Iz roda v rod
Lidija Jež
Foto: arhiv Viki Grošelj
Po Župančičevem verzu 'V bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd' se glasi naslov prve knjige Vikija Grošlja, vrhunskega alpinista, športnega pedagoga, gorskega reševalca in tudi pisatelja. Pravkar je izšla že njegova 19. knjiga z naslovom Mojih 33 odprav. S knjigami in predavanji prenaša na naslednje generacije razumevanje in pomen umetnosti čistega alpinizma, neokrnjene narave in človečnosti. In nič - še najmanj pa umetna inteligenca - tega ne more nadomestiti.
Iz kakšnega »gnezda« izhaja človek, ki je stal na desetih osemtisočakih, ki je bil na najvišjih gorah vseh celin in z nekaterih tudi smučal, človek, ki je bil 38 let športni pedagog, ki piše članke, knjige in se dobro počuti tudi na gledališkem odru? »Moja domača vas so Gunclje; tam je živela naša družina, v kateri smo se rodili trije fantje, in tam blizu stanujem še zdaj.« Prvi se je rodil Rok, ki je šest mesecev po rojstvu umrl za meningitisom. Leto kasneje se je rodil Silvo, čez štiri leta pa še tretji deček z uradnim imenom Viktor; torej že v imenu nosi zmago. Silvo, starejši brat, je bil njegov vzornik in prijatelj. Prav on ga je popeljal v hribe, ki jih je takoj vzljubil. Medtem ko je bil Silvo pri vojakih, se je Viki na bližnjem Turncu pobliže seznanil tudi s plezanjem, ki ga je še bolj prevzelo. In tako je po odsluženem vojaškem roku Viki vpeljal starejšega brata v alpinizem. Veljala sta za eno obetavnejših plezalskih navez in bila vključena v skupino, ki je šla plezat v francoske Alpe. Toda Viki si je poškodoval ramo in ni mogel na odpravo. Silvo, star komaj 22 let, pa se žal z gore ni vrnil domov ... Bolečina zaradi njegove smrti še vedno skeli. »Za njegovo smrt smo izvedeli od sorodnika, ki je živel nad gostilno, v kateri je bil edini telefon v vasi. S policije so ga poklicali, naj nam sporoči, da so reševalci truplo že našli in ga prinesli v Chamonix.« Viki je takrat mami in očetu obljubil, da ne bo več plezal, toda zdržal je le pol leta. Lahko si le mislimo, kako težko jima je bilo, toda s podvigi je raslo tudi zaupanje in z njim sta se veselila njegovih uspehov.
Oče je bil mizar, zato si je tudi Viki izbral najprej mizarsko in nato še delovodsko šolo. Poklic je ob plezanju vendarle moral imeti. Kot pravi, je bil manj ročno spreten od sošolcev; ti so mu malce pomagali pri izdelkih, on pa njim pri slovenščini. Vendar se v lesarstvu ni našel, zato se je s 24 leti vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo (zdaj Fakulteta za šport) in tam »zacvetel«. Kot sam pravi, nima posluha in občutka za ritem, zato je bil zanj eden težjih izpitov ples; toda naučil se je 23 jugoslovanskih kol ter vse standardne in latinskoameriške plese in uspešno opravil tudi to nalogo. Po diplomi se je zaposlil na Osnovni šoli Pirniče in kot učitelj zelo užival: »Učencem sem predajal znanje in izkušnje, jim pomagal, jih spodbujal, navduševal. Po pet tednov na leto sem z njimi preživel v šoli v naravi. Rad sem imel ta poklic.«
Družine, ki čakajo
Da bi pritegnil deklico, v katero je bil zaljubljen kot osnovnošolec, je bil tudi ministrant, toda pri njej tudi to ni pomagalo. Bil je vzgojen v katoliških vrednotah, socializem pa je vrednote s poudarjanjem bratstva, povezanosti in sodelovanja še razširil: »Odraščal sem torej v duhu splošnih človeških vrednot, ki veljajo za vse čase in vse ljudi. Najboljša šola in praksa vrednot pa je bil zame alpinizem.«
Bil je že priznan alpinist, ko je leta 1983 po pošti prejel knjigo Trans-Himalaja. Poslala mu jo je Cvetka, ki se je kot študentka defektologije in filozofije v okviru seminarske naloge ukvarjala z vprašanjem, zakaj se človek prostovoljno podaja v ekstremne in smrtno nevarne situacije. V tem času je brala njegov podlistek v Večeru, v katerem je pisal o odpravi na himalajski osemtisočak Manaslu, ki so jo zaradi tragedije prekinili, namreč pod plazom sta umrla Vikijeva soplezalca. Menila je, da ga bo knjiga, ki jo je napisal legendarni raziskovalec Sven Hedin, zanimala. In ko jo je prejel, ga je najprej zanimalo, kdo je Cvetka, ki mu je namenila to lepo darilo. Njen naslov v študentskem naselju je našel na zadnji strani ovojnice in se odpravil tja. Še dobro, da ni odlašal, kajti Cvetka je bila tik pred odhodom v Berlin. Po njunem prvem srečanju je sledilo obdobje dopisovanj in leta 1988 sta postala par. Poročila sta se naslednje leto v Katmanduju, ker je Nepal dežela, ki je oba prevzela. Toda tudi po poroki je bil Viki precej odsoten, saj so bile odprave del njegovega življenja. »Domačim je vedno težko, ko odidemo v gore, saj smo kljub še tolikšni izurjenosti in profesionalnosti v veliki meri odvisni od narave in tudi od sreče. Na vse moramo biti pripravljeni. Na Brnik so nas vedno pospremile naše družine, ob vrnitvi pa nas je pričakala kakšna družina manj, saj je na odpravah, na katerih sem sodeloval, izgubilo življenje kar sedem naših članov. Toda niso pozabljeni, gojimo topel spomin na vsakega posebej, radi se jih spominjamo in ob dosežkih so bili vedno v mislih z nami.«
Cvetko, ki je zelo senzibilna, so take situacije pretresle, in čeprav je vedela, s kom se je poročila, je vedno znova težko prenašala Vikijeve odhode. Takrat še ni bilo sodobnih povezav, ki bi omogočale sprotno komunikacijo, zato so svojci živeli v negotovosti, kar je hudo breme. Vse to je tudi vplivalo na to, da sta dobila sina Matijo šele po petih letih zakona. Oče je postal pri 42 letih in naslednjič, ko je šel »v bližino zvezd«, je bil Matija star pol leta (bila je to odprava na Anapurno).
