Seniorji.info - Milena Humski: Moj pokojni oče je bil lovec in planinec. Posledično sva tudi jaz in brat od prvih korakov hodila po gorah. Na steni nam je viselo platno na njem se je pa bohotil ruševec.
Živim v neokrnjeni naravi na obrobju Dolenjske vasi. Rojena sem v Zasavju. Imam 5.000 m obdelovalne zemlje - pretežno klanec in pridelujem od 79 leta dalje vse kar raste pri nas. Živinske krme ne, ker imam trenutno samo muce. Na psa čakam, ker mi je angleškega koker španjela Brina zaradi oglušelosti povozil avto. Edina ljubezen v mojem življenju, ki ni izgubila sijaja v vseh teh letih je narava. Pravim »Ljubim te zeleno!«
Rada imam vse kar je lepega. Obožujem impresioniste in grem dvakrat letno na razstave le teh. Lani Milano in Genova. Lepota mi ni tuja, pa naj si bo kakršna koli. Tudi potujem in raziskujem dežele
V Genovi sem videla platno velikih dimenzij 4 m x 1.5 m Paula GAUGUINA. Naslov je bil:" Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? "
Umetnino, je posodil Bostonski muzej - kar se je zgodilo 4 x. Na ogled v Evropi je bila drugič. To je je dogodek svetovnega formata, saj so prihajali trumoma ogledovat ta dragulj iz celega sveta Bilo je 40 njegovih del, nekaj pa Monetovih. 630 km v eno smer smo naredili, da smo to videli.
Divji petelin
Toda! Takšne emocijo kot jo je name napravil petelin, pa ni uspelo še nobeni razstavi. Prijatelja imam Staneta, ki je velik lovec in poznanstva ima po celi Sloveniji in svetu. Na lovu je bil že na drugih kontinentih.
V nedeljo pride na obisk in beseda da besedo. Pogovor nanese na lov. Pove mi, da ga je klical prijatelj z Gorenjske in mu povedal da imajo petelina, ki poje celo po dnevi. Vedel je pa za Stanetovo željo, da bi rad še enkrat v življenju slišal peti divjega petelina - enkrat ga je ko je bil na lovu v Švici, par dni je hodil na to rastišče - no peti dan mu je to uspelo videt. Opisal je kot izjemen dogodek, ki ostane v spominu.
Ker sem nekako imela kar v "krvi"- zaradi te slike - ruševca, ki sem jo gledala celo otroštvo , sem ga prosila če me vzame s seboj. Pa vedela sem, da je redkim dano to, da ga vidijo in slišijo. Ker je bil povabljen, in ne mora sam odločati. Pokliče prijatelja in ga prosi zame.
In stvar je stekla. Zgodaj zjutraj smo odšli, bili so še drugi prijatelji. Bilo nas je osem ljudi. Med njimi tudi strokovnjakinja lova g, Sely Martine.
Bila sem zelo počaščena da sem spoznala njo, ker je človek izjemnega duha, z ogromnim znanjem in pozitivno energijo. Seveda tudi ostale prijatelje Staneta, saj so lovci velikega formata z mnogimi trofejami iz celega sveta.Po krajši debati in kavici krenemo na lovišče.
Pridemo do prostora v gozdu, kjer je bil največkrat opažen in slišan. Vsi obnemimo in utihnemo. Gledamo in se čudimo njegovi eleganci in lepoti. Hodil je ves ponosen in našopirjen z dvignjenim repom. Prične klepati in zapoje. Kot da ni nikogar na tej zemljici razen njega - vse izgine.Ko se pa zaveda okolice in opazi ljudi. postane napadalen.g,Sely ima verjetno polno modric po nogah, tako se ji je zaganjal, drugim v hlače in jih vlekel s kljunom, potem vezalke. Ja, je bil kar hud!
Jaz sem pokleknila v gozdu na tla in mu pričela rahlo govoriti - bil je čisto zmeden kaj je to. Me ogleduje in gleda in posluša se našopiri - se zavedam koliko je ura. Vzamem palico, ki sem jo imela poleg na tleh, mu jo nastavim - pride do palice in nič. Gleda, jaz njega in ga ogovarjam. Se naveliča in bahavo našopirjen gre k drugemu - zopet v napad. Moram reči, da smo se kar nasmejali, je bil pravi borec in gizdalin.
Gremo v lovsko kočo na klepet. Toda jaz nisem izdržala v družbi. Vzamem aparat in grem daleč stan v samoto čudovitih planin. Jok izbruhne kot vulkan. Johanes Mario Simmel pravi »Tudi jokati je užitek!« Hvala Stanetu in njegovim prijateljem za to izjemno doživetje.
Lep pozdrav Milena Humski