Nedelo, 13.08.06 - Klara Škrinjar: Il Campanile di Val Montanaia
Nedelo, 13. avgusta 2006
Dolomiti, raj za potepuške duše
Il Campanile di Val Montanaia samosvoj in odločen štrli približno 300 metrov v nebo
Le streljaj od z razgreto pločevino preplavljene avtoceste proti Benetkam oziroma le nekaj deset kilometrov naprej od znanih nakupovalnih središč v Palmanovi ali Pordenonu se lahko mimogrede, če vas je seveda volja, znajdete med mogočnimi koničastimi vrhovi Furlanskih Dolomitov. Če imate dan ali dva časa, ga skorajda ni pravega izgovora, da jih ne bi vsaj malo »zares« okusili in se povzpeli pod tamkajšnji znameniti in po obliki presunljivi dvatisočak – il Campanile di Val Montanaia.
Na lepem se boste znašli sredi raja v malem – zavarovanega območja, naravnega parka Furlanski Dolomiti, v katerem najdete vse, kar potrebujete za nemudni odklop in hitro polnjenje baterij hkrati. Park, poln veličastnih sotesk, posutih z drobnimi očarljivimi naselji, s tako rekoč nič prometnicami, ampak le z ozkimi cesticami, ki te v neštetih ostrih ovinkih peljejo čez prelaze iz ene doline v drugo.
Planinarjenje, gorništvo in plezanje ali zgolj sprehodi po dolinah in vsrkavanje poživljajočega gorskega zraka, opazovanje narave in spoznavanje bogate kulturne in zgodovinske dediščine majhnih, čeprav sploh ne tako zelo odročnih krajev, kot se zdi na prvi pogled, je le nekaj namigov, kako na pravi način izkoristiti naravni park. Pozimi so Dolomiti – s kilometri smučarskih in tekaških prog ter zaledenelimi slapovi za plezanje – zgodba zase.
Pravijo, da je srce parka osamljeni Il Campanile di Val Montanaia. Samosvoj in odločen štrli približno 300 metrov proti nebu, približati pa se mu je mogoče z vzponom na dva tisoč metrov visoko sedlo. Tistih 300 metrov višinske razlike do njegovega koničastega ostrega vrha raje prepustimo plezalnim ekspertom – mimogrede: prvič sta ga leta 1902 osvojila dva Avstrijca, Saar in Van Glanvell.
Izhodišče tako za pohajkovanje po parku kot za približno dve uri ne preveč strumne hoje na prelaz pod vrhom Il Campanila je v kraju Cimolais. Tu ima park tudi sedež in enega izmed »visitor centrov«, sicer razpršenih povsod po območju; njihova slabost je le, da z neznanjem italijanskega jezika ali brez spretnosti pantomime bolj težko, predvsem pa izjemno počasi prideš do uporabnih informacij.
Vzpon pod znameniti dolomitski zvonik (il campanile = zvonik) se začne tako rekoč v slepi ulici parka – na koncu poti, do koder se je še dovoljeno pripeljati z avtomobilom. Zaradi jutranjega sonca, ki se upira v golo kamenje, melišča in skalovje, toplo priporočamo pravi jutranji planinski štart. Če je ob šestih prezgodaj, naj bo sedma ura zadnja rešilna bilka. Boste videli, kako dobro se boste počutili, ko se boste zadovoljni še pred poldnevom vračali proti izhodišču, vaši gorniški somišljeniki pa bodo sopihali in se (zaman) poskušali osvežiti s sicer ledeno mrzlim hudourniškim potočkom, ki se vije ob vsej poti. Pot ni težka, a skoraj do konca ne razkrije pogleda na želeni osamelec, a ko se prikaže, pogled obstane na veličastnem koničastem stolpu, ki se steguje proti nebu. Pogled nanj je še lepši iz nasprotne strani, obdan s šilastimi vrhovi gora v ozadju.
Park Furlanski Dolomiti lahko, če imate več časa, tako rekoč obkrožite. Kraji Erto, Claut, Barcis, Frisanco, Tramonti di Sotto in Tramonti di Sopra ali pa Forni di Sopra so več kot dober izziv za potepuške duše in Furlanske Dolomite boste – vsaj za prvi vtis – okusili.
Besedilo in fotografija Klara Škrinjar