Primorske novice: ... Pravzaprav za vse čase. Otmar Črnilogar, znameniti podraški župnik, prevajalec Svetega pisma - Planinec, ki se je na poti ustavljal, da bi si prižgal cigareto ...
Zbornik z naslovom Človek mnogih talentov je izšel konec prejšnjega leta pri Celjski Mohorjevi družbi in Otmarja Črnilogarja slika iz vseh zornih kotov: kot duhovnika, izobraženca, planinca, slikarja, veseljaka ter hudomušneža z vrlinami in razvadami. O življenju, delu in nenazadnje o samem zborniku nam je pripovedovala Lilijana Vidrih Lavrenčič iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, ki je v preteklem letu pričel urejati Črnilogarjevo bogato zapuščino, zgodovinarka pa ga je dobro poznala tudi kot prebivalka Podrage. Ideja o zborniku je zorela vrsto let, pojasni sogovornica. “Prvi temelji so bili zastavljeni že leta 2006 ob odkritju spomenika v Podragi. Takrat je župnik Bogdan Vidmar, Črnilogarjev učenec in prijatelj, pripravil recital njegovih del,” se spomni. Pri zborniku je sodelovalo veliko ljudi, pa tudi gradiva se je nabralo veliko več, kot so sprva načrtovali. “Ljudje so se kar javljali, da bi še oni kaj povedali in delili svoje spomine,” pove Lilijana Vidrih Lavrenčič. Poleg nje in odgovornega urednika Alojzija Pavla Florjančiča so v pripravljalnem odboru sedeli še Ana Florjančič, Jurij Paljk, Magda Rodman, Jurij Rosa, Bogomir Trošt, Bogdan Vidmar, Srečko Vidrih in Janez Zupet.
Od doma domov
“Ni bil le podraški župnik, ampak tudi profesor klasičnih jezikov, prevajalec Svetega pisma, navdušen gornik, dober pedagog in še bi lahko naštevali,” o priljubljenem duhovniku pravi Lilijana. Rodil se je leta 1931 v kmečko-delavski družini v Šebreljah, v vasici na planoti med Mostom na Soči in Cerknim. Ime je dobil že davno pred rojstvom. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno v ruskem ujetništvu, kjer je delal kot hlapec pri velikem kmetu. Tam je spoznal zelo dobrega človeka, ki mu je prinašal kruh in mu pomagal preživeti. Takrat se je odločil, da bo svojega prvorojenca poimenoval po tem dobrotniku. Otmar je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Gorici, kasneje je bil v Pazinu, bogoslovje pa je študiral v Ljubljani. Njegova službena pot se prične v Ligu, kasneje je bil vikar in profesor v Ljubljani, na tretji postaji, v Podragi, pa je ostal kar 32 let. Vseeno nikoli ni pozabil domače vasi, Podražani se še spominjajo, da je vedno govoril: “Grem od doma domov.” V domači hiši v Šebreljah je urejena muzejska zbirka, njegove fotografije in predmeti ter del knjižnice.
Sveto pismo naj bo blizu ljudem
Širši javnosti je bil najbolj poznan kot prevajalec Svetega pisma, prevajal je Sirahovo knjigo, Knjigo modrosti, Pavlova pisma in druga poglavja stare in nove zaveze. Črnilogar je bil poliglot in vnet zagovornik prevajanja iz hebrejščine. Posamezne besede in besedne zveze je primerjal s prevodi v drugih evropskih jezikih, iskal pa je tudi domače, kmečke izraze. Poleg hebrejščine, latinščine in grščine je obvladal še nemščino, angleščino, italijanščino, pogovorno tudi druge evropske jezike, blizu pa so mu bili tudi slovanski.
Kot se spominja njegov učenec Bogomir Trošt, je na vprašanje, kakšno je vodilo njegovega prevajanja, odgovarjal: “Moj namen je bil pripraviti prevod za bogoslužje. Tako da se ga bo dalo brati in razumeti, ko se bere v cerkvi.” Kljub temu ob izidu ni bil vesel, saj so njegov prevod, tako kot precej drugih, spremenili. Sodelavec in prevajalec iste izdaje Svetega pisma Janez Zupet ocenjuje, da so njegove prevode spremenili do te mere, da ni ostal kamen na kamnu.
