mora priti kritika, ki naj bo pravična, a blaga in za začetnike vzpodbudna, fantje pa naj se obenem navajajo na samokritičnost.
Vse to velja le bolj za odseke z zadostnim številom ljudi in za podeželske odseke praktično ne velja. Organizacijski vodja bo porabil najmanj pol leta, da bo svoje poslušalce vpeljal v novi svet in z živahnimi predavanji ter razlagami prišel do potrebne širine, ko si bo šele mogel pomagati s planinci na ta način, da jim bo sicer določil temo predavanja, ki pa v resnici ne bo nič drugega kot navadna obnova kakega preprosto pisanega članka iz Planinskega vestnika. Vsa druga literatura, kar je mi imamo, je za začetek pretežka in v tem se de v več odsekih veliko grešilo. Za dokaz, da je to res, vzemimo primer iz našega domačega odseka.
Neki začetnik, ki se je priglasil v odsek šele, ko smo obravnavali že najvišje gore na svetu, naj bi predaval o Pamirju. Nihče mu ni pokazal virov, odkoder bi naj zajel snov, z zemljevidi pa mu še celo nismo mogli postreči. Ko smo prišli na sestanek, da bi poslušali njegovo predavanje, ga ni bilo. Nikdar več ni prišel, ker pač snovi ni zmogel.
Tu naj opozorim še na Tumov »Pomen in razvoj alpinizma«, ki velja za nekak katekizem naših alpinističnih odsekov. Pa je ni večje napake kakor začetniku dati v roke to knjigo, ki ni nobena učna knjiga, ampak rezultat življenjskega dela, tako temeljitega in globokega moža. S tem samo škodujemo njegovemu ugledu, jemljemo delu tisto veljavo, ki mu gre, in odbijamo mlade ljudi od te, po Tumi tako težke in nerazumljive stvari.
Marsikdo bo sedaj vprašal: »Katera pa je potem prava pot, po kateri je treba peljati odsek do postavljenega cillja?« Cilj poznamo vsi, romali pa smo k njemu po najrazličnejših ovinkih in poteh, zato na to vprašanje tudi tu ni mogoče odgovoriti. V vsakem odseku se trudijo in mučijo po svoje; večjih rezultatov tega dela na podeželju do sedaj še ni bilo opaziti. Opozoril pa bi na tole: leta 1949 je komisija za alpinizem pri PZS zahtevala od vseh odsekov načrte za predavanja. Domneval sem, da bodo ti načrti služili kot osnova za izdelavo okvirnega načrta predavanj za vse odseke, pa se nič takega ni zgodilo. Morda smo se ustrašili šablone, saj je končno res bolje pustiti odsekom s preizkušenim vodstvom v tem oziru proste roke. Za podeželske AO-je pa bi morala Komisija za alpinizem takoj izdelati tak okvirni načrt, ki bi ne bil šablona, ampak le pripomoček za orientacijo tistim ljudem, ki jim je zaupano to težko delo. Čim dalje bomo s tem odlašali, tem slabše bo. Zato bi bilo treba to delo izvršiti res takoj, ob sodelovanju podeželskih AO-jev, da bi se na ta način vsaj za naprej preprečile vse zablode in brezuspešna iskanja. Več odsekov je odmrlo prav zaradi tega, ker se v delu niso več znašli.
Seveda pri tem ne smemo pozabiti na to, da je malo alpinističnih odsekov, kjer imajo člani in planinci na razpolago alpinistično literaturo. Tu smo Slovenci že itak zelo, zelo revni, saj razen že omenjenega Tumovega »Pomena«, Našega alpinizma in vseh letnikov Planinskega vestnika ter izdaj nekdanje Planinske Matice nimamo skoraj ničesar, kar bi mogli le sem uvrstiti. Noben alpski narod na tem področju ni tako reven, kakor smo mi. Vzrok za to stanje smemo upravičeno iskati v razmerah, ki so nas v preteklosti silile k takemu diletantskemu delu in ki so že itak zavirale naš vsestranski narodni razvoj, ki pa so se danes bistveno spremenile v naše dobro. Naša splošna rast je v silnem tempu in tudi slovenski alpinizem hitro - včasih se zdi, da celo preveč - napreduje. Ni prav, če to ugotavljamo samo po praktičnih uspehih v skali; tudi v slovstvu, znanstvenem in lepem, bi to moralo priti do izraza. In če še nimajo avtorjev za samostojna nova dela, bi pač lahko našemu mlademu rodu alpinistov dali v roke nekaj podobnega, kar je dr. Brilej že dvakrat pripravil planincem. Naslov pri tem ne bi bil tako važen kakor vsebina, v kateri bi moralo biti zajeto vse, kar je obseženo v pojmu alpinizma in kar sem že deloma spredaj naštel. Mislim, da takega priročnika en sam človek ne bi mogel, ne smel sestaviti, ampak: bi se moral v ta namen formirati pri Komisiji za alpinizem poseben uredniški odbor, ki bi odločal o ureditvi knjige, o obsegu posameznih poglavij, ki bi zbiral sodelavce in sploh, da bi knjiga dobila svojo praktično trajno vrednost. Takega dela bi bil vesel prav vsak alpinist in mnogi planinci, delo v alpinističnih odsekih pa bi se poglobilo, postalo bi lahko, bolj načrtno in enotno in bi dobilo tudi svoj zunanji videz. Vsi dosedanji poizkusi, kako rešiti to težko situacijo z literaturo in predavatelji, so se izjalovili: skripte izhajajo vsako leto ena (!!), enkrat o orientaciji, drugič o zgodovini alpinizma in bodo stala na koncu koncev več kot pa taka knjiga. Prav tako je s predavatelji, ki naj bi s svojimi predavanji romali od odseka do odseka; o tem se govori že tri leta. Koliko pa jim je že prišlo v tiste odseke, ki jih potrebujejo? Prstov na obeh rokah bi bilo skoraj preveč, če bi jih hoteli prešteti. Navajeni smo provizoričnega dela, ki pa ne vodi k cilju, izvršimo ga raje enkrat temeljito, da bo držalo!
