Večer v nedeljo, Panorama - Aleš Mišič: Smučati doma ali v tujini je podobno dilemi, ali na poletni dopust v Izolo ali na hrvaško oziroma katero drugo obalo
Presenetljivi rezultati primerjave cen smučarske košarice na britanskih spletnih portalih.
Letošnja zima nikakor ni po okusu smučarjev, preveč skopari z mrazom in snegom, ki ga ni skoraj nikjer v Alpah, še na ledenikih ne prav veliko. Slabe razmere seveda najbolj vnetih, ali če hočete, pravih smučarjev, niso zadržale na zapečku in ti so nekaj "špur" v snegu zarisali že konec novembra. Nobeno domače smučišče še ni prav belo in ne deluje v celoti, podobno je v tujini, v Avstriji in Italiji, torej tam, kamor naši enodnevni smučarji in dopustniki najraje zahajajo.
Razmere pa še niso kritične in so dobre za postopno pripravo na pravo zimo, upamo, da bo ta prišla kmalu. Malo odprtih prog, in to ne najdaljših, smučarjev ne sili, da bi vozovnico, cene teh so tako in tako znižane, do "konca" izkoristili, ker pa nikjer ni posebne gneče, lahko varno potegnete tudi kakšen daljši zavoj in tako preizkusite, ali je od lanske zime ostalo še kaj znanja. Pravi občutek pride po nekaj smučarskih dneh, tudi kakšnem več, če ste nabavili nove smuči in čevlje, skratka prej ko boste začeli, prej boste prišli v formo.
Pred žabarji čelado dol
Prvi letošnji smučarski konec tedna je bil na Kopah povsem zimski, če je bil sneg na drevju, je bil tudi na tleh, ampak ga je bilo premalo, brez pomoči tehnike ne bi bilo nič. Novost minule zime, štirisedežnica Pungart, je nogam dobro dela, sicer pa je na največjem koroškem smučišču vse po starem - vključno s 13 kilometrov dolgim slabim cestnim odsekom. Na Krvavcu je teden kasneje dolg bel jezik pod šestsedežnico segal od vrha Krvavca do Tihe doline, žabarji so svoje smučišče v težkih razmerah dobro pripravili, zato pred fanti čelado dol. Na Rogli delujejo skoraj vse naprave - trije kafe mlinčki, vlečnice Jasa, Košuta in Ostruščica, se vrtijo, Mašin žaga je sicer že bela, a ne povsem, več pa razen Jurgovega tako in tako ne premorejo. Ni še veliko smučarjev, zaradi veselega decembra ljudje nimajo časa, ni nobenih vrst.
Lani so na mariborsko-ruškem Arehu Cojzarico prvič pognali 13. decembra, letos pa je bil ski opening štiri dni kasneje. Ker se lahko do smučišča pripeljete z avtom, je kar dobro, da je vse suho kot poper, vsaj pločevina se ne umaže. Bi morali odsek od parkirišča do Cojzarice asfaltirati, ker je tam vendarle pogosto blato? Ne, ker bi potem nekateri zahtevali še krožišče v priključku s parkiriščem, pločnik in kolesarsko stezo. Prvo smučarsko soboto je bila bela lisa trda in gladka, bolj smo se pozdravljali, nekateri tudi nazdravljali, kot pa smučali. Tisti, ki so bili lani prvi, so bili tudi letos, večinoma znani obrazi, ki so leta in leta isti, kot da bi se ustavil proces staranja, bolj verjetno zaradi smučanja, rednega gibanja in zdrave, raznolike prehrane kot pa kalčkov v sojini omaki. Tudi na Arehu je kot na vseh slovenskih smučiščih vse po starem, nobene novosti razen novoletne jelke, ki so jo v soboto postavili na terasi okrepčevalnice pri sestopu s Cojzarice (naj ne bo vetra do novega leta). Tudi Andrej Rečnik, vodja priprave prog pri Zlati lisici, je takšen, kot je vedno v tem času, kadar ni snega. Ko ga je premalo, ga Pohorci nosijo na proge, konec marca pa ga odnašajo z njih, da sezona ne bi predolgo trajala. V vsaki šali je nekaj resnice, pravijo. V krajšem pogovoru pri mizi smo se dotaknili tudi vedno občutljive teme - Zlate lisice (ta je prihodnje leto na sporedu konec januarja), Rečnik je o tem izjavil: "Čuj, raje mi 'nea' govori." Ker namreč dolgoročna vremenska napoved ni obetavna (morda je za pomorščake boljša), a na te se (na srečo) ne gre zanesti, trdijo priznani meteorologi.
