Letos sicer bolj malo plezam,
Matevž Marinčič: ... ampak že tretjič z Jukićem. Dvakrat sva se navezala na taboru julija v Dolomitih, kjer sva uživala v lepih kompaktnih klasikah, obe toplo priporočam: Via delle Gudie v Piz Ciavazes in Via Adang v Sass de Ciampac (tu se nama je pridružil še letošnji tečajc Jaka Žitnik).
Da mu ne bi zagrenil letošnjega zagona do plezanja v hribih s kako podrtijo, mu na ferajnu predlagam Direktno smer v Rušici (250 m, V/IV). Tudi zaradi neoptimalne vremenske napovedi je zgledala smiselna izbira, da bova kao za kosilo že nazaj. Sva pa zato bila edina v smeri - na blizu sva le zjutraj pri avtu srečala sprehajalca, ki je imel kar dva velikanska psa (žal nimam slike). Oba sem fajn sčohal, z Jukićem so se malo povohali, potem pa sem ju prepustil nazaj sprehajalcu in odšel naprej samo z Jukićem. Splezat tako smer s tremi velikimi psi bi bilo namreč kar težavno.
Smer sva plezala v soboto, 14. oktobra in se strinjam s priporočili, da gre za lepo, raznoliko in plezljivo smer. V lažjih cugih seveda najdeš tudi nesigurne oprimke, ampak v kaki drugi slovenski steni bi temu rekel super kompaktna skala. Zabijala sva samo enkrat, frendi pa tudi v težjih cugih pridejo prav.
Prvi raztežaj sva si zastavila splezat nenavezana in lažji prehodi so naju odnesli nekam preveč v desno. Na koncu do vstopa v težji del potegneva celo dolžino štrika proti levi navzdol, saj se naveževa za kratko izpostavljeno prečko, ampak šele potem, ko sva oba ziher, da sva že previsoko. Eh, pa sej je kratka smer.
Od tam naprej je nekaj lepih in raznolikih težjih cugov, kjer je orientacija jasna. V lažjih delih sva nekajkrat morala pogledat na skico. Jukić je tako hotel v tretjem cugu splezat svojo varianto in komaj ga prepričam, da mora v levo v rušje in ne v strme, a najbrž bolj kompaktne plošče. Verjetno je bil še razvajen (ali pa navdahnjen?) od Indijanskega poletja, ki ga je plezal nedavno z načelnikom. Sicer je bilo pa tudi v Rušici tudi še indijansko poletje, saj se je dalo preživet cel dan v kratkih hlačah kljub oblakom.
Med plezanjem sva k sreči na eni od skic opazila, da je vrisana abzajl pista po sosednji smeri Lala salama. Tako upam, da bo boj z borovci dosti krajši kot prebijanje vse do Age. Jukić vrhunsko spleza zadnji detajl po minimalcih levo čez plato, potem pa začne iskat prehode v že kosmatem delu zadnjega cuga. Po dolgotrajnem odločanju kam naprej odneha in štanta na rušju. Splezam za njim uživaško prečko in seveda takoj, ko pridem do njega, opazim 10 m levo: "lej, abzajl štant!" Lep abzajl poteka čez največjo streho v steni, kar je tudi eden izmed highlightov dneva in najbrž edini uporaben podatek v tem prispevku. Jaz ga po nepotrebnem začinim, ker se preveč samozavestno spustim daleč mimo drugega štanta "pa sej mam še vsaj polovico štrika". Zadevo še kar elegantno rešiva, da mi ni blo treba prusikarit, vseeno pa sva zaradi vseh prigod pod steno šele okoli 16h.
Pojeva vse, kar nisem pozabil v avtu, nazdraviva s pivom, ki ga nisem pozabil v avtu, po pivu pa tudi ne pogrešam več toliko spodnjih delov hlač, ki sem jih pozabil v avtu. Z lažjim ruzakom se vrneva v jesensko pravljico gozdov pod Špikom, kjer gledava najbrž iste možice kot zjutraj, ampak iz druge smeri. Tako se celo pot do bivaka ne moreva odločit, a je to druga potka kot zjutraj, al samo gledava z drugimi očmi?