Več, 12.08.05 – Marjan Bauer: Strogo nezaupno - ...se ukvarjamo s športnimi približki, v katerih konkurenca ni tako velika
Marjan Bauer
STROGO NEZAUPNO
Ego
Slovenci v atletiki, tako imenovani ali resnični kraljici športov, ne pomenimo nič. To se je že pokazalo in potrdilo na svetovnem prvenstvu v Helsinkih, kjer pa ni naše princese Jolande Čeplak, ki se je odločila, da ni v formi. Poleg tega pa ima delo z virtualno selitvijo v državico, kjer so davki majhni, kar morda pomeni, da je Joli bogata. Vsaj to, dobra, čeprav ne domoljubna novica. Jebeš državo, ki ti vse da in vse pobere. Jolanda pa vsaj ve, kje in kaj je, česar, recimo, za šprinterko Alenko Bikar ni mogoče trditi. To bitje nenehoma žali svojo in našo inteligenco, saj tudi takrat, ko je zadnja od zadnjih, čeblja, kot bi bila prva. Leteči studenček praznih besed.
Nekoliko smo zagrenjeni, a drugače ne more biti. Atletski in športni talent sta po svetu enakomerno razdeljena. A Slovencev je samo dva milijona, statistika nam da manj zmagovalcev kot Američanom, ki jih je stokrat več. In to je pravzaprav vse. Je pa statistično mogoče, da enkrat na 50 ali 100 let tudi iz Sloveniji zasije globalni superšampion. Verjetnosti, da bo to atlet, pa je malo. Le kdo bo za tako redek izplen vzpostavljal tako zapleteno in drago infrastrukturo?
Morda smo prav zaradi tega Slovenci nekoliko špekulativni in se ukvarjamo s športnimi približki, v katerih konkurenca ni tako velika, poleg drugega pa zahtevajo še posebej posebne ljudi. Osebe iz te zgodbe so tudi Jure Robič, ki je najhitreje prekolesaril Ameriko, Dušan Mravlje, ki jo je najhitreje pretekel, Martin Strel, ki se spušča oziroma plava po najdaljših rekah tega sveta, Aleš Ulaga, ki je na komaj osemmetrski jadrnici objadral planet na širinah nenehnih viharjev. Globok priklon vsem štirim, a Robič lahko nekemu Armstrongu samo čisti čevlje, Mravlje v maratonu nič ne pomeni niti na Gorenjskem, Strela je v bazenu na dolge proge nabila plavajoča gospodična, na kratke pa zgovorni Sašo Hribar, Ulago bi v regati od Pirana do Kopra premagovali otroci iz klubskih jadralnih tečajev. No, omenjenim športnim posebnežem nihče ne jemlje slave, vsekakor so posebni in enkratni, a bodimo realni.
Posebna zgodba je alpinist Tomaž Humar. Ko to pišem (ponedeljek dopoldne), je ujet v steni gore Nanga Parbat. Je premočen, zebe ga, ima samo še eno baterijo za radio, ki ga povezuje s svetom. Ko bo ta zapis v petek izšel, bo Tomaž morda že mrtev, rešen, ali pa še vedno v snegu na 6000 metrih. Humar je od prej naštetih slovenskih junakov drugačen zato, ker je bil ali je še med najboljšimi alpinisti na svetu. Tomaž je merljiv in primerljiv. Na morebitnih ranah njegovega ega niso potrebni obliži, ne bi mu bilo treba iskati holivudarsko nabildanih izzivov.
Nisem edini, ki misli, da je njegov način zmagovanja ali umiranja pred očmi vsega sveta (tudi njegovih otrok) neodgovorno dejanje. Celo več, to je totalni, absolutni egoizem.
Marjan Bauer