Janez Pikon: Nekoč tovorna vojaška žičnica, zgrajena za prevoz vojaškega tovora na sedlo Dresel severozahodno pod vrh Slatnik, ki je služila italijanski vojski. 
Zgodovinska dragocenost je vsekakor nekoč tovorna vojaška žičnica, zgrajena za prevoz vojaškega tovora med jugovzhodnim vrhom Slatnik (1597 m) na sedlo Dresel (1510) predel pod severozahodnim vrhom Slatnik (1609 m). Veliko teh sledi najdemo povsod, mejni kamni, bunkerji in kasarne s sledmi zgodovine. Pogled nanje nam sprožijo misel, kaj vse se je tu dogajalo v času gradnje teh utrdb in bunkerjev zgrajenih med obema vojnama. Sprehodimo se do kasarne na grebenu in ogledujemo po notranjosti, objekte načenja čas, razpadajo, dobro pa so vidni prostori, ki so služili takratnim vojaškim potrebam. Spominska plošča graditeljem vojaških objektov iz italijanske vasi je še vedno na ogled ob nekoč vojaški in razgledni poti.
Dresel je sedlo v severozahodnem vrhu Slatnik, pred Možicem in ob vrhu Kor, kjer se v vetrovnem vremenu na sedlu in višje ustvarjajo vrtinci, kar se lepo vidi v zimskem času. Na sedlu Dresel (1510 m) so še vidni betonski ostanki nekdanje postaje žičnice, ki je služila italijanski vojski. Dresel, Driesel pomeni vrtinec, Drieseln, sukati, vrteti, pršiti.
Venec vrhov nad Soriško planino sestavljata, tudi že kar mogočna vrhova, severozahodni vrh Slatnik, 1609 m, ter nižji Možic, 1602 m, ki že kažeta nekaj alpskih potez. Vzponi na soriške vrhove so kratke, vsakomur dostopne ture. Mehke steze se vijejo po gorskih tratah, kamniti velikani so videti še zelo daleč. Na širokem sedlu, kjer se stikata bohinjski in selški svet, se razprostirajo sončni pašniki Soriške planine (1307 m). Priljubljeni izletniški in smučarski raj imamo Bohinjci prav tako radi, kot njih lastniki. Vrhovi, ki v polkrogu obdajajo planino, kažejo na to stran blago lice. Pašniki segajo prav do grebenov, tam pa se svet prepadno prelomi v globino Baške grape. Najbolj krotki vzpetini sta Dravh (Travh, 1547 m) in Lajnar (1549 m), slednjega so osvojili smučarji. Vzhodno stran obvladujeta mogočnejši vzpetini, severozahodni vrh Slatnik (1609 m) in Možic (1602 m), ki že kažeta nekaj alpskih potez. Vzponi na soriške vrhove so kratke, prijazne, vsakomur dostopne ture. Mehke steze se vijejo po gorskih tratah, kamniti velikani so videti zelo daleč. Zeleno idilo motijo le številni pomniki časa, ko sosedje niso bili prijatelji. Na vrhovih te prijazno presenetijo mrke litoželezne kupole starih utrdb, v globelih razpadajo zidovi k sreči nikoli uporabljenih vojašnic.
Lajnar, z žicami, posekami in ograjami zaznamovana gora, je osrednja postava soriške gorske ogrlice, lepa piramida vrha Dravh (Travh) pa stoji bolj ob strani. Smer pristopa obeh vrhov je samo stvar trenutnega navdiha, najlažje pa s sedla med vrhom Lajnar, 1549 m in jugovzhodni vrh Slatnik, 1597 m. Na širokem slemenu razglednega vrha Lajnar se predamo razgledom, ki begajo z julijskih velikanov na primorsko in selško milino. Travh je nekoliko bolj strm in domala brezpoten, kar pa ne pomeni nobene težave, sestopimo, kjer nas je volja. Tudi soriška veljaka je najlepše povezati s krožno turo, ki jo prav tako začnemo z vzponom na sedlo med vrhom Lajnar in jugovzhodni vrh Slatnik se vzpenja kar strmo travnato sleme. Prostrana planota seže severozahodno na vrh Slatnik (1609 m) najvišji vrh gorskega venca nad Soriško planino.
Proti severu se iz travnatih pobočij poganja še nekaj vzpetin, najvišjo, ki jo vidimo precej daleč na severu je Možic, to označuje litoželezni bunker. Pri razpadlih zidovih stopimo na pravcato cesto, ki nas popelje do velikanske, še prav dobro ohranjene kasarne pod travnatim vrhom Kor (1582 m). Ta pa danes služi kaj miroljubnim namenom, kot hlev številne ovčje črede. Na slemenu tik nad ne ravno prijetno dišečo zgradbo (poletni mesci - ovčja čreda) nas smerokaz usmeri proti Možicu. Zložen sestop pripelje do razpotja, kjer se pot odcepi na Črno prst, Možic pa je sedaj tik pred nami. Omenjeni bunker na vrhu je svojevrstna zanimivost. Z močno svetilko si je mogoče ogledati številne podzemne labirinte, ki so jih, kot kaže, terjali vojaško strateški interesi predvojnih, italijanskih oblastnikov Primorske. Ti mrki ostanki dajejo Možicu nekako turoben pečat, ki pa zbledi, ko se predamo sproščujočemu razgledu na veličastno gorsko okolico. Možic je eno najlepših razgledišč. Z litoželezne kupole je mogoče ob ugodnih vremenskih razmerah opazovati, tako bohinjsko, kot blejsko jezero. Krožno turo zaključimo z povratkom h kasarni in direktnim sestopom po zložni dolinici ali na novo zgrajeni široki cesti na Soriško planino.
Severno od Možica se s sedlom ločita še Kozji hrbet (1592 m), Čevžl (1536 m) in severno nad planino Črni vrh (1486 m), predvsem Kozji hrbet s svojim nenavadnim breznom, po katerem so goro poimenovali domačini z Nemškega rovta. Dresel je sedlo v severozahodnem vrhu Slatnik, pred Možicem in ob vrhu Kor. V vetrovnem vremenu se na sedlu ustvarjajo vrtinci, kar se lepo vidi v zimskem času. Na sedlu Dresel (1510 m) so še vidni betonski ostanki nekdanje postaje žičnice, ki je služila italijanski vojski. Dresel, Driesel pomeni vrtinec, Drieseln, sukati, vrteti, pršiti.
Vir: Dresel, Atlas in soriška ledinska imena, Ivan Kejžar, Kovačev
Janez Pikon