Tigrič Piko & co.: pohod štirih 'plišketirjev', borcev za tiho resnico
V tretje grem na znameniti Ratitovec s tremi prijatelji – z Ladi, Bartom in Bimbom. S seboj vzamem še Izija, seveda brez šoferja in nosača ne gre. Vsakega od nas bo pofotkal z enim od lepih kamnov. Gre za nekakšno motivacijsko igro. Po dobri uri vožnje … na Povdnu nas v zasedi čaka oblak. Poškropi po travniku, da pohitimo v gozd, tam smo na varnem pred njim. Ko bela gmota sprevidi, da nad nami nima moči, se umakne proti Železnikom.
Kadar se želimo ustaviti mi, tihi, Izi to navadno brez besed sprejme.
Ladi: »Kako so ljudje štorasti, da ob poti ne opazijo lepo izrezljanega štora!«
Bimbo: »Ga je Zofka med svojimi tisočerimi obiski opazila?«
Bart: »Kakšno je njeno sporočilo svetu, da gre gor tisoč dni zaporedoma?«
Izi: »Ima družino, kmetijo in službo. Kdo je bil na prvem mestu?«
Ladi spremeni temo: »Fotografiraj me, prosim, s kameno strelo Lelo.«
Nekoliko više je ob poti prva večja bela stvar.
Bart: »Opa, oznaka na skali deluje, kot bi nekdo oko narisal na glavi!«
Ladi: »Kdor ima smisel, naravo dopolnjuje, kdor ga nima, jo uničuje.«
Bimbo: »Kaj imajo ljudje v mislih, ko govorijo o ljubezni do narave?«
Bart: »Obstaja samo ljubezen. Ne obstaja ljubezen 'do'.«
Bimbo: »A tako! Se ti vidi, da si pred kratkim prišel iz ashrama.«
Bartu za posnetek določimo citrin z imenom Kondor.
Iziju zadošča en sam navdušujoč pogled skalnih skulptur, da zgreši pot.
Ladi: »Taki sta naši želja in volja!«
Bart: »Kdor vseskozi ne prilagaja svojega pogleda, je neprilagojen.«
Izi: »Sedaj pa po travah naravnost navzgor! Tu je vse drugače.«
Bimbo 'nedolžno': »Gre pri tem podvigu za kakšno osebno rast?«
Bart: »Nekateri ljudje kopičijo marsikaj, ne le materialna sredstva.
Na delavnice hodijo marljivo kot čebele, le od sebe ne dajo ničesar.«
Za izrazito glavo nad nami se izkaže, da je Juzetova skala. Vmes se ustavljamo za vsako malenkost. Čeprav to niso, so pa podrobnosti. Vsak opozarja druge, ko zagleda kakšno zanimivo obliko. Na ta način se napreduje počasi. Ljudje pa si vsakokrat želijo nekaj več. Prekolesarjenih kilometrov, prehojenih višincev, osvojenih vrhov. Le v čem je napredek v tem 'več'? Če sploh je.
Strmih trav je nad nami vse manj in pod nami vse več.
Ladi: »Ta skala se nima za več od spodnje, čeprav v bregu stoji više od nje.«
Bimbo: »Nekateri ljudje na položajih se imajo za veliko več od drugih.«
Bart: »Pomembneje je, kaj je človek postal več glede na to, kar je bil.«
Izi: »Biti na gori ali biti z goro je velika razlika. Tako v hotenju kot v dojemanju.«
Hura! Kot bi prestopili prag gore, ko stopimo na njen rob.
Bart: »Ko je hoja v gore beg ali umik, se človek o življenju ne nauči ničesar.«
Bimbo: »Kako prepoznaš človeka, ki je zgolj programiran za hojo v gore?«
Ladi: »Časi so burni. Dogaja se tako dvig zavesti kot spanje pri odprtih očeh.«
Izi: »Končno smo gori! Najprej gremo v kočo.«
Na tako lep praznični dan je jedilnica presenetljivo prazna. Dežurni je glavni od društva, Lojze. Ko nas zagleda, je videti rahlo v zadregi. Naših preteklih izkušenj v tej koči ne omenja in tudi ne pojasnjuje dejanja svoje ekipe dežurnih norcev. Bimbo si za posnetek izbere krušno peč, Izi pa za v usta ocvrt flancat. Na koncu smo oproščeni plačila frakeljca žganja.
Bimbo: »Le s čim si ga je Izi prislužil?«
Ladi: »Da se odkupi, ker so nas njegovi ponoči vrgli iz koče, je veliko premalo.«
Bimbo: »Mogoče pa je še kanček upanja zanj.«
Bart: »Kadar ljudem ni pomoči, jim ne moreš pomagati.«
Ladi: »Res je, takrat lahko le škoduješ sebi.«
Bart: »V gorah je pomembneje, da človek ravna po človeško kot po planinsko.«
Vrhunskih posnetkov je vse več, saj je čedalje več fotografov z vedno boljšo opremo. In vendar – kaj ti s posnetki sporočajo in kaj jih je navdihnilo, tega navadno ne izvemo. Velika večina videnega ne zna ubesediti. Na plošči razstavimo minerale. Od njih ne pričakujemo, da bodo spregovorili. In vendar zmorejo komunikacijo. Delujejo skozi naše doživljanje. Kaj pa človek? Njegovi možgani so postali kanta za informacije in mnoge med njimi so smeti.
Ponovno smo pri izraziti skalnati glavi. Stoji tik pod robom in kroji počutje ljudi. Ko je v naravni obliki videti smisel, pomeni, da je obstajala tudi misel, ki jo je izoblikovala. Izijeva misel je tej podobi dala še svoj pomen. Na skalnati rob me gre nastavljat za fotografijo. Ni mu videti vseeno, če se poškodujem. On bo tisti, ki bi ob tem občutil izgubo ali vsaj bolečino. Saj je samo človek …
Sestop je počasen. Da opazimo še kaj novega. Majhen otrok na vsega sto metrih poti najde več zanimivih podrobnosti kot odrasel na desetih kilometrih. Kdo naj bi koga učil? Opazovanje je temelj učenja o naravi Narave. Šolski sistem nam je v glavo vcepil nekaj o izkoriščanju narave in njenih bogastev. In vendar ji človek vedno lahko tudi kaj da. Vsaj pozornost, občudovanje in hvaležnost. Opa, naj bo na koncu še skupinska slika!
Tigrič Piko & Iztok Snoj