Neuradno poročilo odprave o kateri doslej še nikjer ni bilo (s)poročil
Nad baznim taborom (4700 m) so postavili še ABC in T1 ter po JZ grebenu, normalni smeri na Dorje Lakpa (6966 m), dosegli višino 6300 metrov
Dorje Lakpa 2004
Udeleženci: vodja Matej Meglič, Jernej Arčon, Mitja Gleščič, Janez Gramc, Vasja Košuta, Rok Stubelj in Mitja Šorn; trajala je od 17. septembra do 3. novembra 2004.
Cilji: Povzpeti se na Dorje Lakpa (6966 m), smučati/deskati z njega in preplezati prvenstveno smer v zahodni steni; več na
uradni strani odprave; v spomin Andreju Markoviču (1976 - 2000) in Andreju Zamanu (1976 - 2000).
Po celodnevni vožnji z avtobusom in po petdnevni hoji smo prispeli pod goro (je severno od glavnega mesta Katmandu, v neposredni bližini kitajske meje, območje Langtang). Bazni tabor smo postavili na ledeniku na višini 4700 metrov pod zahodno steno gore. Naš načrt je bil, da se najprej povzpnemo na goro po smeri normalnega pristopa, po jugozahodnem grebenu. S tem bi se počasi privajali na višino in od bliže spoznali jugozahodno steno, po kateri smo se nameravali povzpeti.
Po začetni aklimatizaciji na bližnjo vzpetino smo postavili tabor ABC na višini 5300 metrov, na ledeniku tik pod steno gore. Naslednji tabor smo postavili na višini 6000 metrov, kateri naj bi bil izhodišče za naskok na vrh.
Po nekajdnevnem počitku v baznem taboru, smo se odpravili na goro tretjič, že z namenom priti na vrh. Do višine 6000 metrov, kjer je že stal prvi višinski tabor, je vzpon potekal normalno, višje pa so se razmere poslabšale. Morali smo se navezati, to pa je naš vzpon upočasnilo, čeprav se nam je mudilo, ker se je bližalo slabo vreme. Ujela nas je nevihta z gostim sneženjem in močnim vetrom, tako da je bila orientacija otežena. Ker nismo dosegli plato na katerem smo nameravali postaviti šotore, smo morali izkopati snežne luknje v katerih smo preživeli noč. Naslednji dan smo nameravali nadaljevati vzpon proti vrhu, vendar je bilo Gleščiču slabo, tako da smo se morali spustiti v dolino.
V baznem taboru sta Stubelj in Šorn ugotovila, da sta dobila manjše ozebline, Gleščič je le počasi prihajal k sebi, Košuta pa si je ob aklimatizacijskem vzponu zvil gleženj, tako da je s težavo plezal. Ostala dva udeleženca, Janez in Matej, ki sta bila samostojna naveza (zaradi lažje logistike) ločena od ostalih, pa sta se že ob aklimatizacijskem vzponu odločila, da se ne bosta povzpela na goro. Ob vsem tem nam ni preostalo drugega, kot da pospravimo opremo, ki je bila na gori in se odpravimo domov.
Potek odprave
:
17.09. odhod z Dunajskega letališča prek Dohe v glavno mesto Nepala – Katmandu.
18.09.: prihod v Katmandu
19.-21.09.: urejanje formalnosti v Katmanduju, nakupovanje še zadnjih stvari
22.09.: z avtobusom se odpravimo v 90 km oddaljen Syabru Besi (izhodišče za dostop do gore), kamor prispemo po 12 urah vožnje, hoje čez plazove, pregovarjanju z maoisti...
23.9.-27.09.: skupaj s 45 nosači, kuharjem, pomočnikom kuharja, sirdarjem in Majo (Maja gre z nami do baze, nato bo nadaljevala svojo pot po dolini; prišla je na treking) opravljamo vsak dan 7-8 ur dolge etape.
27.09. pridemo v bazni tabor na višini 4800 metrov. Baza je na ledeniku pod goro. Večina nas ima probleme z višino (glavobol), splošno pa je počutje kar v redu.
28.09.: urejamo bazo, ogledujemo si goro in ledenik pod njo.
29.09.: Jernej, Vasja, Rok in jaz se kljub slabemu vremenu odpravimo po moreni nad bazo na približno 5100 m, od koder si ogledujemo prehode po ledeniku in moreni do gore. Odločimo se da gremo naslednji dan postavit ABC.
30.09. se vsi razen Mateja in Janeza odpravimo na hrib. Na 5300 m prinesemo precej opreme in postavimo tabor ABC.
01.10.: se odpravimo do višine 5600 m, Jernej in Vasja pa dosežeta višino ok. 5700 m, kjer postavita en šotor. Razmere so zelo spremenljive – sneg, led, skala vendar ni večjih težav. Do večera se v dežju vsi vrnemo v bazni tabor.
02.-03.10.: V bazi sušimo opremo, vreme je slabo, vsak dan med 13. in 14. uro začne snežiti.
04.10. se vsi odpravimo na hrib. Matej in Janez gresta do ABC, ostali pa na 5600 m kjer v sneženju postavimo še drugi šotor.