Naj se dotaknem še praktične plati dela v naših AO-jih na podeželju. Tu ne moremo mimo porazne ugotovitve: uspehov, pravih uspehov ni. Zakaj? Slišal sem že očitek: »Če bi imeli mi gore tako pod nosom, kakor jih imajo Rateče, Kranjska gora, Mojstrana, Gorje, Bohinj, Jezersko itd., bi bili našli uspehi vse drugačni!« Res je, tovariši z univerze, gore imamo pod nosom. Naši ljudje pa ves teden živijo, v gorah in prav zaradi tega, kot sem že omenil, silijo ob nedeljah ven iz tega ozkega sveta. Mika in vleče samo tisto, kar je daleč, kar vsak dan ne vidiš, kar je težko dosegljivo. Čudim se, kako da tak človek ne išče začetkov alpinizma pri Švicarjih, ampak se vedno rad potrudi do Angležev? In ti so morali stotine kilometrov daleč, preden so se znašli v Walliških Alpah ali Berner Oberlandu, drugi so tam doma! O tem je vredno razmišljati, kakor tudi o tem, da so Angleži med domačimi Švicarji vzgojili vodnike, ki so bili boljši od njih, ki pa so šli s svojim »gospodom« zato, da so si tako zaslužili svoj vsakdanji kruh. Podoben primer je tudi dr. Kugy in še kdo.
Največja krivda za neuspehe je v tem, da imajo naši podeželski AO-ji premalo mladih ljudi, kajti človek, ki se posveti alpinizmu v 25.-tem letu svojega življenja, pomembnih praktičnih uspehov ne bo več dosegel. Čim mlajši bo prišel kdo v odsek, čim več bo zvedel, tem večje uspehe bo lahko dosegel. »Vrhunske« alpiniste pa, vsaj mislim tako, v naših podeželskih alpinističnih odsekih ne bomo iskali niti jih ne bomo vzgajali. Talenti se pokažejo sami in hodijo po svoji poti. Biti bomo morali zelo zadovoljni, če bomo dosegli četrto težavnostno stopnjo, ker imamo tu opraviti z bolj treznim tipom človeka, ki se ne spušča v nobena tvegana podjetja. Na vsak način pa je potrebno, da podeželski AO-ji vsaj vsake tri mesece organizirajo dvodnevne tečaje, kjer naj se samo pleza, v nedeljah pa skupne pohode v gore, katerih cilj pa naj bi bil le spoznavanje gora. Zadnjo besedo vsem tem pa ima seveda Komisija za alpinizem.
Rad bi pokazal na tisto, kar smo doslej preveč zanemarjali: na teoretično vzgojo našega mladega alpinističnega rodu, ki ga vzgajamo na podeželju. Zato sem tudi tej vzgoji »posvetil več pozornosti« in skušal doseči, da kmetov ne bi več »pritegovali« (čudovita beseda, kaj?) z vso silo v AO-je. Tudi nogometna društva si niso postavila za cilj, »pritegniti« v teame čim več kmetov. Pa bi bili kmetje za nogomet verjetno še vedno bolj navdušeni kot za alpinizem. Kdor je vse pazljivo prebral, bi lahko kvečjemu na koncu še vprašal: ali je lahko kljub zgoraj navedenim dejstvom vzgojiti na vasi alpiniste? Je mogoče! Gore imajo v sebi nekaj demonskega, veličastno lepega, če hočete, romantičnega in skrivnostnega; dati morajo v urah malodušja človeku pogum in voljo, pri vsem tem pa zahtevajo pri nas predvsem smisel za lepoto. Ta jo dojema tako, drugi drugače. Guido Rey in dr. Julij Kugy opevata oba eno in isto, čeprav dokaj različno, in Pernhart je svoja občutja upodobil precej ,drugače kot jih je Jama, Hodnik, ali pa kateri drugih alpskih slikarjev. In če naš preprosti hribovec samo strmi na te skale velikane, pod trdo skorjo pa mu brez besed, brez pesmi in himen valovi razburkano srce, smo lahko prepričani, da njegova občutja prav nič ne zaostajajo za občutki Kugyja, Rey ali, Pernharta, Jame, Hodnika in drugih. Še več, to občutje lepote se stopnjuje v ljubezen, v strastno ljubezen do rodne zemlje, pri čemer pa ostane nem, ker ne more in ne zna izraziti tega, kar čuti v svojem srcu. Če bi naši pastirji znali izraziti to, kar čutijo, bi Slovenci dobili čudovite umetnine, kakor so Cankarjeva »Nebesa pod Triglavom.«
Zaključimo torej: na podeželju morajo obstajati alpinistični odseki, ker je tu dragocen ljudski material, ki pa ga je treba šele primerno vzgojiti in ki mu je res treba »posvetiti vso pozornost«.Tudi ti ljudje bodo dojeli bistvo in pomen alpinizma, postali bodo alpinisti, če jih bomo na to pravilno pripravili.
Janez Svoljšak