Slovenske novice - Janez Mihovec: ... slovenskih alpinistov - Stanko Tominšek
SLOVENCI V SENCI
Stanko Tominšek (1895–1961) se je veliko ukvarjal s planinsko fotografijo, še posebno plezalsko, najtežje ture je tudi posnel s kamero
Vsako leto se na tisoče planincev iz doline Vrat povzpne prek Praga, prek nekdanjega ledenika do Kredarice in naprej na vrh Triglava. Levo od markirane poti prek Praga vodi precej izpostavljena Tominškova pot, ki vodi v precejšnem delu po severnih ostenjih Begunjskega vrha.
Le malokdo pa ve, po kom se ta atraktivna planinska pot imenuje.
Stanko Tominšek se je rodil v odvetniški družini Tominšek in mu je bilo pravo položeno v zibko. Med letoma 1913 in 1918 ga je študiral v Gradcu in Zagrebu. Leta 1921 je doktoriral iz prava v Ljubljani na pravkar ustanovljeni univerzi. Do leta 1929 je bil odvetniški koncipient v advokaturi svojega očeta, potem pa samostojni odvetnik. V vojnih letih je bil zaprt zaradi sodelovanja z OF, izpuščen in leta 1945 ponovno zaprt. Konec vojne je dočakal na gradbišču predora pod prelazom Ljubelj. Prav parodoksalno. Bil je v koncentracijskem delovnem taborišču in njemu ljubih gorah obenem. Po vojni je naredil uspešno pravniško kariero. Bil je načelnik oddelka pri komisiji za upravo narodne imovine, zaposlen je bil v zakonodajnem odseku ministrstva za pravosodje Ljudske republike Slovenije in na Vrhovnem sodišču LRS kot višji sodni pravdnik. Upokojil se je leta 1954.
Od mladih nog je zahajal v gore. Že leta 1907 je bil prvič na Triglavu, kar je bil za odraščajočega otroka v tistih časih velik podvig. V dvajsetih letih je opremil smer po severni steni na Mojstrovko in Hanzovo pot na Prisojnik. To je bil čas Rapalske pogodbe in oba vrhova zaradi meje z Italijo nista bila dostopna po običajnih poteh. Leta 1936 je z Miro Marko Debelak Deraj preplezal severno steno Špika, ki še danes nosi naziv pete težavnostne stopnje. Omenjeni vzpon velja v času, ko smo Slovenci plezali le doma in nam je bila tujina zaprta, za enega največjih dosežkov slovenskega alpinizma med obema vojnama. Z Debelakovo, Pavlo Jesih in Antonom Guerro je preplezal smer skozi Okno v Severni triglavski steni. Še eno plezalno smer na Triglav, kjer je meja z Italijo tekla le nekaj metrov od Aljaževega stolpa.
Tominšek je bil del tako imenovane zlate naveze s
Čopom in
Potočnikom, skupaj so preplezali veliko prvenstvenih smeri. Bil je med prvimi slovenskimi alpinisti, ki so opravljali tudi zimske vzpone, ti so se pred stoletjem šele uveljavljali.
Od leta 1920 je bil dejaven v Slovenskem planinskem društvu. V Planinskem vestniku je objavil nekaj spisov o prvenstvenih vzponih: 1924 (Prisojnik), 1927 (Jalovec, Severna triglavska stena, Jugova grapa), 1928 (Škrlatica). Veliko pa se je ukvarjal s planinsko fotografijo, še posebno plezalsko, najtežje ture je tudi posnel s kamero. Sodeloval je pri drugem slovenskem celovečernem filmu Triglavske strmine, posnetem leta 1932. Prvi slovenski celovečerec je bil seveda V kraljestvu zlatoroga leto prej. Oba sta bila posneta v nemi tehniki.