05.10.: Podremo oba šotora in se vzpnemo na 6000 m, kjer ju na platoju znova postavimo; Matej in Janez ostaneta v ABC. Popoldan spet sneži. Greben je na nekaj mestih bolj strm vendar se ne navežemo, le na najbolj strmem delu namestimo vrv.
06.10.: Sestopimo v bazo,Vasja si na sestopu zvije gleženj, Matej in Janez se povzpneta na 5400 m , kjer postavita šotor in prespita.
07.10.: Sušimo opremo, Matej in Janez se vrneta v bazo, vreme je slabo.
08.-09.10.: Počivamo v bazi in pripravljamo opremo za odhod proti vrhu.
10.10. se vsi razen Mateja in Janeza odpravimo v ABC. Ko pridemo do šotorov dobimo tam pravo razdejanje; ptiči so nam strgali šotor in uničili večino hrane. Kar je ostalo si razdelimo – treba bo
šparat.
11.10. se odpravimo na 6000 m kjer imamo postavljena šotora. Brez težav pridemo gor, hrana je tu k sreči nedotaknjena. Pripravimo se na naslednji dan, ko naj bi poskušali priti na plato (ok. 6600 m). Vremenska napoved ni najboljša.
12.10.: Zjutraj podremo šotore in nadaljujemo z vzponom po grebenu. Kmalu se lotimo izpostavljenega skalnega grebena, kjer nam pot otežujejo pritrjene stare vrvi. Vreme se kvari, kljub temu nadaljujemo z vzponom. Pred nami je približno 150 metrov višine z naklonino 65 stopinj; led je zelo slab, zato se varujemo. Vreme je katastrofalno: megla, veter, sneženje, mraz. Ko preplezamo čez težji del nas lovi tema, zato je edina možna rešitev kopanje luknje. Po dveh urah smo vsi stisnjeni v dveh majhnih luknjah, kjer preživimo naslednjih 16 ur.
13.10.: vreme sicer lepo, vendar se jaz slabo počutim zato se odločimo za takojšen sestop. Naredimo pet spustov z vrvjo (po 60 m), do večera sestopimo v ABC, kjer prespimo. Šorn je z višine 6100 metrov smučal.
14.10.: ponoči je v ABC-ju zapadlo okoli 50 centimetrov novega snega, v bazi ga je 30. Ves dan naletava sneg, utrujeni sestopimo v bazo, kjer Šorn in Stubelj ugotovita, da imata pomrznjene prste - Mitja na nogi, Rok na roki.
15.10. sušimo opremo, odločimo se da na vrh ne poskusimo več.
16.10.: Arčon in Stubelj se odpravita še enkrat na hrib po opremo.
17.10.: Gleščič in Košuta gresta na hrib pomagat Arčonu in Stubelju pospravit opremo. Podremo tabor 1 in ABC in se skupaj odpravimo v bazo.
18.10.: Košuta in Stubelj se odpravita proti domu, ostali čakajo nosače.
19.-21.10.: Čakamo nosače, ki pridejo v bazo 21. zvečer.
22.-24.10.: Skupaj z nosači nazaj v civilizacijo. Etape so dolge, nosačev je zaradi praznikov premalo, zato nosijo tudi dvojne tovore.
25.10.: po celodnevni vožnji se vrnemo v Katmandu.
02.11. zvečer odpotujemo iz Katmanduja in se
03.11. vrnemo na dunajsko letališče.
Stroški na udeleženca: letalska karta 190.000 SIT; osebno zavarovanje: 25.000 SIT; viza: 9.000 SIT; dodatna prtljaga/kargo: 50.000 SIT; satelitski telefon: 2.100 SIT; plačilo agenciji*: 426.000 SIT;
skupaj: 702.100 SIT; cene preračunane po takrat veljavnem menjalniškem tečaju 1 USD = 200 SIT
* plačilo agenciji: všteti so vsi stroški, ki smo jih imeli v Nepalu (hotel z zajtrkom, prevozi, nosači, kuhar, sirdar, zvezni oficir, najem kuhinje, najem baznih šotorov, vsa hrana, dovoljenje za goro, vstopnina v nacionalni park Langtang)
Dovoljenje za Dorje Lakpa stane 2000 USD za sedem članov odprave + 900 USD za tri nepalske alpiniste (ker spada gora v A kategorijo, so nanjo dovoljeni vzponi samo mešanim odpravam; vsake odprave se morajo udeležiti najmanj trije nepalski alpinisti, katerim morajo člani odprave plačati dovoljenje (300 USD/nepalskega alpinista, kljub temu da njihovih alpinistov nismo videli drugače kot na papirju). Tako je bila to uradno Nepalsko-Slovenska odprava.
Depozit za helikopter je 2000 USD in je na koncu vrnjen če helikopterja ne uporabiš.
Depozit za smeti je 500 USD in je na koncu prav tako vrnjen, če pridejo smeti v dolino.
V stroške niso všteta sredstva, ki jih je posameznik uporabil za svoje zadeve (po Katmanduju…) in stroški za nabavo osebne opreme.
Predraćun (objavljen na spletni strani odprave): Grand total for one Person USD 2.242,31.
Ker je vodja zavrnil našo prošnjo, da nam za objavo pošlje poročilo, smo ga pripravili na osnovi več sporočil in enako pridobljenih fotografij ... je torej
neuradno in dopuščamo možnost, da dobimo kot
pripombo kakšna dopolnila...