NeDelo - Grega Kališnik: ... Grega Šilc in njegov rukzak na dveh kolesih - Ko menih na rajžo gre ...
V hribovje ali gorovje največkrat hodimo, morda plezamo, okej, celo bicikel gonimo. S hribov, koliko izbire, poletimo, zletimo, tečemo, drvimo, hodimo. Grega in Maja Šilc iz bohinjske Stare Fužine pa poskrbita, da gor grede trpimo, dol grede pa klečimo.
Priradovljičan in Bohinjka, skupaj imata 66 let, sta tako rekoč »že vse življenje v turizmu«. Imata vodniško agencijo Hike&Bike, Prenočevalni ponudbi sta kmalu dodala aktivnostno. Grega je nekdanji gorski kolesar, z Majo rada športata in v hribe hodita. Zelo rada.
»V Bohinju je pohodništvo najpomembnejše, tudi kolesarstvu v naravi se pri nas obetajo boljši časi, zdaj je situacija zmedena,« treba se je zmeniti, komu sme v naravnem okolju biti kaj odmerjeno. Mimo zakonov »smo v hribih vsi prijatelji« in ni nihče nikomur v napotje. Večinoma.
Šilčeva sta začela s klasičnim ogledovanjem znamenitosti Zgornje Gorenjske, s poudarkom na Bledu. Prvi ponudniški odmik je bil »zimski pohod z baklami ob jezeru, pa dolinski pohodniški izleti, pa kolesarski izleti, tudi kombinirani s hojo ...« Z Gregom, kako lepo ime, kajne, pa sva se pred njihovo hišico dobila zaradi najnovejše skušnje. »Lani sva z Majo zadevo stestirala, od pomladi jo imava v ponudbi.« Kaj bi to bilo? Ja hike & bike, gremo še malo po tuje, hiking uphill, wheeling oziroma bombing downhill. Lahko se izrazimo tudi pohodništvo in kolesarjenje. Opiraje se na metaforo za prebivalce države vzhajajočega (in zahajajočega) sonca, Šilčeva pokrivata od robotarskih šklocarjev do pogojnih kamikaz.
Nepotrebne hlače
Telefonično mi je bilo naročeno, naj imam obute gojzarje, palice in čelado, kolesarsko, bom imel zrihtano, pa malo vode in rokavičke. Čeravno se z biciklom že dolgo onikava, sem se razveselil, da bom iz shrambe lahko potegnil ene od 23 podloženih, nekoč švicanih biciklističnih hlač. Toda obrnilo se je drugače ...
Grega mi je obljubil, da bom nosil osemkilski rukzak, in sprejel moj predlog, da se povzpneva na Vogar in se z njega tudi srečno vrneva. Po cesti. S pogruntavščino, ki je nastala v španoviji butičnega izdelovalca koles in nahrbtniške firme.
Naj povem, končno, bergmönch je športni rekvizit, mešanček med nahrbtnikom, ki ga nosiš v breg, in, no ja, ne ravno kolesom, po tuje pravijo, da gre za skuter, skiro, kolesnik, kaj jaz vem. Nahrbtnik je oranžen, iz njega gledata dve feltni z gumama, pa balanca, Ki pa med hojo ne služijo ničemur. Še manj motijo.
Motilo je sonce, ki je prebadalo listje, motila je temperatura, pa dejstvo, da je Grega super prijazen in zato zgovoren, sam pa sem imel težave že z osnovnim dihanjem, kaj šele pogovorom.
Ker pot velja za lahko in še označeno za povrhu, sem stisnil zobe in ritnici, pa še vsake zbirke okljukov je enkrat konec. V slabi uri sva opravila približno 400 višincev in srce mi je zaigralo, levo oko pa se paslo ob razglednici z vogarskega jadralnopadalskega vzletišča. Kjer sta bili dve predstavnici južne različice ugrofinščine, ena je kanila v dol odjadrati, vetrca ni bilo, sem se zbal, da bi utegnila bridki vége storiti, mi je šel po glavi naslov romana Od tod do večnosti, pa se je le izšlo. Z Gregom sva se postopila do doma na Vogarju, sva oba, ja, se zgodi, tošelne spodaj pozabila, še malo naprej, na drugo razgledišče, kjer nama je primorska druščina ponudila žganico, midva pa v odgovor: »Ne moreva, voziva!« So pobuljili, slednjič pa na najinih hrbtih le zaznali posebnost. Ja, kogarkoli sva srečala, se je ob naju obregnil, češ kako nenavadna Sizifa. Meni se je fino zdelo, da sem bil kar nekolikanj atrakcije. Grega je nemškemu biciklističnemu paru v njihovščini do potankosti razlagal hikeandbikerstvo, sam sem pritrjeval: »Aber natürlich!«
Sitneje je bilo, da sva morala togega meniha od Kosija še petnajst minut v hrib nositi, da sva prišla do ceste, do ravnine, ki je obetala, da se bo slej ko prej prevesila.