V bibliografiji Črnilogarjevih del in prispevkov o njem, ki jo je pripravila Ana Florjančič, se lahko prav zares prepričamo, za kako plodovitega pisca gre. V njej je kar 296 bibliografskih enot, skupaj z zbornikom še več, 356. Posebno poglavje Črnilogarjevega delovanja je prav gotovo radijski kviz Quo Vadis, razvedrilna in izobraževalna oddaja z versko vsebino. V vipavski ekipi, ki je tekmovala na radiu, je bila tudi Magda Rodman, ki se spominja, da Otmarjevega povabila kljub strahu ni mogla zavrniti. Na tekmovanja jih je vozil v avtomobilu, nikoli jim ni izdal niti najmanjše podrobnosti glede vprašanj, ki pa jih je kot član komisije poznal.
Strog, a pravičen učitelj
Kot učitelj je bil strog, se spominja Jurij Paljk, eden njegovih učencev, in tako povzema govor v razredu: “Iz vas moramo narediti izobražence, ki bodo v slovenski Cerkvi nadaljevali naše delo. Iz vas moramo narediti izobražence! Fantje, tako je to! Sicer je res, da vas učim, res je tudi, da so stari Latinci imeli navado reči: Errare humanum est - Motiti se je človeško, a tisti, ki se bo pri meni motil, bo dobil cvek!” Maturiralo je pet od štirinajstih učencev. Svojo vlogo vzgojitelja je jemal še resneje kot vlogo učitelja. Nekoč, konec osemdesetih, je slišal, da veliko mladih Vipavcev poskuša marihuano. Bil je prepričan, da mora biti kot vzgojitelj obveščen o tem, kaj se dogaja z mladimi. V kavarno v Vipavi je tako vstopil in rekel: “En špinel, prosim!” Čeprav so ga debelo gledali, je duhovnik vseeno uspel izbrskati, kje bi “špinel” dobil, in ko mu ga je prodajalec prinesel, ga je vprašal, za kaj potrebuje marihuano. “V znanstvene namene,” je odgovoril Črnilogar, ki je strastno kadil cigarete.
Pod nadzorom Udbe
Obdobje tajništva pri Celjski Mohorjevi družbi je trajalo od leta 1971 do leta 1974, kar je bila Črnilogarjeva najvišja civilna funkcija. Župljane v Podragi je k naročanju vabil tako: “Le deset litrov vina vas stanejo dobre Mohorjeve knjige!” Jurij Rosa, ki je preučeval to obdobje v duhovnikovem življenju, navaja enega od pripetljajev, povezanih z Udbo in Mohorjevo družbo. Otmar Črnilogar je že na postaji v Vipavi opazil človeka, za katerega pa je vedel, da ni domačin. Izstopil je v Celju, kjer se je duhovnik udeležil sestanka odbora družbe, po sestanku pa ga je znova videl v gostilni. Takrat je Črnilogar pristopil k moškemu in mu rekel: “Vidim, da sedite čisto sami pri mizi. Kaj vam ni nič dolgčas? Dovolite, da prisedem? Zdi se mi, da sva se danes že nekajkrat srečala, pa sem si rekel sam pri sebi: 'S tem človekom bi pa rad trčil na zdravje!'” Moški je pričel jecljati, duhovnik pa mu je povedal vse o svojem življenju.
Če je bil Otmar Črnilogar sprijaznjen s tem, da je kot duhovnik trn v peti oblasti, še več, veliko anekdot priča o tem, kako se je nadzoru in sankcijam uspel izogniti, pa verjetno ni bil pripravljen na postopke na sodišču zaradi dela pri Mohorjevi družbi. Po odstopu z mesta tajnika se je začela tožba pred celjskim sodiščem zaradi domnevnih goljufij pri upravljanju družbe, ki so jo po nekaj letih opustili. Kot je v mašnem nagovoru ob spominu ob Otmarjevi 80-obletnici povedal njegov prijatelj Janez Zupet: “In ko si je kot glavni tajnik Celjske Mohorjeve družbe prizadeval, da bi jo iztrgal iz režimskega primeža in ji dal novega poleta, so ga spletkarsko postavili pred sodišče, na katerem mu je kot tožitelj stal nasproti sam škof Grmič, tedanji predsednik Mohorjeve.”