Na domačih smučiščih je vse domače, kar je zagotovo ena od prednosti pred tujimi, če se vrnemo na smučino, s katere smo že na startu predaleč zapeljali. Urednik je namreč naročil primerjavo oziroma odgovor na vprašanje, kje se bolj izplača preživeti zimski dopust - na domačem ali tujem smučišču. Dolgoletne novinarske izkušnje so pokazale, da vsi predlogi šefov niso vedno najbolj posrečeni, in morda se komu zdi takšno tudi to vprašanje. Na prvi pogled zagotovo, saj je končno precej podobno dilemi, kam poleti - na slovensko ali hrvaško oziroma katero drugo obalo, ali pa te dileme za nekatere sploh ni. Toda stvari nikoli niso povsem črno-bele. Girice so lahko v ribiški Izoli še bolj slastne kot kje v Dalmaciji, vse tako blizu, zelo na kupu, kot je na Obali, je redko kje. Gost ima občutek, da lahko iz hotela stopi v pristanišče, naredi nekaj korakov, pa je na letališču, s katerega ne more nikamor, če nima svojega letala, na železniškem peronu, v solinah, na plaži, portoroški promenadi, piranski punti, na dopustu ne potrebuje niti kolesa, kaj šele avto.
Poleti in pozimi "moramo" ven
Če želimo dopustovati doma, imamo Slovenci pri izbiri destinacij težave poleti in pozimi. Nabor je majhen - poleti so v igri Portorož, Piran, Strunjan, Fiesa in Ankaran, pozimi pa Kranjska Gora, Rogla, Kope, Bohinj z Voglom (ambientalno zagotovo enim najlepših smučišč v Alpah), Cerkno in seveda Mariborsko Pohorje. Danes si zlasti mladi težko predstavljajo, da bi mariborska družina odšla med zimskimi počitnicami za en teden v hotel Bolfenk, Bellevue ali kar Areno, v šestdesetih in še sedemdesetih letih pa so bili Kagerjev, Poštarski, Železničarski, Gradisov, in Pajkov dom več kot dovolj dobri tudi za Mariborčane. Na vrhu hriba so zrasle počitniške hišice, Ljubljančani so radi počitnikovali v najetih planšarskih bajtah na krvavških Jezercah in Veliki planini, ljudje so hodili tudi v Bohinj in Kranjska Gora je bila edina pri nas mondena. V osemdesetih letih domače ni več bilo tako dobro, priljubljeni so postali Bad Kleinkirchheim, Nassfeld (Mokrine), Flachau, zdaj pa tudi ti niso več dovolj dobri za naše smučarje. V modi so italijanski Dolomiti in francoska smučišča.
Tisti, ki niste rezervirali apartmaja ali hotelske postelje za prihodnje leto že kar letos ob odhodu in se še niste odločili, kam boste šli, imate še nekaj časa. Večina smučarskih središč ni več tako polnih, kot so bila včasih, zanimanje za smučanje in zimsko letovanje je upadlo, zato so ponekod uplahnile tudi cene. Ravno cena aranžmaja pogosto pretehta oziroma je odločilna pri izbiri destinacije, seveda poleg ponudbe. Na domačih smučiščih je skromnejša kot na večjih smučiščih v tujini, so pa cene ugodnejše.
Aleš Mišič
CENEJE JE SAMO ŠE V BOLGARIJI
Slovenska smučišča so v Evropi najcenejša takoj za bolgarskimi, sicer pa so italijanska smučišča malo cenejša od francoskih in avstrijskih, najdražja v Evropi so švicarska, vsa pa so cenejša od severnoameriških. V državah so precejšnje razlike med cenami v posameznih centrih. Tako namreč nakazujejo rezultati primerjave cen smučarske košarice, v njej so vključene cene smučarskih vozovnic, prenočišč, hrane in pijače na smučiščih ter izposoje smučarske opreme in šole smučanja, ki jih vsako leto spremljata in objavita britanska spletna portala Post Office Travel Money in Telegraph Travel. Portala v Sloveniji spremljata Kranjsko Goro, ki je najcenejša takoj za bolgarskim smučiščem Bansko (poglejte si njihovo spletno stran in boste prijetno presenečeni), zanimivo pa je, da tema sledijo avstrijski Ellmau, italijanski Livigno in andorski Soldeu. Kljub precejšnji oddaljenosti je Livigno v Sloveniji poznano in priznano smučišče, za Ellmau pa jih ni slišalo veliko. Čeprav to ni kakšna odročna vasica na Tirolskem, pač pa turistična vas v razvitem, obsežnem smučarskem območju Wilden Kaiser, kjer je, upoštevaje sosednja Going in Scheffau, skupaj 90 smučarskih naprav. Dvakrat smo tam testirali smuči in ni slabo. Po letošnji primerjavi cen so v Avstriji, Italiji in Franciji cenovno najugodnejši Livigno za individualne smučarje ter Morzine in Ellmau za družine. V Italiji naj bi bila cenovno najprivlačnejša smučišča svetovnega razreda Sestriere, Selva Val Gardena in Courchevel, v Franciji pa naj bi bil najcenejši Morzine. V Evropi je daleč najdražji švicarski Zermatt, v zadnjem času se je precej podražil San Fee, v Wengnu pa so cene menda stabilne. Predvsem pa, kamorkoli boste že šli, pazite nase. Avtor teh vrstic odlaša z zimskim dopustom, ker čaka na ugodne razmere na Pohorju, malo ga vleče tudi na Jahorino in še vedno sanja o Zermattu.