Razstava
Snameva rukzake in vodnik v dvakrat po sedmih minutah pezi razstavi v dvokolesnika. Sprednje kolo ima 20, zadnje 16 col, geštel se teleskopsko podaljša, drugače bi bila medosna razdalja nezdravo kratka, meniško težišče je izredno nizko, zatorej varno, zadevščina je polno vzmetena, bremze hidravlične. Podložene hlače? Še dobro, da jih nisem imel, saj bergmönch nima sedeža, niti pedalov, niti ketne, niti štange, težko mu bicikel rečem. Ti manki so prednost, ako je treba vozilo v sili zapustiti. Nima pedalov, ima pa dve nožici, nazobčani kot pri kroski, da podplat prime. Nahrbtnik ima dežno prevleko, ki pa sva jo tistega gospodovega dne v dolini pustila, dva stranska žepa, prostor za pijačo, predalčak za miniaturke, geesem, ključe, zanke za spravilo pohodniških palic. Dolžina je preračunana, če bi bilo ogrodje daljše, bi nas med hojo tolklo po stegnih, če ne butalo v glavišče.
Hike & bike je suha, nezimska različica turnega smučanja, uganem, sotrpin mi potrdi, tudi tam na hrib hodiš, navzdol pa se spustiš. »Z gorskim menihom se dvigne dinamika pohodništva, tu je vprašanje ergonomije, ob spustu ne trpijo kolena kot ob hoji, tu je še časovni dejavnik,« hitrejši si kot po podplatih.
Če ni pedalov, je po ravnem premikanje podobno kot pri skiroju. In sva res začela kot fantiča. Pa se je nagnilo, odkar sem bil nazadnje v tem hribovju, so sedem kilometrov ceste asfaltirali. Seveda, treba je vedeti, z bergmönchom bi se z Gregom lahko spustila po koreninah in kamenju, po katerem sva gor pridihala. Res bi kršila kakšnega zakonov, a to ni bilo bistveno, on bi v dolino prišel sam. Jaz bi se pa razbil. Pred prvim ovinkom.
Sreča na klečalniku
Po asfaltu pa, sledil sem navodilu, da »na težjih odsekih stojiš, na lažjih pa ...« Del nekdanjega rukzaka med stopalkama in balanco postane klečalnik, počivalnik, ki zahteva meniški položaj. Že po kilometru in pol me je bolela čeljust, pa ne zaradi karakterja, sem zelo zategnjen človek, ampak ker sem na večkratno predvozačevo vprašanje, ali se imam med kruzanjem fajn, nemo odgovoril – z nasmehom. Ja, preživel sem sedem kilometrov, prevedeno okoli pol ure sreče na dveh kolesih. Po dolgem času. Šlo je pazljivo, gosposko, Grega svetuje, da meniha ne jahaš hitreje od 25 kilometrov na uro, postane nemiren, edino moteče je, vsaj za nerodo, da se ga ne da upravljati z eno roko, brskanje po nosu mora počakati.
Paziti sva morala na avtomobiliste, srečala pa, si predstavljate nazadnjake, ki so se na Vogar gor in dol namenili hoditi, ali še huje, višince nabirali z gorskim kolesom. Grega pove, da je pri gorcih zoprno, ko ga moraš po ekstremnih pasažah riniti, dol pa si v sekundi, meniha pa na vrh varno prineseš, navzdol po želji.
»Vožnjo kolesa je treba obvladati,« vsak si izbere špuro po svojih zmožnostih, oblečen moraš biti za hojo, »light varianta«.
Poleg skupine Američanov so v naju buljila tudi teleta, kot v nova vrata(rja), soncu sva se že sila smilila, ko sva ostro zabremzala na mestu, koder sva urice prej odšla v (meni) neznano. Na Vogar odtrpela, z njega odklečala. Ampak tole klečanje, ne vem, ako ga kdo razume kot pokoro, kje je pa greh? Morda je bila pa kazen za užitek!
Saj vemo, če čips stane 2,99 evra, to ni tri evre. Po analogiji mi je v senci za mizo razložil Grega, je bergmönch težak osem kil, s številko pa 8,9 kilograma. Sam bi pripomnil, da je osem kil na hrbtu v Stari Fužini precej lažjih kot pred Kosijevim domom na Vogarju.
Prvi in edini z licenco turnokolesarskega vodnika v Bohinju pove, da z ženo s ponudbo »nočeva biti copy paste«, s pohodniško-spustaško ponudbo prisegata na varnost in atraktivnost.
Rekvizit »je super izum, tehnično zapleten«, mimogrede, tudi v prtljažniku požre manj zraka od bicikla, v praksi zlahka obvladljiv. »Parkrat probaš, pa ga znaš sestaviti in razstaviti.« No, Grega in Maja imata tri menihe, maksimalno dva si še sposodita, hike & bike ture pa so vedno vodene, ne izposojata. Vsaj za zdaj.
Vodi večinoma Grega, zaseden je vsak dan. Absolutni povpraševalci so tujci. Že zdaj, sredi junija. Grega: »Slovenci pa mislimo, da domovino, tudi Bohinj, poznamo. Da vse vemo. A Bohinj ni le Ribčev Laz.« Ponudba ni le »vin pa pir«, ampak tudi »šnops pa sir« in z lučkami do Savice in ... Pa vsem je jasno, da so ljudje v tem koncu zadrti, kajne, Grega pa bi rad dopovedal: »Tudi na Gorenjskem kdaj radi kaj povemo. In to zastonj.«
Šilčeva počneta, kar sta si vedno želela. »Ni mi težko sredi noči pošiljati mejlov po svetu, raje to, kot da se zjutraj nekje poštempljam ...« potem pa osem ur razmišlja, kdaj se bo odštempljal.
Sam sem štempelj pritisnil na enega najprijetnejših križevih potov, kar mi jih je usoda doslej namenila. Poleg vožnje z bobom in novinarskega (ne)dela kajpak.
Grega Kališnik
Foto: Grega Kališnik, Nedelo