Idejni oče Gradiške Ture
Podražani so svojega duhovnika cenili kot izobraženca, vendar si ga bodo bolj zapomnili kot človeka, ki je znal pritegniti, poslušati in se poveseliti. Čeprav je bil velikokrat nenavaden. Ena bolj znanih anekdot je povezana s kozo Beko, ki jo je nekoč dobil v dar. Nanj se je navezala kot kužek, vsepovsod je hodila za njim in ga ubogala.
Ob prihodu v Vipavo je prinesel tudi ljubezen do gorništva, zato ni čudno, da je kmalu postal prvi in edini duhovnik na predsedniškem mestu planinskega društva. Spominjajo se ga kot mirnega, vendar zahtevnega pohodnika, ki pa se je moral po določenem času ustaviti in pokaditi svojo cigareto.
Le malokateri od številnih plezalcev, ki se danes povzpenjajo na Gradiško Turo nad Vipavo, ve, da je njen idejni oče pravzaprav Otmar Črnilogar. Še danes velja za eno težavnejših plezalnih poti na Slovenskem. Ko je skupaj s planinci dokončno uredil Gradiško Turo, ko so zvrtali vseh 77 lukenj in napeli 170 metrov jeklenih vrvi, se je Črnilogar z Ano Pavlin in Srečkom Vidrihom odpravil označevat pot. Srečko (zdaj tudi sam duhovnik) se tako spominja njegovih besed: “Ti, Ana, ki si iz Vipave, boš skrbela za belo barvo, ti, Srečko, ki si iz Male Moskve (Podraga, op. a.), pa za rdečo.”
Po priljubljenem duhovniku so v vipavskem planinskem društvu poimenovali pohodniško romarsko pot, ki so jo uredili leta 2005. Povezuje dve cerkvi v Podragi in sedem cerkva na področju Vrhe.
Vsakoletnega pohoda se udeležujejo številni pohodniki, pomembno pa je, da se del Otmarjeve poti pokriva s slovensko Jakobovo potjo, ki je vključena v romarsko pot Camino de Santiago de Campostela.
Salomonske rešitve
Črnilogar se je pogosto zapletal v spore s tedanjo oblastjo. “Vendar je znal krmariti med prepovedmi. Bil je znan po salomonskih rešitvah. Ko je bila leta 1974 blagoslovljena cerkev svetega Urbana, je dal prošnjo za dovoljenje za izvajanje maše na prostem ob kamnitem oltarju. Dovoljenja ni dobil, ker naj bi bilo preblizu glavne poti,” se spominja Vidrih Lavrenčičeva in pove zaključek zgodbe: “Mizo so postavili na vhod v cerkev, duhovniki so stali na pragu cerkve, vsi ostali pa smo bili zunaj.”
Redno je krščeval otroke tistih, ki otrok ne bi smeli krstiti. Ob razglasitvi samostojne Slovenije je bil vesel, čeprav ga je tudi nova država kasneje razočarala. Vsekakor je bil političen človek, ni pa bil politikant, pravi urednik zbornika Alojzij Pavel Florjančič. Odločno je zavračal izrabljanje vere v politične namene. Nekoč je nekemu komunistu za šankom tako rekel: “Midva imava podobno usodo, nad tabo je CK (Centralni komite), nad mano pa KC (Katoliška cerkev).” Bil je duhovnik, tako še proti koncu zbornika ocenjuje Florjančič, ki je bil res pobožen, ampak je dobro opravljal svojo nalogo tudi zato, ker se je pripravil in bil izobražen: “Bil je duhovnik za ta čas. Pravzaprav za vse čase.”
PETRA MEZINEC