TRŽIČAN - Dejan Ogrinec: Morda ne boste verjeli fotografijam, saj plaz v severnem pobočju Anapurne v Nepalu nikakor ni šala.
... Običajno plaz v tistem predelu gore pobere vsaj kakšno smrtno žrtev na leto s seboj, če pa se plezalec nahaja ravno v predelu gore, ki pa kliče k nesreči, pa še toliko bolj. Ampak ne!
Vsi plezalci so preživeli, celo niti eden ni bil niti ranjen, niti popraskan in po tem udaru snega so se celo še naprej vzpenjali, celo do tabora 3. Plezalci, ki se vidijo na fotografijah, so bili ravno na samem dnu ožine pod imenom Crosshair (hodnik). Naravni lijak, skozi katerega pade vse, kar poleti iz gore. A kot divje race so se uspeli stisniti pod ledene previsne gmote serakov in plaz je dobesedno preletel njihove glave. Štirje plezalci, ki so vidni na fotografijah so: Mehičana Maurizio Lopez in Badia Bonilla in Šerpi Ang Kami Sherpa in Lakpa Norbu Sherpa.
Ni bil pa to edini plaz, ki je udaril po alpinistih na Anapurni tiste dni. Mehiški alpinist Carlos Soria, Tente Lagunilla in njihove štiri Šerpe so bili tudi prisiljeni k povratku v bazni tabor. Po dveh močnih plazovih na taboru 3 na nadmorski višini 6.400 metrov in ekstremnih vremenskih razmerah, so bili prisiljeni k hitremu spustu. »Prvi plaz je udaril v tabor 3 ponoči, drugi pa nas je zajel na poti spuščanja, tik pred taborom 1, ko se nam je že zdelo, da smo v lažjem svetu«, je izjavil vidno posneženi Carlos, ki tudi ni vzel tega opozorila usode preveč k srcu. Sedaj namreč čakajo v bazi na naslednjo vremensko ugodno okno, kot se temu reče obdobju nekajdnevnega dobrega vremena in upajo, da bodo poplačani s tem vztrajanjem, da stopijo na vrh.
Znani Kanadski alpinist Dan Bowie, ki je vse to opazoval je izjavil: »iz naše točke opazovanja na taboru 2 je bilo vsem jasno, da je plaz tako ogromen, da bo nedvomno izbrisal iz snega (in življenja) te štiri osebe za vekomaj. Vsi smo stali povsem pri miru, gledali v absolutni grozo, ko so bili naši soigralci zajeti v tem valovitem oblaku.«. Švicarski plezalec Guntis Brands, katerega besedni odziv je jasno zapisan na video posnetku dogodka, je bila samo enostavna zdrobljena beseda: »Cojones!« (jajca). A ko se je oblak razkadil in so štiri pike spet postale vidne, je bilo presenečenje ogromno. Ne samo da so preživeli, celo naprej, navzgor so rinili.
»Bilo je veliko snega. Ampak vedel sem, da moramo nadaljevati z vzponom. Preko tistega nevarnega hodnika sem dobesedno »tekel«. Ko sem po kakih dveh urah gaženja, videl pod seboj v moji globoki sledi da mi ljudje sledijo, mi je bilo skoraj žal, da sem v takem rinil navzgor. Preveč je ljudi, ki pojma nimajo, kaj sploh delajo tukaj. Potem, ko so se temperature še celo dvignile,pa celo opazim skupino plezalcev, ki so se tam, kjer je mene črvičilo od strahu, celo ustavili. Nekaj so dajali v nahrbtnike in podobno. Neverjetno! Potem, ko pa ravno vzamem fotoaparat iz nahrbtnika, pa je visoko nad menoj počilo, kakih 600 metrov višje. Takoj sem vedel, kaj bo sledilo…« je o tem še precej odkrito tudi dejal Dan Bowie.
»Ni ena izmed mojih najljubših gora, to moram priznati. Zelo je nevarna zaradi nevarnosti plazov v severni steni« je recimo dejal Španec Iñaki Ochoa de Olza, preden je izgubil svoje življenje tam.
»Annapurna je v mojih mislih ves čas. Je težka in nevarna«, je dejal Italijan Silvio Mondinelli, katerega prijatelja je udaril padajoči sneg in mu je umrl v naročju. Simone Moro je bil takoj za znanim Ruskom alpinistom Boukrejevim, ki je umrl v plazu na Annapurni, čeprav so bile sicer dosti bolj stabilne snežne razmere. Reinhold Messner pa je o Annapurni izjavil zelo enostavno: »najbolj nevaren običajni dostop na katerega koli izmed 8000-akov!«. Če se tako pogleda, bi se lahko reklo, da je ta vrh zadnjih 8 let neprekinjeno »ubijal«. V smislu statistike med smrtnimi žrtvami in osvojenim vrhom, ko je stopnja tveganja padla od leta 1985 od blizu samomorilnih 91 odstotkov na približno 10 odstotkov v zadnjem desetletju, je to še vedno gora, ki se je vsi bojijo zaradi plazov.