Silvo Baznik: Ura gre proti pol sedmi, ko sedem v prijateljev avto in prične se vožnja na Gorenjsko.
Kmalu me prešine, da sem doma pustil fotoaparat. Še sreča, da ima Rado svoj Canon s seboj in bo naredil dovolj posnetkov za obuditev najine poti. Zapeljava v Dovje in hočeva na gozdno cesto a naju ustavi ledeni klanec. Potrebno je nazaj v vas a ker nikjer ni prostora, parkirava na drugem koncu vasi, pri cerkvici. Smuči na nahrbtnik in pot pod noge nazaj v vas in do prvega ovinka, kjer narediva prve korake na smučeh.
Sprva se gibljeva skozi gozd mimo prvih bajt, kjer pozdraviva domačina, ki hrani živino. Nadaljujeva v gozd in se počasi vzpenjava dokler ne doseževa opuščeno planino Goreljše. Prestopiva ograjo in sva na lepih belih poljanah, ki naju popeljejo do gozdne poti. Tu zapustiva gaz, ki jo je na najino srečo naredil predhodnik. Le ta je zavil nekam navzdol, midva pa navzgor in od tu dalje gaziva in delava pot za naslednje turne pohodnike. V gozdu iščeva prehode in tako prideva do prestmega pobočja. Nič zato, si rečeva in greva malce nazaj ter nato zopet navzgor. Višje ujameva markacijo letne poti in kmalu prideva iz gozda pod Bele peči. Nedotaknjena zasnežena melišča prečiva previdno. Sonce topi zgornjo plast snega in nikoli ne veš ali bo kaj priletelo s strmine in skal nad prečnico.
Najina pot gre zopet v gozd in po več sto metrih sva nad gozdno potjo, ki pripelje z Raven. Poti se kmalu združita. Še vedno ni nikogar pred nama, le snežna nedotaknjena belina. Čudovito, čeprav malce naporno, nadaljujeva in po velikem številu ovinkov sva vendarle na ostrem ovinku, ki pelje na planino. Tu naju dohiti turni smučar, ki je koristil najino gaz. Pustiva ga naprej, da nama olajša pot. Stopava po njegovi smučini in prispeva nad kočo na planini Dovška Rožca. Rado stopa pred mano. Moj korak je postal krajši in po vsakih dveh ovinkih potrebujem kratek počitek. Tedaj naradim prepotreben požirek vode iz meha, ki mi da moči za nadaljevanje. Tako stopamo naprej. Predhodnika se ustavita pred vrhom Dovške Babe, ki ga krasi velika opast. Sam grem naprej, prečim in se vzpenjam nekaj metrov od grebena. Tik pod vrhom se ustavim, morda sem že samem vrhu, to sicer ne vem a ne bi bilo dobro stopiti na opast. Zato naredim stojišče, odpnem smuči, pospravim kože in se pripravim za smuko.
Odsmučam do prijatelja. Najin predhodnik je že odsmučal v dolino. Še prepotrebni obrok in tekočina in greva tudi midva. Nižje je vedno več turnih smučarjev, ki gredo proti vrhu. Smučanje je odlično. Sneg je mehak, nekje malce južen a gre lepo navzdol, sprva do planine, nato po poti, ki jo zapustiva s smučanjem skozi gozd na nižje ležečo pot. Super.
Odločiva se za povratek po najinih sledeh. Le malce vzpona je, drugače pa navzdol.
Naredim oster zavoj a se mi smučka zatakne za deblo. Sledi seveda padec, na srečo se smučka pravočasno odpne in z nekaj dobre volje se postavim pokonci. Prijatelj mi poda smučo, ki gre tja, kamor mora in nadaljujeva do spodnje planine. Nižje v gozdu srečava turna smučarja, nekaj besed in izveva, da imata kosilo z mamo v Ljubljani. Verjetno od tega ne bo nič, ker sta nadaljevala po najinih sledeh. Se bosta že izgovorila, mar ne? Še nekaj zavojev in sva na cesti, ki pelje v Dovje.
Smuči romajo na nahrbtnik in peške naprej do avta. Odpeljeva se v Ljubljano, obiščeva grob najinega planinskega prijatelja, mu prižgeva sveči miru in mu zaželiva tih večni počitek.
Še nekaj kilometrov in sva pri moji ženici, ki naju veselo pričaka z dobrim kosilom. Hvala.