Da bi bil čim več s sinom, ga je vpisal v šolo, kjer je sam učil. Dober namen pa kasneje pri sinu ni bil najbolje sprejet, saj ni bilo prijetno, da oče takoj izve za vse, kar so fantje ušpičili. Matija je ubral samosvojo pot. Ukvarja se z multimedijsko produkcijo, združuje tehniko in umetnost. Mama in oče sta zadovoljna, da se sin ni podal v alpinizem. »Z menoj je bil v Himalaji leta 2006, vesel pa sem, da bo šel z nami tudi leta 2025, ko bomo zaznamovali 50. obletnico prvega vzpona na Makalu (8481 m). Z ženo sta že bila v Himalaji in še večkrat bi šla, če bi Cvetka bolje prenašala polete. »Ko zdaj hodim na trekinge, zares uživam v tistem svetu. Alpinizem je zahteval popolno osredotočenost na vsak trenutek, vse je bilo podrejeno plezanju, zato ni bilo veliko prostora za čustva, razmišljanja, duhovnost. Na trekingih pa je za to več priložnosti.« To si privošči zdaj, ko je upokojen. »Prvi stopiti na goro ne pomeni dovoliti si vznesenosti; to podoživlja alpinist kasneje. Kot tudi soočanje s smrtjo člana odprave. Vsako novo smrt v gorah sem težje prenesel.« Pove tudi, da je skupaj s TV Slovenija ustvaril serijo Velikani Himalaje, ki je bila posvečena 23. slovenskim plezalcem, ki so tam umrli.
Sicer pa je pravi izziv za alpiniste vzpeti se na goro po najtežjih smereh oziroma poiskati novo, še ne preplezano smer. Zanima me, kako je krmaril med službo in odpravami. Ko so se vrnili z odprav, so veljali za junake, pred odhodom pa ni bilo samoumevno, da bo dobil dovoljenje za izredni dopust. Na marsikaj so vplivali odločevalci na hierarhični pahljači. Počasi pa je le dozorelo spoznanje, da so odprave z alpinisti svetovnega kova odlična promocija države.
Čisti alpinizem je igra bolečine (R. Messner)
Vikiju Grošlju in njegovemu vzorniku ter dolgoletnemu prijatelju legendarnemu Reinholdu Messnerju sta blizu alpinizem in kultura - na prvi pogled sicer izključujoča, v življenju pa dopolnjujoča »naveza«. Ta je tudi eden izmed pogojev za uvrstitev na seznam, ki si ga je omislil Messner, namreč leta 2006 je ob odprtju svojega največjega gorniškega muzeja Firmian v Bolzanu dal na steno pri vhodu vgravirati imena svetovno znanih alpinistov in jo poimenoval Rock&Ice Stars (Zvezde skale in ledu). Na seznam največjih alpinistov je uvrstil tudi Vikija Grošlja. Ta »zvezdniški« privilegij pa si je težko prislužiti, kajti pripada lahko le človeku, ki je bil ali je med najboljšimi alpinisti svojega časa, in to v svetovnem merilu, star mora biti najmanj 70 let, se aktivno zavzema za ohranitev narave in skozi umetniško ustvarjanje promovira tradicionalni alpinizem.
Z Messnerjem prijateljujeta in sodelujeta že 40 let, letos bosta na turneji po Sloveniji skupaj promovirala svoji zadnji knjigi. Že v devetdesetih letih je režiser Matjaž Berger Vikija večkrat povabil v svoje gledališke projekte. Viki se je na odru Anton Podbevšek Teatra dobro počutil in s svojo prezenco in glasom »rojenega igralca« navdušil gledalce. Leta 2010 se jim je pridružil še Messner v predstavi Itala Calvina, Nevidna mesta. »Messnerjevo sodelovanje v predstavi oziroma najin pogovor prek Skypa je bil zanimiva gledališka posebnost. Vsem nam je ostala v lepem spominu.«
Vikijeva zadnja knjiga, ki opisuje vseh njegovih 33 odprav, je pravkar izšla. »Ko sem pri 23 letih prvič prišel pod Himalajo, se mi je ob spoznanju življenja domačinov zamajal svet - kljub revščini in surovim razmeram najdejo srečo v bistvu življenja samega.« Njim je to dano z okoljem, alpinisti pa do tega spoznanja pridejo: »Alpinizem je šola življenja, šola človečnosti in hkrati lepote življenja. Tam, kamor smo odhajali, je bilo nevarno, in ko smo prišli z gore, smo imeli življenje še rajši.«