Večer, NGiL, 12.02.2004 - Arnold Lešnik: Ko pri nas grozijo številni snežni plazovi, se najvišji vrh Golice, Gross Speikkogel (2140 m), kaže v najlepši luči
Bela gora na avstrijski deželni meji med Koroško in Štajersko
Dve žogi na Golici
Ko pri nas grozijo številni snežni plazovi, se najvišji vrh Golice, Gross Speikkogel (2140 m), kaže v najlepši luči
Avstrijska Golica (Koralpe) je priljubljeni cilj marsikaterega slovenskega alpskega smučarja. A zanimiva je tudi za pohodnike in turne smučarje. Predvsem slednji jo bodo cenili, saj si že zgodaj pozimi rada nadene belo kapo, medtem ko je v dneh izdatnih snežnih padavin dokaj varen cilj. Takrat, ko pri nas grozijo številni snežni plazovi, se najvišji vrh Golice, Gross Speikkogel (2140 m), kaže v najlepši luči, pogledi z njega proti našim vrhovom pa so nepozabni.
Če prihajamo iz smeri Šentilja, potem moramo pred Gradcem ujeti avtocesto A2 proti zahodu, vse do izstopa Wolfsberg - jug. Od tod sledimo dobro vidnim zeleno obarvanim napisom. Seveda je možen dostop do Wolfsberga še prek Dravograda, kjer prav tako ni večjih težav z orientacijo. Avtomobil pustimo na parkirišču pri spodnji postaji nove sedežnice. Turo začnemo sto metrov nižje, na zasneženi gozdni cesti. Cesta se najprej rahlo spusti in šele nato zakoračimo v blagem desnem loku navzgor, skozi redek gozd, proti Hipfelhütte (1627 m). Do sem je kakšne pol ure, in če smo zelo lenobno razpoloženi, se lahko do te koče pripeljemo celo z avtomobilom. Prečimo parkirišče v bližini koče, kjer so večkrat nagneteni avtobusi, ter se po skrajnem levem delu pobočja zagrizemo v strmino. Tako nadaljujemo vse do zgornje postaje vlečnice relativno osamljeni, glasen smeh in krike pa prepustimo urbano nastrojenim alpskim smučarjem. Še zanimiveje je prečiti bolj levo, proti vzhodu, v smeri slapu Pomswasserfall, nato ostro proti jugu ter šele zdaj prek Steinschneiderja (2070 m) nadaljevati proti vrhu.
Na vrhu kraljujeta radarja
Ko dosežemo vršni greben v bližini stavbe oddajnika avstrijske televizije, v lahkotnem tempu nadaljujemo po široki poti, vse do že od daleč vidnih radarjev na vrhu. Dva sta, ki skrbita za varnost letalskega prometa. Eden obvladuje civilni promet, drugi je bolj vojaški in usmerja vojaška letala. Neposredno za mogočno stavbo je označen najvišji vrh, kjer je vpisna knjiga. Ko se gibamo pod zgradbami, moramo biti karseda previdni, saj se na strehi in stenah večkrat oblikujejo ledne tvorbe, ki ogrožajo obiskovalce spodaj. Na vrhu se lahko ustavimo ob stavbi, kjer je majhen zaprt prostor, za kratek oddih pred naravnimi elementi. Tu lahko v miru pomalicamo, če želimo, in pripravimo smuči za spust.
Z vrha je možno sestopati po isti poti ali ob skrajnem robu smučišča. Če imamo turne smuči, potem je odločitev jasna. Smučanje prilagajamo snežnim razmeram. A če je vrh spihan, potem je navzdol vendarle bolje slediti urejeni progi. Odvisno od razmer lahko to lagodno progo večkrat zapustimo in zaplujemo v globok sneg ob strani. 150 višinskih metrov do zavetišča Koralpenhaus (1966 m) je hitro premaganih. V koči se je možno okrepčati s toplimi jedmi, vendar, pozor! Če je smučarska sezona na vrhuncu, nebo modro in sonce na njem kristalno čisto, potem se je gneči bolje v loku ogniti. Od zgornje postaje sedežnice je spet veliko možnosti, medtem ko se bodo začetniki raje držali smučišča. Po svoje dokaj varna tura, ki ponuja neizmerne turnosmučarske užitke začetnikom in starim mačkom. Naj si bo snega preveč ali premalo, smučarsko znanje takšno ali drugačno, vedno imamo na voljo alternativno možnost dostopa in sestopa po urejenem smučišču.
Razgled je doživetje zase
Dobrih 600 višinskih metrov premagamo v dveh urah, smučanje navzdol vzame polovico manj. Razgled z Golice je doživetje zase. Od Pohorja na vzhodu vse do Julijcev ter daleč na zahod v Italijo. Pece, ki se postavlja pred Kamniškimi Alpami skoraj ne opazimo, tako se zlije z ozadjem. Golica je zaradi strateške lege resnično veličasten razglednik. A nanj se lahko vračamo vedno znova, saj ponuja vrsto žlahtnih dostopov, naj si bo z vzhoda, kjer je mogoče startati zelo visoko in nato prehoditi celoten greben - zanimivo za tiste brez smuči - ali z juga. Enako čarobni so severni pristopi iz smeri Weinebene (1668 m), kjer je prav tako smučišče. Vzpon traja dve do tri ure, spust s smučmi pa dobro uro. Če smo peš, potem je treba računati na dobrih šest ur. Čeprav je to izhodišče za pohodnike iz Slovenije nekoliko bolj oddaljeno, predstavlja zanimivo alternativo za tiste, ki sredi smučarske sezone iščejo samoto. Če se odpravimo po gozdnih poteh h koči Bärenthalhütte in dalje na sedlo med Moschkoglom (1916 m) in Hühnerstütze (1989 m), potem se bomo popolnoma ognili prebučnim smučiščem. Ves čas hodimo nad gozdno mejo, zato se naše srce polni s pogledi na okoliške vrhove in celo smučanje navzdol je potem bolj podobno pohajkovanju kot strmim spustom. Skratka, za uživače.
Pozor, plazovi
Čeprav tudi tukaj ni pretirane nevarnosti plazov, se moramo ob obilnih snežnih padavinah vendarle zavedati, da nas pozimi plazovi ne ogrožajo le na popolnoma ravnem terenu. Poleg ustreznega znanja bi morala biti lavinska žolna na zimskih turah zatorej naš stalni spremljevalec. Vendar, pozor! Žolna ni pripomoček, ki nas varuje pred plazovi, je le sredstvo, s katerim lahko nekoliko omilimo nevarnost, in če nismo dovolj hitri ali pa nesrečo povzroči cel splet drugih okoliščin, in največkrat je tako, tudi ni mogoče kaj dosti pomagati. Toliko v poduk. Ob obilnih snežnih padavinah torej vedno in povsod največja previdnost! Še bolje pa je, če kakšen dan počakamo in ne silimo za vsako ceno z glavo skozi zid. Danes, ko imamo številne možnosti informiranja, med katerimi je še najbolj ažuren svetovni splet, vzrokov za slabo poznavanje snežnih razmer pravzaprav ne bi smelo biti. Je pa res, da lahko na spletu objavlja praktično kdorkoli, zato je treba vsakršne informacije jemati z rezervo. Še najbolj zanesljive podatke dobimo na alpinističnih odsekih in planinskih društvih.
Arnold Lešnik
Brez fotografije
Zimska idila Na vrhu Speikkogla avtorja, ki je bila objavljena tudi že pri članku
Kateri Speikkogel? 22.01.2004